31.12.2006

Spočit in pripravljen na nove izzive sem se zbudil na Silvestrovo. V pričakovanju novega leta bosta minila cel dan in noč.

Cesar

Ryszard Kapuscinski: Cesar

Delo že omenjenega avtorja sem se odločil prebrati v preostalih počitniških dneh.
Avtor je kot zbiratelj (tako označi samega sebe) s pomočjo Teferra Gebrevolda zbiral različne podatke, predvsem pa različne zgodbe o nekdanjem etiopskem cesarju Haileju Selassieju. Svojo znamenito knjigo je Kapuscinski objavljal kot podlistek v poljskem časopisu.
Po petindvajsetih prebranih straneh lahko rečem, da me je knjiga takoj pritegnila in vam jo že lahko priporočam. Upam, da se ne motim in da me čaka še kakšna urica prijetnega branja.

dva nič nič šest

Men se zdi, da mi je bilo leto 2006 čist' vredu. Odkrito rečeno.

Dedek Mraz

Siva kučma, bela brada,
topel kožuh, zvrhan koš.
(2x) Joj, že prišel je med nas
stari, dobri dedek Mraz.

Rdeče žoge, knjige, zvezki,
punčke, sanke in še kaj.
(2x) Joj, že prišel je med nas
stari, dobri dedek Mraz.

Spomini na otroštvo, ko sem se (kot vsak drug otrok) najbolj razveselil prihoda Božička in dedka Mraza.
Zakaj?
Zaradi daril.
Zgornja pesmica je vsekakor legendarna, pa tudi drugače mi je dedek Mraz dandanes nekako bolj všeč. Ima boljši karakter (sploh če Božička smatram kot kokakolino oglaševalsko akcijo, kar v bistvu je).

Na netu sem našel mnogo o obeh, saj je vendar čas, ko sta najpomembnejša moža na Zemlji. Zanimiva se mi zdi primerjava med njima:

Dedek Mraz

Domovanje: Rusija (Sibirija)
Datum: Obdaruje na novoletno jutro
Oblačila: Oblečen je v krznen plašč z ruskimi folklornimi motivi, v roki ima sprehajalno palico, na glavi ima kučmo.
Spremstvo: Nima spremljevalcev
Prevoz: Pripelje se s sanmi (s konjsko vprego)

Božiček

Domovanje: Stanuje na severnem tečaju (ali na skrajnem severu Skandinavije)
Datum: Obdaruje na božično jutro
Oblačila: Oblečen je v škratovska oblačila rdeče barve z belo krzneno obrobo
Spremstvo: Škrati
Prevoz: Pripelje se s sanmi, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. Prvi v vpregi je jelenček Rudolf.

Še dva linka: dedek Mraz na wikipedii, student info

Lepe praznike še naprej!

DNAge

Najbrž ste na TV že zasledili reklamo o revolucionarnem izdelku podjetja Nivea - Nivea Visage DNAge. V reklami nam glas dobesedno zatrjuje, da se učinkovine te izjemne kreme vgradijo v DNK kožnih celic, s čimer se koža počasneje stara, izgleda lepše, je bolj zdrava... Navajam nekaj podatkov o izdelku, ki jih lahko preberemo na njihovi strani.


Za staranje kože so v 80% krivi zunanji vplivi, kot so prehrana, način življenja, onesnaženost ter izpostavljenost UV sevanju, ki vodijo do poškodb v samem jedru celice – v DNK.

DNK je osnova vsakega procesa obnove celic, zato je njena neokrnjenost odločilnega pomena za zdravo kožo mladostnega videza. S starostjo naravna sposobnost obnavljanja DNK upade in kopičiti se začnejo celične poškodbe.

Koža je manj čvrsta, obstoječe gube se poglobijo, pojavijo se nove – obraz izgubi mladostne poteze.

Vodilni znanstveniki v laboratorijih NIVEA so razvili inovativni sistem anti-age nege, ki obsega dnevno in nočno nego ter nego za okrog oči z izjemnim pomlajevalnim učinkom:

NIVEA VISAGE DNAge Cell Renewal pomladi kožo v samem celičnem jedru.

Edinstvena formula, ki je prijavljena za patent, vsebuje učinkovito kombinacijo celično aktivne folne kisline in kreatina, ki intenzivno spodbujta obnavljanje celic od znotraj. Redna uporaba izdelkov ščiti celično DNK pred poškodbami, ki jih povzročajo zunanji dejavniki.

NIVEA VISAGE DNAge dnevna nega za pomlajen videz kože

Rezultat:

Koža je opazno bolj čvrsta.

Obstoječe gube se vidno zmanjšajo.

Bolj gladka in pomlajena koža!

Kompatibilnost s kožo je dermatološko dokazana.

Upam, da je vsakemu laiku jasno, da posegati v DNK človeka ni preprosto, sploh pa to ni mogoče (vsaj močno sem prepričan v to) pri odraslem človeku. Posegi v dedni material se seveda že izvajajo na stopnji zarodka (pri živalih in tudi pri ljudeh), pri odraslih ljudeh se s posegi v dedno zasnovo celic zdravijo določene bolezni. Nikakor pa to ne more veljati za preprosto kremo za vlaženje (in "pomlajevanje") kože.

Želim poudariti, da nas propaganda vedno bolj zavaja, da na račun nevednoti ljudi, mnogi vplivneži služijo, da smo ljudje pravzaprav velikokrat izkoriščeni, čeprav se tega ne zavedamo... Želim le, da bi bili vsi vsaj malo kritični do vsega, kar slišite na radiu, vidite na televiziji, najdete na internetu, preberete na jumbo-plakatih...

Robbie Williams: Sexed up

Loose lips on ships
I'm getting to grips
With what you said
Know it's not in my head
I lay on bed
That I'm okay

Why don't we talk about it
Why do you always doubt that there could be a better way
It doesn't make me want to stay
Why don't we break up
There's nothing left to say
I got my eye shirt praying they won't stray
Oh! When I sexed up
That's what makes the difference today
I hope you blow away

You said we're fatally flopped
When I'm easily bored
Is that okay?
Strike me off your list
Made this the last kiss
I'll walk away

Why don't we talk about it
I'm only here Don't shout it
Given time we'll forget
Let's pretend we never meet
Chorus

Screw you I didn't like your taste
Anway, I chose you
Let's all gone to wasted Saturday
I'll go out and find another you

Why don't we
Why don't we break up
There's nothing left to say
I got my eye shirt praying they won't stray
Oh! When I sexed up
That's what makes the difference today

Na svetlo!

