Sence povsod

Ljudje, množice, gneča.
Nenehna stopala hiteča
in družbena želja goreča.

Stiki, pogovori, sodelovanje.
Želje postanejo kakor sanje
in misli se zlivajo vanje.

Med vsem tem večno zatemnjene sence,
ki oko nikoli jih zaznalo ne bo.
Sence, ki živijo hkrati s teboj,
a nikoli povezal ne bo vas skupni boj,
Ne... Nikoli pogleda se srečala ne bosta,
nikoli skupaj gradila enotnega mosta.

Druga drugi senca.

Senci,
kakor ogenj in voda,
kakor mislec in moda,
kakor lov in beg,
kakor sonce in sneg.

Njuna sreča in nesreča,
veselje in smeh,
žalost in jok,
uspehi in porazi,
družini in trenutki osamljenosti
večno na nasprotnem bregu.
Nikoli si namenili ne bosta niti pogleda,
niti beseda
ju spremljala ne bo.

Včasih niti vedeli ne bosta druga za drugo.

Senci.
Sonca nikoli ugledali,
nikoli občutili topline, miline in vedrine.

V pajčevini dreves,
na drugi strani nebes
skriva se bes.

Sence prevladajo krajem planeta,
kjer nenehno minevajo leta in leta.
Druga drugi senca,
nikoli zgradile ne bodo skupnega venca.
Sence srečujejo se na vsakem koraku,
a vendar so kakor knjiga bedaku.
Druga drugi senca,
nikoli zgradile ne bodo skupnega venca.