Skrivnostna tiha modrina
sanj prehajajočih iz neba v vodo.
Belina sivin nežnih tančic,
prelestna zelenina globokih modric.
Prozornost Hemerinih zakladov,
odsevajočih v neznatnih grbinah meja.
Konec temačnih ovir,
ko v nas se pojavi prekrasni mir.
Kje si sivi sneg?
V nebesih brez besed.
In kje stanuje mama?
Ne vem, morda nekje med nama.
Preveč besed za nič?
Strinjam se že drugič.
Hecaš se morda?
Oh ne, zabava se mi ne poda.
Koliko ti je všeč?
Povsem si mi moteč.
In koliko je ura?
Zapomni si le kura.
Ti nisi resen, ali pač?
Smrtno resen, boj se kač!
Postal nemara si biolog?
Odveč mi je ta dialog.
Torej odnehava za sedaj?
Jaz raje odidem zdaj, zdaj - v preljubi raj.
Ne morem si kaj, da ne bi bil razočaran nad poudarjanjem individualizma v naši družbi.
Tisti "normalni" ali pa morda "prijazni" medčloveški odnosi so pozabljeni. Vsek izmed nas ustvarja lastno pot in se pri tem ne ozira na druge.
"Pa kaj, če bo drugemu hudo, samo da jaz dosežem tisto, kar sem si zastavil!"
"Ni mi mar za druge."
"Samo da mi uspe..."
"Saj bi mu pomagal, ampak ne morem, ker imam itak polno skrbi sam s sabo."
Hej! Ljudje... Se vam res zdi, da boste lahko uspeli kot posamezniki? Ali ni lažje s pomočjo drugih? Ali ni bolje, da včasih pomagaš drugemu in ti bo drugič on vrnil uslugo? Ali je lepo besedo res tako težko izustiti? Se vam ne zdi, da je lepše v družbi z drugimi?
Saj vem, saj vem... Nismo sami krivi... Ja kdo pa je?
Vem, da je tok časa takšen, da nam dopušča le malo svobode oziroma svobodnega razmišjanja, presojanja, svobodne izbire, ampak vendar poskusite vzeti kakšen trenutek zase in poskusite kakšen trenutek nameniti sočloveku.
Še vedno pa ne moremo mimo družbe oziroma družbenih načel, moralnih norm, vrednot, ki vladajo... Vladajo? Tega ne morem zanikati, pa vendar... družbena načela vladajo! Ali ni to malo "čudno"? Ne bi morali MI vladati nad njimi? Ah, saj res... Saj jih vendar mi določamo! hmm... Ampak vendar... Meni se ne zdijo posebej dobre.
Uspešnost je na primer naši družbi zelo poudarjena vrednota in je visoko na lestvici, ampak ali je dejansko tako zelo pomembna?
Iznajdljivost, kreativnost, prijaznost, prijateljstvo, bistrost, ljubezen... Ali jih bomo kar nekako pozabili? Zdi se mi, da so vedno bolj - pozabljene.
Prijaznosti - tiste splošne, ko na primer sošolcu, znancu ipd. podaš dober nasvet, spodbudno besedo ali pa morda le nasmeh, je vedno redkejša.
Kreativnosti, iznajdljivosti - v smislu lastnega razuma, razmišljanja, ustvarjanja je malo... Upam, da se ne prepoznate kot oseba, ki ne ve, zakaj se uči v šoli, ki nima vsaj deloma zastavljenih ciljev... Upam, da skušate biti drugačni oziroma, da vsaj niste med privrženci najbolj absurdnih produktov naše družbe in se na primer zgledujete po nevemkateri znani osebi... I hate that!
Prijateljstvo - upam, da ga radi sklepate... Ampak! S tem ne mislim bežnih poznanstev, ko kar naenkrat postaneš prijatelj z drugo osebo, temveč iskreno prijateljstvo, ki sicer res ne nastane iz dneva v dan, ampak se postopoma "gradi".
Uh... Še ena stvar je... Ogromno ljudi, predvsem mladih, meni, da je branje "out-of-date", da to ni za njih, da je to čisto mimo, da ni koristno in je sploh popolnoma zanič!
Branje, branje pravih knjig (bolje rečno del) znanih in manj znanih avtorjev, znanstvenih ali leposlovnih, ljubezenskih ali kriminalk, tujejeztičnih ali slovenskih, karkoli vam je všeč... Vse je izjemno koristno. Morda nekomu bolj zabavno početje, drugemu manj, vsekakor pa si z njim bogatiš duha, širiš obzorja, nadgrajuješ besedni zaklad, predvsem pa se lahko tudi sprostiš in umiriš, kar čisto pozitivno deluje na tvoje telo, na tvojo "dušo".