Na robu preprada najlepše je plesati z zavezanimi očmi,
s partnerjem skupaj se odpeljeta s koraki in zlijeta se z melodijo.
Vselej dobro je, da prijatelj tvoj te opomni,
če se preblizu roba hitri koraki podijo.

A dobro pomisli, če morda že plesal nisi sredi neba,
kjer sreča varuje te sredi roba?
Vsakomur zgodilo se je že, da je zagledal globine z roba ostrega
in mislim, da pri tem doživel ni nič lepega.

Najpogumnejši ljudje sploh roba ne vidijo,
očitno si, da njim do živega ne more, mislijo.
Očitno je res, da več kot pasti pač ne gre
in iz doline strašne vodi pot le navzgor na visoke gore.

Morda pogumni prav imajo, saj vendar iz doline vidi se svetloba
in takrat pregnana je pretekla vsa lenoba.
Ko enkrat v dolini si, si le svetlobe človek še želi,
z dolgotrajno vztrajnostjo velikokrat ponovno tudi to dobi.

A večina roba se boji, kot da človeka umori,
kot da na dnu življenja ni, kot da na dnu vse se zmrači.
Zdi se, da človek z vzpenjanjem se le krepi,
postane boljši, ko svetlobo si pribori.

Proteins

Odločil sem se, da bom na področju kemije oziroma biokemije raziskoval beljakovine.
"Vso srečo in znanje meni (in vam)!"

ln x

V množici prepletajočih duš iščem popolno, večno in najlepšo.
Tebi morda najboljša ne bo izbrana.
Pa saj v tem je bistvo.
Moja tvoja ni.
Tvoja pa
moja
ni.

Fake water

Na netu sem zasledil nekaj, kar se da narediti v Photoshopu. Približno imitacijo vode. Moj končni produkt vidite zgoraj.

Še nekaj skic...

Utrinki in začetki arhitekturnega risanja

Upam, da se niste ob pogledu na skice zgrozili. Sicer pa itak, I don't care, do I?

Nine million bicycles

Prepričan sem, da ste že imeli kakšen dan, ko ste poslušali neko (priljubljeno) pesem in si jo nato še cel dan prepevali vsaj v mislih. To se mi dogaja danes, razlog pa je pesem: Katie Melua - Nine million bicycles. Odlična pesem, čisto umirjena, zasledite pa jo lahko v Mobitelovi reklami, kjer glas reče: "Si še predstavljate življenje brez Mobitela?"

Na ponedeljek

V deževen ponedeljek prebudim se,
omamil me ne bo,
neminljive utrujenosti branim se,
pramagala me ne bo.

Cilj pred mano je jasen,
o njem razmišljal sem že prejšnje noči,
današnji dan pa čisto krasen,
ko pogledam skozi lastne oči.

V mrzlem hladu naslednjih dni
prepričal me bo le bel sneg,
ki predramil bo v meni,
kar že celo leto spravlja me v beg.

Brez dvoma

Sprva čisto nežno. Počasi. Čisto neopazno se približuje.
Postaja izrazitejša. Postaja močnejša. Postaja veličastnejša.
Nekoliko še okleva. Nekoliko je še boječa. A pogumno vztraja.
Hrabro napreduje in vse hitrejša je. Toplejša je že.
Kmalu dosegla bo vrelišča. Kmalu izbruhnila bo.
In že kipi. Bruha in rjove. Premaguje vse, kar pride ji na pot.
Ni ovir, ni preprek, ni časa. Vse zdi se majhno, le ona vlada vsemu.
Energija, energija in moč, preplavljata me. Ni ovir, ni preprek in ni časa.
Le energija in moč v meni. Ne oklevam, ne bojim se, vztrajam.
Trudim se, včasih mučim se. Morda izgubim kakšno bitko, vojne nikoli.

Kraljestvo misli

V mislih tavam čisto sam,
brez misli nikamor se ne podam.
V mislih skrivam, kar poznam,
a vem, da skrivati ne znam.
V mislih se rodi prikupna ideja,
ki v svetu je kot tanka, suha veja.
V mislih ustvarim svojo deželo,
skrbno jo čistim s snažno omelo.
V mislih kujem svoj denar,
za druge včasih mi malo je mar.
V mislih se vedno pojavi nemir,
če skočim nižje od ovir.
V mislih bogastvo skriva se mi,
luč mi kaže v črni temi.
V mislih obstoj je zagotovljen,
čeprav še ta včasih ni dovoljen.
V mislih snujem vse, kar imam,
brez njih postanem samo še tam-tam.
V mislih domujem tudi jaz,
tukaj našel boš moj pravi obraz.

Vem, da nisem mislil

Nisem vedel, da zbudim se sred' neba.
Nisem vedel, da verjamem v prostranost morja.
Nisem vedel, da slišim travo rast'.
Nisem vedel, da vonjam grenkost kast.

Mislil sem, da zbudim se le na tem svetu.
Mislil sem, da verjamem le v resnico na tem planetu.
Mislil sem, da slišim le letalo na poletu.
Mislil sem, da vonjam le sladkost v naletu.

Mene ni

mene ni
če se svet ne vrti
mene ni
če se vse stemni
mene ni
ko vesolje nori
mene ni
ko nemir je v meni
mene ni
da glas lepše doni
mene ni
da se noč zdani
mene ni
ker um mi zgori
mene ni
ker se dan poleni
mene ni
le ona me zbudi
mene ni
le čas mi skozi prste polzi

Voda

Prinaša mi življenje. Hitro, odkrito in mogočno.
Odnaša mi skrbi. Počasi, skrivnostno in neodločno.

Napoji me z voljo in odžene utrujenost.
Prinaša mi zdravje in vzbuja iskrenost.

