Trenutek žalosti

Sončno nebo,
v meni pa nesrečno zlato.
Brez poguma zrem v prelep dan
in nikakor ne razumem, zakaj sem takšen dan na dan.
Vse vodi v pogubo, vse kot neskončno brezno,
zmeraj manj in manj me je na tem svetu.
Ni smisla, le trpim,
brez volje le še živim.