Skratka... Vzemite v roko kakšno knjigo in jo vsaj prezračite! Vsekakor vas bom tudi sam opomnil na kakšno zanimivo delo.
Lepo se smejte!
V čem se skriva bistvo?
Ko vendar nismo prepričani o njegovem obstoju.
Torej bi lahko bil obstoj njegovo bistvo. Bistva namreč.
Današnje sonce me je izjemno razveselilo. Po samo treh vremensko nestabilnih dneh sem namreč bil povsem zafrustriran kot večina ljudi, ki sem jih srečal.
Sedaj pa je ponovno posijalo sonce. Dobesedno in v prenesenem pomenu.
Končno sem se znebil nekaterih obveznosti in tako sem pravzaprav prost do ponedeljka.
Brali smo Tujca. Ki mi je bil všeč. Morda tudi zaradi tega, ker sem se vsaj malo spoznal v njem.
Vendarle ne mislite, da zanikam družino... To bi se mi zdelo grozno. Vse ostalo... bi pa lahko držalo.
Njen nasmeh je prečudovit.
Njene oči so očarljive.
Njen glas je pomirjajoč.
Njene besede so balzam.
Njena postava je najlepša.
Ona je prečudovito očarljiva.
Kot pomirjujoč balzam za moje srce.
Preprosto najlepša zame.
Nenormalno. Zapolnjen. Natrpan. In naporen. DAN!
Ob 6.30 od doma in ob 17.30 prišel domov.
Še vedno pa: "Phanta rhei".
Ko prebiram Ebenovino, spoznavam Afriko. Ki pravzaprav, kor pravi sam avtor, kot celota ne obstaja, ampak smo jo tako poimenovali zgolj iz udobja in nevednosti. Afrika je namreč še tako zelo nemirna in politično razdeljena, poleg tega še nerazvita, da težko govorimo o kakšni večji povezanosti.
Med branjem me je do sedaj najbolj prizadel opis dejanskega ravnanja belcev do črnskih sužnjev. Belci so namreč nenehno pouarjali manjvrednost črnske rase, kar se seveda še danes zelo pozna v afriški kulturi. Predvsem v zavesti črncev se menda to še posebej pozna, saj še vedno čutijo izrazit odpor in zadržek do belcev, kar je vsekakor upravičeno in logično. V preteklosti so črnci poznali belce le prek osvajanj in njihovega nasilnega ravnanja nad njimi. Tako so s časom postali belci v očeh črncev dejansko nekaj več. Ob prihodu prvih črncev v Evropo so bili le-ti povsem zmedeni, saj si menda niti v sanjah niso predstavljali, da obstajajo spori tudi med belci. Na žalost je, kot sem že omenil, rasno razlikovanje še vedno prisotno. Morda so še najbolj opazni nezavedni predsodki iz obeh strani. Črnci geldajo na belske turiste, reporterje, potopisce in podobne ljudi, ki pridejo v Afriko, z izrazitim pridržkom. Menda to velja za večino.
Kljub temu je imel avtror ogromno stikov z najrazličnejšimi Afričani, ki so mu prikazali to deželo v najbolj ranoliki luči. Vsekakor se mi je zdel zanimiv opis vonja po Afriki, ki je čisto poseben. Poln, nasičen, bujen, živahen, poln življenja. poleg tega sonce. V krajih ob ekvatorju menda tistega počasnega prihoda sonca na obzorje, ki pri nas traja celo večnost, sploh ni. Ampak je noč in je kar naenkrat dan. Sprva vse ulice povsem tihe in mirne, nenadoma pa vsak kotiček mesta napolni življenje. Ljudje začnejo s svojim običajnim dnem. Ženske večinoma skrbijo za domača opravila, nekatere cele dneve kuhajo, saj menda jejo, kot velevajo običaji, samo enkrat na dan, otroci se igrajo in cele dneve podijo po ulicah, moški (pa deloma tudi ženske) cele dneve trgujejo, barantajo, služijo, skratka skušajo na različne načine priti do svojega dobička.
Toliko o Afriki... Zaljubljen v tuje pokrajine skušam odkrivati neznane kotičke sveta, pa čeprav samo s knjigo v roki. Upam, da vendarle ne bo tako ostalo celo življenje. Ampak: "Kdor z majhnim ni zadovoljen, tudi z velikim ne more biti."