Ne vem od kod ji tolikšna veličina,
a vendar občuti se kot največja dobrina.

Zavedam se je in hočem jo še.
Sredi pušččave želim si je.

Ni strahu pred koncem, če spremlja me.
Privablja me znova in znova iz teme.

Brez nje me ni, brez nje sem nič.
V njej je bistvo in jaz sem njen kmetič.

Na videz preprosta, na videz ponosna,
podaja življenja nam mladostna.

V meni

V prostranih poljanah sedanjosti
in na čudovitih travnikih poštenosti
skriva se mir.

Na bregovih resničnosti pojavi se lepota,
pretekla, sedanja in prihodnja dobrota,
ki pravi, da sama je življenja vir.

Hitra reka napredka, globoka in deroča,
v šepetu napeto mi sporoča,
da naj me vodi razumni dir.



Hvala Sari za moralno podporo (prek msnja!) pri sestavljanju zgoraj navedene pesmice.

Smejte se!

bythemim'

Mimogrede še en rek za lačne: "Lakota je najboljša začimba."

Scientia est potentia

Scientia est potentia.

Znanje je moč.

Super rek, ki smo da danes omenili pri filozofiji. Resničen. Iskren. Udaren. Misli mi nehote uidejo k vojnam. Ter drugim grozotam, ki se dandanes dogajajo na svetu. Ljudje, ki povzročajo vojne, nasilje, sovraštvo, teroristične napade ali kakorkoli drugače želijo destruktivno delovati na naši preljubi Zemlji, se očitno ne zavedajo, da moč ni v atomski bombi, da zmage ne dosežeš z nasiljem, da odrešenja ne doživiš s terorističnim napadom, ampak je prava moč, energija, svoboda, odreženja, če hočete, v nas samih. Morda je naša moč naše znanje. Ne bi upal trditi, da je znanje eno in edino. Moč nemalokrat predstavlja sočutje, ljubezen, prijateljstvo, nasmeh, pogled, nasvet, obljuba... Menim, da se lahko na marsikateri manj uničujoči način od zgoraj naštetih, da spremeniti veliko več.
Moč znanja je lahko izjemna. Včasih, predvsem dandanes je to pogosto, pa se celo znanje zlorablja. Uporablja se v "slabe" namene. Dotaknem se lahko genskega inženiringa, ki bo v zdravstvu marsikomu koristilo, a znanstveniki in vplivni ljudje še vedno (in najbrž je prav) opozarjajo na negativne posledice. Tako je zmeraj. Novosti in spremembe so očitno vedno revolucionarne. Slavnemu Einsteinu je bilo na primer žal za odkritje atomske energije, ko je spoznal uničujoču atomsko bombo. Tudi področja bionike, nanotehnologije ipd. so dandanes še v povojih, ljudje na njih večinoma gledajo z izbuljenimi očmi, a vendar menim, da bodo neustavljivo napredovala in postala del našega vsakdana.
Misel na moč znanja me opomni na Bartolovega Alamuta, kjer Hasan ibn Saba pretenta njegovega predhodnega lastnika gradu/utrdbe Alamuta. Ibn Saba ga je nagovoril naj mu da kožo krave in toliko ozemlja, kolikor ga označi z njo, bo njegovega. Ibn Saba je dobil željeno kožo, jo razrezal na tanke dolge trakove in z njimi obkrožil celotno utrdbo. Na takšen način naj bi postal lastnik tega gradu, njegov predhodnik pa se je lahko pobral šila in kopita.

Primerov, kjer se je izkazala oziroma se izkazuje moč uma, je seveda ogromno, žal pa dandanes nanj pozabljamo.
Ljudje, prosim vas, spreglejte (in videli boste)!

Brez njih

V svetu brez napredka
dnevi minevajo kot cvetlice na soncu,
ko vse bliža se h koncu
midva pa kot da bala bi se začetka.

Umirava za najine cilje,
ki zdijo se preveč, preveč oddaljeni,
morda celo precenjeni,
a vselej najina sreča premaguje brezkončne milje.

V zelenini miru se kopava,
kot zvončki poljan
želijo na dan,
in skupaj premagujeva sreče udava.

Nikar ne stori mi,
saj veš, da proč ne greš
in morda - predraga moja - še sploh ne veš,
da milo, če odideš proč, se mi zgodi.

Naju ni prav nič manj,
če skupaj hodiva skoz' svet,
ki ovira najin let,
zato prepustiva se valovom sanj.

Bitka v vojni

Če izgubim bitko, ni rečeno, da je izgubljena tudi vojna.

Med psiho in fiziko

Na svetli strani temnega sveta
se temni.
V prekrasnem svetu,
kotičku pod Soncem,
postaja vse bolj zatohlo.
Naposled bomo prenehali
dihati.
Srce bo prenehalo biti
in mi bomo ostali nekje v zavesti naših
potomcev. Potomcev, morda!
Ali sploh koristi nam,
da želimo si
dan na dan?
Želimo svetlobo, želimo zrak, želimo biti.
Prenehali bomo gledati, prenehali dihati, prenehali biti.
Ni smisla, a vendar
hrepenimo.
Ne verjamemo,
čeprav je očitno.
Ne - raje zatiskamo oči, čeprav
je pred našimi nosovi.
Usoda naenkrat postane
resnična. Usoda?
Ne! Saj je vendar ni.
Samo upamo, da je ni. Ne, te preprosto ne sme biti.
Umrlo bi hrepenenje.
In nesmiselno bi bilo želeti si svetlobo, želeti zrak, želeti biti.
Zares, prenehali bi gledati, prenehali dihati, prenehali biti.
Vsak zase.
Čisto zase
si želimo obstajati.
Najprej zase, potem
morda
za druge.
Absolutno najprej
jaz,
potem morda ostali.
In vsak zase obstajamo v skupnem svetu,
ki naposled integrira brezumne miselne figure.
Majhne koščke sveta, ki vpliva na nas,
čeprav mislimo, da mi vplivamo nanj.
Svet brez idej nadzoruje brezumne miselne figure.
Brez čustev, brez sanj, brez volje.
V svetu
kot takem
tega ni.
Ni čustev, ni sanj in ni volje.
Morda
se nahajajo v brezumnih miselnih figurah,
ki naključno potujejo v njem.
Naključno?
Usode vendar ni... Tako verjamemo.
Torej naključja ni, saj vplivamo sami nase.
Ne na druge - teh za večino ni.
A vendar zatiskamo oči,
ker preprosto nočemo videti,
čeprav je tako preprosto.

