Ko se utrne misel

Zdi se mi, da bi morali biti ljudje v splošnem dosti bolj filozofsko nastrojeni. Ljudje premalo filozofiramo, premalo komuniciramo (v pravem smislu besede!), premalo razglabljamo, se prepričujemo, premalo težimo k skupnim dognanjem. Vsekakor smo del informacijske družbe, v kateri nas ravno informacije obdajajo z vseh strani, a smo hkrati vse preveč zaposleni z mislijo, da je vse pomembno in da se nas vse tiče. To pa vsekakor ni res. Poudarjam, da moramo biti kritični in dojemljivi za mnenja drugih hkrati. Osredotočiti se moramo na pomembne informacije, ki so ponavadi tiste, ki so za nas same koristne.
Filozofiramo premalo. Nekako opazujem ljudi okoli sebe in ugotavljam, da smo vsi preveč zaprti vase. V nekaterih občutim strah do govorjenja, do izražanja, do pronicljivosti, morda. Ne čutim želje po lastnem mišljenju, po lastnem prepričanju. Vsi se kar nekako stopimo (ali stopijo) z množico, ki jih potegne v svoj tok. Slednji pa seveda ne prinaša drugega kot ohranjanje stanja, kakršno je. Če torej želimo karkoli spremeniti moramo sprva odpreti svoj um, opazovati svet okoli sebe in čim hitreje postaviti lastne norme, lastne vrednote, ki so kar najmanj povezane s splošno priznanimi, lastno prepričanje.
V kontaktu z ljudmi (osebno prepričanje) se lahko izjemno veliko naučimo, hkrati pa je takšno učenje zanimivejše, dosti produktivnejše in bolj polno. Pri deljenju naših osebnih prepričanj lahko namreč ustvarimo neko skupno sliko, ki bo bolj jasna in pravilna. O pravilnosti se pravzaprav niti ne sprašujemo.

Ko pa opažam ljudi okoli sebe, večina mrkih, jeznih, nevarnih, neprijaznih, nesrečnih... ali pa ravno obratno: pretirano veselih, preveč vzhičenih, neprijetno glasnih... Mnogi dajejo vtis kraljev in kraljic, princev in princes, ki jim je vse dovoljeno, sami pa so tako in tako popolni. Na tem svetu nas je resnično ogromno. Vsi smo si različni. Razumem. Ampak... Nekako ne razumem, da nekdo sebe pojmuje kot popolnega, ki vse ve. Po drugi strani pa na žalost spoznavam, da vsaj malo moraš biti takšen. Trdno prepričan ali zaverovan vase, 100% odločen, vtis zbujajoč. Moraš dajati vtis pomembnosti, vtis zanimivosti, polnosti, prijaznosti... Joj, joj, koliko je teh stvari. Ravno tale prijaznost me je trenutno spomnila na hlinjenje, ritoliznost oziroma pravilno rečeno "pretvarjanje, da se z nekom absolutno strinjaš, da ga/jo podpiraš, da ga razumeš in da ima obsolutno prav... Skratka, da on/a resnično obvlada zadevo". V resnici pa si misliš, kako boš prišel do dobička, denarja, dobre ocene, napredovanja... Mislim, da se število takšnih ljudi povečuje. V povezavi z današnjo družbo bi lahko rekel, da je to logično. V današnjem svetu se namreč izrazito poudarja pomen "vezi in poznanstev" (VIP), ki nas pogosto pripeljejo do želenega cilja. Znanje? Prijaznost? Pošteni odnosi? Družinske vrednote? Vse to je zanemarjeno. Ni človeka, ki bi prijazno odstopil sedež stareši gospe. Ni človeka, ki bi rekel "oprosti" ali "žal mi je", ko ne drži obljube. Ni človeka, ki bi ponudil roko tistemu, ki je padel. Ni človeka, ki bi rekel "to si pa dobro opravil". Znanja je vse manj in manj. Znanje dandanes vendar ni več sprejeto kot nekaj, kar ti je podarjeno. Nihče več ne sprejma znanja kot nečesa, kar ti je dano kot možnost, ki je nima vsak.

Nihče več ne hlepi po znanju. Ne... Nihče si ga resnično ne želi. Filozofirati pa tudi ne. Rajši denar in slavo.