Po dolgem času je bil danes deževen dan in moram priznati, da je kar nekako nezaželjeno vplival name. Dež namreč. Zjutraj sem se seveda le s težavo zbudil, nato pa sem bil skozi celo dopoldne precej buden, kot bi človek rekel. Malo kasneje, okoli poldneva in še malo čez, pa sem naenkrat postal tako zaspan, da sam nisem mogel verjeti. In to se mi ni zgodilo prvič! Le danes je bil ta simptom še posebej očiten, ker je bil deževen in turoben dan. Še dobro, da sem zaradi obiska pri zobozdravnici šel prej od pouka in bil navsezadnje tudi prej doma. Takrat sem namreč ponovno "oživel".
Sicer pa glede na dež in nikakršno vreme niakor ne mislite, da je bilo tudi mnoje razpoložejšno. Nasprotno. Zadnje dni, če ne kar tedne, se počutim odlično. Sploh psihično, če že ne toliko fizično. Vse bolj in bolj pa me vendarle moti, da moram vsak dan oziroma vsak večer znova in znova - spati. Kajti poraba časa za spanje se mi ničkolikokrat zdi pretirana in skorajda nekoristna.
Na koncu se seveda moram vsak dan sprijazniti s svojo biološko uro.
Na pobudo vrlega strica Janka sem se odločil prebrati Ebenovino. Delo svetovnega reporterja, ki ga je Afrika nenehno vabila k sebi. Opisuje svoja doživetlja iz tretjega sveta.
Vsekakor vredno branja. Presodite sami.
Danes sem končno prejel pošto društva Naris, ki potrjuje, da se bo jutri dejansko začel tečaj arhitekturnega risanja. Končno se bomo lahko naučili kaj resnično zanimivega... Vsaj upam da bo.
Sicer pa sem preživel čisto normalen dan. Še najbolj mi je šla na živce gužva na busu. Zjutraj je bilo še super, ker itak na rednih linijah ni nikolizares velik folka... Ampak po pouku je pa na lokalcu vedno ful folka. Seveda še dodatno popestritev vožnje naredi pol-socialistični avtobus (vsaj kar se vzmetenja tiče) in voznik, ki vsak dan zgleda, kot da bi bil jezen na cel svet. In očitno svoje občutke prenese na cesto. Majkemi da se vozniki avtobusov eni najbolj nestrpnih voznikov.
Toliko o voznikih. Nenazadnje je važno, da nas pripeljejo na cilj. In tudi ta pogoj 100% izpolnjujejo.
Pri pouku je bilo precej vredi. Če odštejem prezgodnji začetek in prepozen konec. Kar je tako in tako vsak dan. A vendar vsak dan ostanem vdan v usodo kot večina drugih. Posledično sem se ponovno nekaj novega naučil in na žalost ponovno (kot večino dni v šoli) ugotovil, da je čas med urami resnično neracionalno izkoriščen. Oziroma še bolje - neizkoriščen.
Če na primer traja odmor 5 minut in profesor (praviloma) zamudi vsaj 5 minut ter vpisuje vse formalnosti v dnevnik ali svojo beležnico še najmanj 5 minut zraven je to namreč že 10 minut izgubljenega časa. Pri večini predmetov nato sledi še najmanj 5 minut ponavljanja prejšnje snovi ali pa same priprave za jemanje nove. Skupaj torej okoli 15 minut izgubimo pri vseh mogočih neprilikah. Pri povprečnem šolskem dnevu (6 ali 7 ur pouka) je skupen neizkoričen čas kar uro in pol (morda celo dve).
Po tem preprostem (in nekako kar logičnem) izračunu izgubim vsak dan vsaj uro in pol časa.
Kakorkoli.
Še najpomembneje se mi zdi, da se je ponovno prelepo nasmejala in prav zapeljivo pogledovala.
Iskreno upam, da se bo v petek zares začel tečaj arhitekturnega risanja društva Naris. Ta naj bi bil osnova za sprejemca na Fakulteti za arhitekturo.
Vsakdo izmed nas se rad izraža. Tudi jaz. Poleg besed imam rad tudi risanje.