V tem tednu na sporedu:

1. ponedeljek: učenje
2. torek: test biologija ter učenje
3. sreda: test psihologija test fizika ter učenje
4. četrtek: test matematika ter risanje
5. petek: tečaj risanja
6. sobota: tečaj risanja ter učenje
7. nedelja: lenarjenje ter učenje

Upam, da se bo vmes pojavilo še kaj bolj sproščujočega in zanimivega. Učenje sicer je zanimivo, ampak do določene mere... Včasih bi se najraje držal tistega reka: "Če se ti zdi, da bi rad delal, se udobno namesti na stol, kavč ali posteljo in počakaj, da te mine."

Lep december še naprej!

Učenje je življenje. Ali obratno.

Svobode ni

Svoboda, kje si,
saj vendar te ni.
Ne najdem te,
ali morda iščeš me?

Prevladuje obup,
v ušesih neznosen hrup.
Ostudna norija,
vsak čas že morija.

Pesimizem morda
v življenju me navda.
Svobode pa ni,
morda iščeš jo ti?

Kako lep svet

Misel v glavi prevladuje,
se raduje,
nikakor ne zadostuje,
a vendar ne deluje mi tuje.

V glavi moji, v neredu reda,
smislu nesmisla, če sploh obstaja,
se rodi - revolucija!

Nered, nered,
od glave do pet!

Ah, stereotipi, stereotipi!
Ovirate me, ustavljate me!
Zato končno - uprimo se!

Misel bega in skače,
teče sem in tja,
kot pobesnela hoče pokazati nam pot
iz življenja zmot.

V svetu na nebu

V svetu norosti, v centru mladosti
se mi zdi, da občutenja več ni.
V svetu čustev, v svetu pustem
se mi zdi, da me vedno čas podi.

Na nebu neskončnem, na nebu mogočnem
vidim in slišim, vpitje vsega.
Na nebu poskočnem, na nebu polnočnem
opazujem in se radujem ob pesmi lepega.

Ljubkovanje

je prva beseda, ki mi pade na pamet. Omenili smo jo pred nevemkolikimi dnevi pri filozofiji. Nekaj v povezavi z drugo besedo, ampak ne vem več o čem je šlo. Skratka ljubkovanje si predstavljajte kakor želite.

Želim pa povedati, da ponedeljek uvaja nov teden (kdo bi rekel) in tokrat so moji občutki mešani. Dobri in rahlo strahopetni hkrati. Vendar pa je ta strah tisti tipični strah, ki ga notri pravzaprav nič ni. Tako da bom očitno preživel. Kot vedno.

Na ljubkovanje in besedovanje!

Modrina miru

Skrivnostna tiha modrina
sanj prehajajočih iz neba v vodo.
Belina sivin nežnih tančic,
prelestna zelenina globokih modric.
Prozornost Hemerinih zakladov,
odsevajočih v neznatnih grbinah meja.
Konec temačnih ovir,
ko v nas se pojavi prekrasni mir.

Preveč

Kje si sivi sneg?
V nebesih brez besed.
In kje stanuje mama?
Ne vem, morda nekje med nama.
Preveč besed za nič?
Strinjam se že drugič.
Hecaš se morda?
Oh ne, zabava se mi ne poda.
Koliko ti je všeč?
Povsem si mi moteč.
In koliko je ura?
Zapomni si le kura.
Ti nisi resen, ali pač?
Smrtno resen, boj se kač!
Postal nemara si biolog?
Odveč mi je ta dialog.
Torej odnehava za sedaj?
Jaz raje odidem zdaj, zdaj - v preljubi raj.

Brez krepkega ali zamaknjenega tiska

Ne morem si kaj, da ne bi bil razočaran nad poudarjanjem individualizma v naši družbi.
Tisti "normalni" ali pa morda "prijazni" medčloveški odnosi so pozabljeni. Vsek izmed nas ustvarja lastno pot in se pri tem ne ozira na druge.

"Pa kaj, če bo drugemu hudo, samo da jaz dosežem tisto, kar sem si zastavil!"
"Ni mi mar za druge."
"Samo da mi uspe..."
"Saj bi mu pomagal, ampak ne morem, ker imam itak polno skrbi sam s sabo."

Hej! Ljudje... Se vam res zdi, da boste lahko uspeli kot posamezniki? Ali ni lažje s pomočjo drugih? Ali ni bolje, da včasih pomagaš drugemu in ti bo drugič on vrnil uslugo? Ali je lepo besedo res tako težko izustiti? Se vam ne zdi, da je lepše v družbi z drugimi?

Saj vem, saj vem... Nismo sami krivi... Ja kdo pa je?

Vem, da je tok časa takšen, da nam dopušča le malo svobode oziroma svobodnega razmišjanja, presojanja, svobodne izbire, ampak vendar poskusite vzeti kakšen trenutek zase in poskusite kakšen trenutek nameniti sočloveku.

Še vedno pa ne moremo mimo družbe oziroma družbenih načel, moralnih norm, vrednot, ki vladajo... Vladajo? Tega ne morem zanikati, pa vendar... družbena načela vladajo! Ali ni to malo "čudno"? Ne bi morali MI vladati nad njimi? Ah, saj res... Saj jih vendar mi določamo! hmm... Ampak vendar... Meni se ne zdijo posebej dobre.

Uspešnost je na primer naši družbi zelo poudarjena vrednota in je visoko na lestvici, ampak ali je dejansko tako zelo pomembna?

Iznajdljivost, kreativnost, prijaznost, prijateljstvo, bistrost, ljubezen... Ali jih bomo kar nekako pozabili? Zdi se mi, da so vedno bolj - pozabljene.

Prijaznosti - tiste splošne, ko na primer sošolcu, znancu ipd. podaš dober nasvet, spodbudno besedo ali pa morda le nasmeh, je vedno redkejša.
Kreativnosti, iznajdljivosti - v smislu lastnega razuma, razmišljanja, ustvarjanja je malo... Upam, da se ne prepoznate kot oseba, ki ne ve, zakaj se uči v šoli, ki nima vsaj deloma zastavljenih ciljev... Upam, da skušate biti drugačni oziroma, da vsaj niste med privrženci najbolj absurdnih produktov naše družbe in se na primer zgledujete po nevemkateri znani osebi... I hate that!
Prijateljstvo - upam, da ga radi sklepate... Ampak! S tem ne mislim bežnih poznanstev, ko kar naenkrat postaneš prijatelj z drugo osebo, temveč iskreno prijateljstvo, ki sicer res ne nastane iz dneva v dan, ampak se postopoma "gradi".

Uh... Še ena stvar je... Ogromno ljudi, predvsem mladih, meni, da je branje "out-of-date", da to ni za njih, da je to čisto mimo, da ni koristno in je sploh popolnoma zanič!
Branje, branje pravih knjig (bolje rečno del) znanih in manj znanih avtorjev, znanstvenih ali leposlovnih, ljubezenskih ali kriminalk, tujejeztičnih ali slovenskih, karkoli vam je všeč... Vse je izjemno koristno. Morda nekomu bolj zabavno početje, drugemu manj, vsekakor pa si z njim bogatiš duha, širiš obzorja, nadgrajuješ besedni zaklad, predvsem pa se lahko tudi sprostiš in umiriš, kar čisto pozitivno deluje na tvoje telo, na tvojo "dušo".
Skratka... Vzemite v roko kakšno knjigo in jo vsaj prezračite! Vsekakor vas bom tudi sam opomnil na kakšno zanimivo delo.

Lepo se smejte!

Štiri povedi

V čem se skriva bistvo?

Ko vendar nismo prepričani o njegovem obstoju.

Torej bi lahko bil obstoj njegovo bistvo. Bistva namreč.

Nedelja 26.

Včasih imam občutek, da bo jutri ponedeljek.
Še posebej ob nedeljah.

Blindness

If love is blind, then I love the blindness.

Naslov

Današnje sonce me je izjemno razveselilo. Po samo treh vremensko nestabilnih dneh sem namreč bil povsem zafrustriran kot večina ljudi, ki sem jih srečal.
Sedaj pa je ponovno posijalo sonce. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

Končno sem se znebil nekaterih obveznosti in tako sem pravzaprav prost do ponedeljka.

Brali smo Tujca. Ki mi je bil všeč. Morda tudi zaradi tega, ker sem se vsaj malo spoznal v njem.
Vendarle ne mislite, da zanikam družino... To bi se mi zdelo grozno. Vse ostalo... bi pa lahko držalo.

וידוי

Njen nasmeh je prečudovit.
Njene oči so očarljive.
Njen glas je pomirjajoč.
Njene besede so balzam.
Njena postava je najlepša.

Ona je prečudovito očarljiva.
Kot pomirjujoč balzam za moje srce.
Preprosto najlepša zame.

Alive

Nenormalno. Zapolnjen. Natrpan. In naporen. DAN!
Ob 6.30 od doma in ob 17.30 prišel domov.

Še vedno pa: "Phanta rhei".

Kjer ni Adama in Eve, ni greha.

Ob ekvatorju

Ko prebiram Ebenovino, spoznavam Afriko. Ki pravzaprav, kor pravi sam avtor, kot celota ne obstaja, ampak smo jo tako poimenovali zgolj iz udobja in nevednosti. Afrika je namreč še tako zelo nemirna in politično razdeljena, poleg tega še nerazvita, da težko govorimo o kakšni večji povezanosti.
Med branjem me je do sedaj najbolj prizadel opis dejanskega ravnanja belcev do črnskih sužnjev. Belci so namreč nenehno pouarjali manjvrednost črnske rase, kar se seveda še danes zelo pozna v afriški kulturi. Predvsem v zavesti črncev se menda to še posebej pozna, saj še vedno čutijo izrazit odpor in zadržek do belcev, kar je vsekakor upravičeno in logično. V preteklosti so črnci poznali belce le prek osvajanj in njihovega nasilnega ravnanja nad njimi. Tako so s časom postali belci v očeh črncev dejansko nekaj več. Ob prihodu prvih črncev v Evropo so bili le-ti povsem zmedeni, saj si menda niti v sanjah niso predstavljali, da obstajajo spori tudi med belci. Na žalost je, kot sem že omenil, rasno razlikovanje še vedno prisotno. Morda so še najbolj opazni nezavedni predsodki iz obeh strani. Črnci geldajo na belske turiste, reporterje, potopisce in podobne ljudi, ki pridejo v Afriko, z izrazitim pridržkom. Menda to velja za večino.
Kljub temu je imel avtror ogromno stikov z najrazličnejšimi Afričani, ki so mu prikazali to deželo v najbolj ranoliki luči. Vsekakor se mi je zdel zanimiv opis vonja po Afriki, ki je čisto poseben. Poln, nasičen, bujen, živahen, poln življenja. poleg tega sonce. V krajih ob ekvatorju menda tistega počasnega prihoda sonca na obzorje, ki pri nas traja celo večnost, sploh ni. Ampak je noč in je kar naenkrat dan. Sprva vse ulice povsem tihe in mirne, nenadoma pa vsak kotiček mesta napolni življenje. Ljudje začnejo s svojim običajnim dnem. Ženske večinoma skrbijo za domača opravila, nekatere cele dneve kuhajo, saj menda jejo, kot velevajo običaji, samo enkrat na dan, otroci se igrajo in cele dneve podijo po ulicah, moški (pa deloma tudi ženske) cele dneve trgujejo, barantajo, služijo, skratka skušajo na različne načine priti do svojega dobička.