Za mano je precej naporen vikend, ki se je pravzaprav začel že v petek. Dopoldan smo namreč pisali test pri zgodovini, nato smo imeli z razredom tečaj CPP-ja, tako da sem prišel domov (šele) ob treh. Sledil je trening ob štirih in vse do pol sedmih, ko sem končno uradno prišel domov ter padel v posteljo (posledica prejšnje kratke noči zaradi zgodovine). V soboto ponovno nisem mogel spati tako dolgo kot bi se mi zljubilo, saj smo že ob 7.30 krenili iz Celja proti Ljubljani, kjer smo imeli tekmovanje iz logike. Cel dan sem torej preživel v Ljubljani in se uvrstil na 42. mesto (od 96 udeleženih), kar pomeni srebrno priznanje. Domov sem prišel okoli šestih. Danes je bil ponovno zelo pester dan, ki sem ga prav tako kot soboto preeživel v Ljubljani. S kadetsko ekipo Sip Šempetra smo bili udeleženci še zadnjega kvalifikacijskega turnirja za A-ligo (državna odbojkarska liga). Na veselje vseh nas (mene in soigralcev ter trenerja, morda tudi staršev) smo zmagali obe tekmi ter tako samo še potrdili uvrstitev v že prej omenjeno A-ligo. To je vsekakor naša danšnja zmaga, izpolnjen cilj, hkrati tudi veselje, saj smo zares igrali odlično.
Vsekakor me nove (majhne) zmage dopolnjujejo in napolnjujejo z veseljem do dela ali pa treningov,..., življenja. Damn, I'm such a lucky guy. In za to sem zelo hvaležen. Drugače pa tudi zaljubljenost zadnje čase nekako megli moj razum. In tudi za to sem hvaležen.
Enjoy your life!
V resnici sploh ni važno kdaj, ampak vseeno recimo, da sem v zadnjih dneh premišljeval tudi o bogu. Ampak nikar ne mislite, da s tem mislim bodisi na krščanskega, bodisi na muslimanskega ali kakršnegakoli religijskega boga. S tem mislim na substanco oziroma tisto popolnost, h kateri vsi težimo.
Z bogom se namreč pogljobljeno ukvarjajo filozofi in glede na to, da imamo v tretjem letniku predmet filozofijo, je seveda logično, da kdaj pomislim tudi kaj v zvezi s tem.
Interesantno se mi zdi vprašanje o osbtoju boga. Ali ta sploh obstaja in če, v kakšni obliki? Nekako se nagibam k dejstvu, da bog obstaja, saj verjamem v naš racio (razum), obenem razmišljam, da je bog pravzaprav produkt naše zavesti. Torej bog ni otipljiv, niti ga ne moremo zazanati, ampak nam je pravzaprav v pomoč pri doseganju ciljev. Glede na to, da je bog nedeljiv, absoluten, popolen, je namreč logičćno, da se želimo temu idealu kar najbolj približati. Menda pa bi bilo nesmiselno doseči stopnjo boga, saj bi s tem izničil vsa svoja hrepenenja, cilje, ideale. Niti si ne znam predstavljati, kako bi dosegel stopnjo boga. Po mojem je ne moreš.
Sošolec pravi, da pravzaprav izvor boga oziroma njegovo stvarjenje pravzaprav ne obstaja, saj naj bi bil (po definiciji) tudi večen. S tem se rahlo ne strinjam. Zakaj? Zgoraj sem že navedel razlog. Nagibam se namreč k ideji, da je boga ustvarila človeška zavest, s čimer hkrati trdim, da je bog nastajal vzporadno z evolucijo človeka.
Še bolj ekscentrična in prav toliko bolj zanimiva se mi zdi misel, ki se že nekoliko povezuje z biologijo in še bolj s psihologijo ter pravi, da boga pravzaprav predstavljajo naši možgani oziroma naša zavest. Če namreč ne moremo popolnoma razumeti delovanja možganov in močno dvomim, da jih bomo sploh kdaj, bi bil po mojem mišljenju to zadosten razlog za razglasitev možgan kot boga (substance). Poleg tega se mi zdijo sposobnosti naših možgan tako neverjetne, da to že meji na tisto čemur pravimo absolutnost, morda tudi popolnost. Ali se kdaj vprašate, kako je sploh mogoče, da se zavedamo samih sebe? Ali se vam ne zdi to kratko in malo čudež? Ste kdaj pomislili, kako je sploh možen pojav zavesti, če pa je vse skupaj pravzaprav zaporedje določenih elektro-kemijskih impulzov/signalov? Mogoče je res, da je to tista fizična podlaga... Ampak dejstvo, da se nam v možganih ravno zaradi tega pojavi neka abstraktna predstava in miselnost o svetu, se mi zares zdi neverjetno.
In dejstvo, da se tega zavedam... morda celo neprecenljivo.
P.S. Sedaj pa že res preveč nakladam.
P.P.S Ali pa morda tudi ne?
Na besedovanje!