Toliko o Afriki... Zaljubljen v tuje pokrajine skušam odkrivati neznane kotičke sveta, pa čeprav samo s knjigo v roki. Upam, da vendarle ne bo tako ostalo celo življenje. Ampak: "Kdor z majhnim ni zadovoljen, tudi z velikim ne more biti."

Dež in oblaki

Po dolgem času je bil danes deževen dan in moram priznati, da je kar nekako nezaželjeno vplival name. Dež namreč. Zjutraj sem se seveda le s težavo zbudil, nato pa sem bil skozi celo dopoldne precej buden, kot bi človek rekel. Malo kasneje, okoli poldneva in še malo čez, pa sem naenkrat postal tako zaspan, da sam nisem mogel verjeti. In to se mi ni zgodilo prvič! Le danes je bil ta simptom še posebej očiten, ker je bil deževen in turoben dan. Še dobro, da sem zaradi obiska pri zobozdravnici šel prej od pouka in bil navsezadnje tudi prej doma. Takrat sem namreč ponovno "oživel".

Sicer pa glede na dež in nikakršno vreme niakor ne mislite, da je bilo tudi mnoje razpoložejšno. Nasprotno. Zadnje dni, če ne kar tedne, se počutim odlično. Sploh psihično, če že ne toliko fizično. Vse bolj in bolj pa me vendarle moti, da moram vsak dan oziroma vsak večer znova in znova - spati. Kajti poraba časa za spanje se mi ničkolikokrat zdi pretirana in skorajda nekoristna.
Na koncu se seveda moram vsak dan sprijazniti s svojo biološko uro.

Ryszard Kapuscinski: Ebenovina

Na pobudo vrlega strica Janka sem se odločil prebrati Ebenovino. Delo svetovnega reporterja, ki ga je Afrika nenehno vabila k sebi. Opisuje svoja doživetlja iz tretjega sveta.

Vsekakor vredno branja. Presodite sami.

Divaniti

Danes sem končno prejel pošto društva Naris, ki potrjuje, da se bo jutri dejansko začel tečaj arhitekturnega risanja. Končno se bomo lahko naučili kaj resnično zanimivega... Vsaj upam da bo.

Sicer pa sem preživel čisto normalen dan. Še najbolj mi je šla na živce gužva na busu. Zjutraj je bilo še super, ker itak na rednih linijah ni nikolizares velik folka... Ampak po pouku je pa na lokalcu vedno ful folka. Seveda še dodatno popestritev vožnje naredi pol-socialistični avtobus (vsaj kar se vzmetenja tiče) in voznik, ki vsak dan zgleda, kot da bi bil jezen na cel svet. In očitno svoje občutke prenese na cesto. Majkemi da se vozniki avtobusov eni najbolj nestrpnih voznikov.
Toliko o voznikih. Nenazadnje je važno, da nas pripeljejo na cilj. In tudi ta pogoj 100% izpolnjujejo.

Pri pouku je bilo precej vredi. Če odštejem prezgodnji začetek in prepozen konec. Kar je tako in tako vsak dan. A vendar vsak dan ostanem vdan v usodo kot večina drugih. Posledično sem se ponovno nekaj novega naučil in na žalost ponovno (kot večino dni v šoli) ugotovil, da je čas med urami resnično neracionalno izkoriščen. Oziroma še bolje - neizkoriščen.
Če na primer traja odmor 5 minut in profesor (praviloma) zamudi vsaj 5 minut ter vpisuje vse formalnosti v dnevnik ali svojo beležnico še najmanj 5 minut zraven je to namreč že 10 minut izgubljenega časa. Pri večini predmetov nato sledi še najmanj 5 minut ponavljanja prejšnje snovi ali pa same priprave za jemanje nove. Skupaj torej okoli 15 minut izgubimo pri vseh mogočih neprilikah. Pri povprečnem šolskem dnevu (6 ali 7 ur pouka) je skupen neizkoričen čas kar uro in pol (morda celo dve).
Po tem preprostem (in nekako kar logičnem) izračunu izgubim vsak dan vsaj uro in pol časa.

Kakorkoli.

Še najpomembneje se mi zdi, da se je ponovno prelepo nasmejala in prav zapeljivo pogledovala.

Arhitektura???

Iskreno upam, da se bo v petek zares začel tečaj arhitekturnega risanja društva Naris. Ta naj bi bil osnova za sprejemca na Fakulteti za arhitekturo.

Rudebox

Upam, da poznate to pesem. Vsekakor enega najboljših izvajalcev na moji osebni lestvici.

Ob delovnem torku bi bilo to vse!

Nekaj malega izpod svinčnika

Vsakdo izmed nas se rad izraža. Tudi jaz. Poleg besed imam rad tudi risanje.

Bla, bla, bla

Za mano je precej naporen vikend, ki se je pravzaprav začel že v petek. Dopoldan smo namreč pisali test pri zgodovini, nato smo imeli z razredom tečaj CPP-ja, tako da sem prišel domov (šele) ob treh. Sledil je trening ob štirih in vse do pol sedmih, ko sem končno uradno prišel domov ter padel v posteljo (posledica prejšnje kratke noči zaradi zgodovine). V soboto ponovno nisem mogel spati tako dolgo kot bi se mi zljubilo, saj smo že ob 7.30 krenili iz Celja proti Ljubljani, kjer smo imeli tekmovanje iz logike. Cel dan sem torej preživel v Ljubljani in se uvrstil na 42. mesto (od 96 udeleženih), kar pomeni srebrno priznanje. Domov sem prišel okoli šestih. Danes je bil ponovno zelo pester dan, ki sem ga prav tako kot soboto preeživel v Ljubljani. S kadetsko ekipo Sip Šempetra smo bili udeleženci še zadnjega kvalifikacijskega turnirja za A-ligo (državna odbojkarska liga). Na veselje vseh nas (mene in soigralcev ter trenerja, morda tudi staršev) smo zmagali obe tekmi ter tako samo še potrdili uvrstitev v že prej omenjeno A-ligo. To je vsekakor naša danšnja zmaga, izpolnjen cilj, hkrati tudi veselje, saj smo zares igrali odlično.

Vsekakor me nove (majhne) zmage dopolnjujejo in napolnjujejo z veseljem do dela ali pa treningov,..., življenja. Damn, I'm such a lucky guy. In za to sem zelo hvaležen. Drugače pa tudi zaljubljenost zadnje čase nekako megli moj razum. In tudi za to sem hvaležen.

Enjoy your life!

Bog? Popolnost? Absolutnost?

V resnici sploh ni važno kdaj, ampak vseeno recimo, da sem v zadnjih dneh premišljeval tudi o bogu. Ampak nikar ne mislite, da s tem mislim bodisi na krščanskega, bodisi na muslimanskega ali kakršnegakoli religijskega boga. S tem mislim na substanco oziroma tisto popolnost, h kateri vsi težimo.

Z bogom se namreč pogljobljeno ukvarjajo filozofi in glede na to, da imamo v tretjem letniku predmet filozofijo, je seveda logično, da kdaj pomislim tudi kaj v zvezi s tem.

Interesantno se mi zdi vprašanje o osbtoju boga. Ali ta sploh obstaja in če, v kakšni obliki? Nekako se nagibam k dejstvu, da bog obstaja, saj verjamem v naš racio (razum), obenem razmišljam, da je bog pravzaprav produkt naše zavesti. Torej bog ni otipljiv, niti ga ne moremo zazanati, ampak nam je pravzaprav v pomoč pri doseganju ciljev. Glede na to, da je bog nedeljiv, absoluten, popolen, je namreč logičćno, da se želimo temu idealu kar najbolj približati. Menda pa bi bilo nesmiselno doseči stopnjo boga, saj bi s tem izničil vsa svoja hrepenenja, cilje, ideale. Niti si ne znam predstavljati, kako bi dosegel stopnjo boga. Po mojem je ne moreš.
Sošolec pravi, da pravzaprav izvor boga oziroma njegovo stvarjenje pravzaprav ne obstaja, saj naj bi bil (po definiciji) tudi večen. S tem se rahlo ne strinjam. Zakaj? Zgoraj sem že navedel razlog. Nagibam se namreč k ideji, da je boga ustvarila človeška zavest, s čimer hkrati trdim, da je bog nastajal vzporadno z evolucijo človeka.

Še bolj ekscentrična in prav toliko bolj zanimiva se mi zdi misel, ki se že nekoliko povezuje z biologijo in še bolj s psihologijo ter pravi, da boga pravzaprav predstavljajo naši možgani oziroma naša zavest. Če namreč ne moremo popolnoma razumeti delovanja možganov in močno dvomim, da jih bomo sploh kdaj, bi bil po mojem mišljenju to zadosten razlog za razglasitev možgan kot boga (substance). Poleg tega se mi zdijo sposobnosti naših možgan tako neverjetne, da to že meji na tisto čemur pravimo absolutnost, morda tudi popolnost. Ali se kdaj vprašate, kako je sploh mogoče, da se zavedamo samih sebe? Ali se vam ne zdi to kratko in malo čudež? Ste kdaj pomislili, kako je sploh možen pojav zavesti, če pa je vse skupaj pravzaprav zaporedje določenih elektro-kemijskih impulzov/signalov? Mogoče je res, da je to tista fizična podlaga... Ampak dejstvo, da se nam v možganih ravno zaradi tega pojavi neka abstraktna predstava in miselnost o svetu, se mi zares zdi neverjetno.

In dejstvo, da se tega zavedam... morda celo neprecenljivo.

P.S. Sedaj pa že res preveč nakladam.
P.P.S Ali pa morda tudi ne?

Na besedovanje!

This feeling is what I love

Ljubim občutek samozavesti, obožujem občutek, ko vem, da sem naredil nekaj dobro.

Dobro v pravem pomenu besede. In danes je to bil zgodovinski test. Ki sem ga rešil dobro. Vsekakor.
Ocena naj bi povedala svoje; vsaj upam, da bo.

Sicer dolgo na mojem portfelju nepriljubljen predmet, ki mi je velikokrat prinašal le izgubo (ne dobesedno), mi je zadnje čase kar všeč. Človek se lahko zares neverjetno spremeni skozi čas.

V torek sem prav tako osvojil eno izmed zmag. 5 pri biologiji. Spraševanje. Strašen uspeh. Počutil sem se in počutim se ODLIČNO. Oceni primerno, torej. Človek, ki ga v tretjem letniku obravnavamu kot predmet biološkega raziskovanja, je resnično izjemen "produkt" evolucije. Upam, da se bo (pri meni) takšno razmišljanje nadaljevalo čim dlje. Do sedaj smo sicer obravnavali "le" genetiko človeka, tkiva (na splošno) pri človeku in podrobno tudi obtočila. Izjemno zanimiv podatek se mi je zdel, da srce požene kri iz levega prekata v aorto s hitrostjo 6 m/s!!! Ali pa morda dejstvo, da srčni ritmovnik sam od sebe proizvaja živčne impulze (SA vozel), s tem pa je zagotovljeno enakomerno utripanje srca...

Ljubezen do znanja. Vsekakor izredno redko čustvo v sodobnem svetu.

Happy

Zadnje čase sem nadvse... miren in energičen hkrati. Povsem zadovoljen, povsem uspešen, povsem srečen. Vsekakor mi je lepo.

Mrzla jutra me prebujajo, topli dnevi navdušujejo.

Stop the world

Upam, da ni junaka (ali junakinje), ki ne bi poznal(-a) tega komada...

DJ Sylvain: Stop the world

Zadnje čase mi namreč neprenehoma odzvanja v glavi. Nimam nič proti.

Why wouldn't we stop for a moment at least?

Kovanec za en tolar

Želim vam predstaviti čisto preprost (psihološki) test, ki sem ga našel v že omenjeni knjigi Moč možganov. Že vnaprej bi rad poudaril, da sledite navodilom in ne preskakujete vrstic in torej nikar ne kukajte prehitro navzdol po strani.

Najprej globoko vdihnite. (ta del lahko preskočite, if you want to)

Nato poiščite svinčnik, kuli, pinkalo, kredo ali karkoli pisalu podobnega ter list papirja, karton, škatlo, morda površino mize, tablo...