Ljubim občutek samozavesti, obožujem občutek, ko vem, da sem naredil nekaj dobro.
Dobro v pravem pomenu besede. In danes je to bil zgodovinski test. Ki sem ga rešil dobro. Vsekakor.
Ocena naj bi povedala svoje; vsaj upam, da bo.
Sicer dolgo na mojem portfelju nepriljubljen predmet, ki mi je velikokrat prinašal le izgubo (ne dobesedno), mi je zadnje čase kar všeč. Človek se lahko zares neverjetno spremeni skozi čas.
V torek sem prav tako osvojil eno izmed zmag. 5 pri biologiji. Spraševanje. Strašen uspeh. Počutil sem se in počutim se ODLIČNO. Oceni primerno, torej. Človek, ki ga v tretjem letniku obravnavamu kot predmet biološkega raziskovanja, je resnično izjemen "produkt" evolucije. Upam, da se bo (pri meni) takšno razmišljanje nadaljevalo čim dlje. Do sedaj smo sicer obravnavali "le" genetiko človeka, tkiva (na splošno) pri človeku in podrobno tudi obtočila. Izjemno zanimiv podatek se mi je zdel, da srce požene kri iz levega prekata v aorto s hitrostjo 6 m/s!!! Ali pa morda dejstvo, da srčni ritmovnik sam od sebe proizvaja živčne impulze (SA vozel), s tem pa je zagotovljeno enakomerno utripanje srca...
Ljubezen do znanja. Vsekakor izredno redko čustvo v sodobnem svetu.
Zadnje čase sem nadvse... miren in energičen hkrati. Povsem zadovoljen, povsem uspešen, povsem srečen. Vsekakor mi je lepo.
Mrzla jutra me prebujajo, topli dnevi navdušujejo.
Upam, da ni junaka (ali junakinje), ki ne bi poznal(-a) tega komada...
DJ Sylvain: Stop the world
Zadnje čase mi namreč neprenehoma odzvanja v glavi. Nimam nič proti.
Why wouldn't we stop for a moment at least?
Želim vam predstaviti čisto preprost (psihološki) test, ki sem ga našel v že omenjeni knjigi Moč možganov. Že vnaprej bi rad poudaril, da sledite navodilom in ne preskakujete vrstic in torej nikar ne kukajte prehitro navzdol po strani.
Najprej globoko vdihnite. (ta del lahko preskočite, if you want to)
Nato poiščite svinčnik, kuli, pinkalo, kredo ali karkoli pisalu podobnega ter list papirja, karton, škatlo, morda površino mize, tablo...
Sedaj vam zastavim nalogo:
Kar najbolj natančno narišite krog, katerega velikost naj bo čim bolj enaka velikost kovanca za en tolar!, PRI TEM PA NIKAR NE POIŠČITE KOVANCA, ampak RIŠITE PO OBČUTKU IN SPOMINU!
Ko ste zadovoljni s svojo umetnino, poiščite ustrezen kovanec (torej za en tolar) in preverite, kako natančno ste ga narisali.
Če ste narisali premajhen krog, to (s psihološkega stališča) pomeni, da imate dovolj vsega (denarja) in ne čutite potrebe, da bi imeli več.
Če pa ste morda narisali večji obris kot je kovanec v resnici, potem vam morda primanjkuje denarja in si želite več.
Po raziskavah, ki so jih opravili znanstveniki, test skoraj 100% drži, sicer pa presodite sami.
Mimogrede, sam sem narisal premajhen kovanec (kar občutno) in seveda "priznam", da mi ničesar ne manjka.
Eno izmed področij, ki me zelo zanimajo, je tudi psihologija in ravno zadnje dni prebiram knjigo Moč možganov, ki me je zaenkrat izredno navdušila. Prav neverjetno je, kako majhen procent naših zmožnosti uporabljamo vsak dan. Kot že naslov dela pove, so v njem nazorno opisani možgani (s psihološkega vidika), njihovo delovanje, človekovo mišljenje, različne tehnike za urjenje spomina, tehnike ustvarjalnega mišljenja, tehnike za uravnavanje duševnih in telesnih procesov ter stanj...
Zanimivo je izvedeti kaj o superučenju, vzporednem učenju, hitrem učenju, racionalnem branju ipd. V celotnem delu avtorja (Joern J. Bambeck in Antje Wolters) zbližujeta znanost in ezoteriko (torej smeri, ki niso znanstveno dokazane) in ravno to naredi branje bolj zanimivo.
Upam (a ne obljubljam), da vam o kakšni zanimivi temi napišem še kaj več...