Sedaj vam zastavim nalogo:
Kar najbolj natančno narišite krog, katerega velikost naj bo čim bolj enaka velikost kovanca za en tolar!, PRI TEM PA NIKAR NE POIŠČITE KOVANCA, ampak RIŠITE PO OBČUTKU IN SPOMINU!

Ko ste zadovoljni s svojo umetnino, poiščite ustrezen kovanec (torej za en tolar) in preverite, kako natančno ste ga narisali.



Če ste narisali premajhen krog, to (s psihološkega stališča) pomeni, da imate dovolj vsega (denarja) in ne čutite potrebe, da bi imeli več.
Če pa ste morda narisali večji obris kot je kovanec v resnici, potem vam morda primanjkuje denarja in si želite več.

Po raziskavah, ki so jih opravili znanstveniki, test skoraj 100% drži, sicer pa presodite sami.

Mimogrede, sam sem narisal premajhen kovanec (kar občutno) in seveda "priznam", da mi ničesar ne manjka.

Moč možganov

Eno izmed področij, ki me zelo zanimajo, je tudi psihologija in ravno zadnje dni prebiram knjigo Moč možganov, ki me je zaenkrat izredno navdušila. Prav neverjetno je, kako majhen procent naših zmožnosti uporabljamo vsak dan. Kot že naslov dela pove, so v njem nazorno opisani možgani (s psihološkega vidika), njihovo delovanje, človekovo mišljenje, različne tehnike za urjenje spomina, tehnike ustvarjalnega mišljenja, tehnike za uravnavanje duševnih in telesnih procesov ter stanj...

Zanimivo je izvedeti kaj o superučenju, vzporednem učenju, hitrem učenju, racionalnem branju ipd. V celotnem delu avtorja (Joern J. Bambeck in Antje Wolters) zbližujeta znanost in ezoteriko (torej smeri, ki niso znanstveno dokazane) in ravno to naredi branje bolj zanimivo.

Upam (a ne obljubljam), da vam o kakšni zanimivi temi napišem še kaj več...

Krompirjeve? počitnice

Nimam pojma, zakaj pravimo prihajajočim počitnicam krompirjeve. Krompir je vendar že pobran in spravljen na varno pred zimo, jemo ga pa itak non-stop.
Ampak samo ime počitnic niti ni pomembno, saj je prva in najbrž tudi edina stvar, ki je zares pomembna pri izrazu "počitnice" ta, da nimamo pouka in si lahko mirne duše privoščimo globok spanec do poznih dopoldanskih ur. Ko že ravno govorim o spancu, moram priznati, da sem moral danes vstati precej zgodaj, ker smo imeli odbojkarski turnir v Šempetru. Izmed dveh odigranih tekem smo eno zmagali in logično (ter očitno) tudi eno na žalost izgubili.

Odločil sem se, da bom objavil moj spisek obveznosti, ki naj bi bile postorjene med počitnicami:

1. Nemščina
slovar (hrana + embalaža)
učenje za test (13.11.)
članek
2. Fizika
domača naloga :P
vaje za priprave na maturo
vaje za priprave na tekmovanje
3. Zgodovina
preberi poglavja v učbeniku
učenje za test (10.11.)
4. Biologija
učenje za spraševanje (7.11.)
5. Angleščina
učenje (use of tenses)
članek
6. Psihologija
učenje za spraševanje
7. Kemija
učenje in urejanje zapiskov
8. Projekti
kemija (nekaj iz organske kemije - še ne vem točno, kaj bo tema)
geografija (Italija)
fizika (?)
9. Logika
priprave na državno tekmovanje

Poleg tega sem včeraj in danes že kar precej opravkov opravil. :) Do konca sem prebral Tavčarjevo Visoško kroniko (kr ok bukva), naredil izpiske za slovko (Tavčar in Visoška kronika) in za geografijo (obale in površje Evrope) ter naredil nalogo za geografijo. Poleg tega sem danes zgodaj zjutraj delal vaje za matematiko, ki jih bom nadaljeval takoj, ko napišem tale post do konca.

In že smo pri koncu... Neverjetno.
Samo to bi vam za konec še svetoval, da se lotite reševanja kakšne križanke ali pa morda sudokuja. Zlasti reševanje slednjih je super in te kar nekako zasvoji.

Smejte se in veliko besedujte!

Spomin na novoletno Prago

Fotko sem naredil ob prehodu leta 2004 v 2005. Štiridnevno potovanje je bilo super, sicer pa je mesto Praga izjemno mesto, polno zgodb in prijaznih ljudi. Nekoliko daljši čas odprtja zaslonke mi je omogočil naredil prav lep posnetek nočnega mesta ob reki Vltavi. Seveda sem fotografiral s Karlovega mostu, najbolj znanega mostu v mestu.

Izjemno

Preprosto izjemne fotke po izboru Associated Press-a se nahajajo tukaj. Vredno ogleda!

Po - Nedeljek

Prepričan sem, da nisem edini dijak, ki meni, da ponedeljek še zdaleč ni najboljši dan v tednu.
Prepričan sem, da nisem edini, ki se le s težavo zbudi ob 5.30 v ponedeljek zjutraj.
Prepričan sem, da nisem edini človek, ki se mu včasih zdi kakšno jutro zaman začeti dan.

A vendar se je danes, v ponedeljek 23.10., izplačalo. Kot se je vsako jutro do sedaj.

Kljub jutranjemu pesimizmu oziroma bolj flegmatični melanholiji je bilo dopoldne prav všečno z obilo smeha in precejšnjim uspehom (pri pouku). Pri tem seveda zanemarim vse tisto, kar morda niti ni bilo tako fantastično.

Še enkrat sem samemu sebi dokazal avtomotivacijo, ki jo očitno premorem kar precej. Zadnje čase sem pogosto nadpovprečno pozitivno naravnam oziroma se sam kot takšnega zavedam. In menim, da to šteje. In je pomembno. Zelo pomembno.

Vsekakor pa ne morem zanemariti fizične utrujenosti. Telesa se pač ne da prisiliti, da bi bilo venomer spočito in 100% pripravljeno na vsakdanje spopade z okolico, še največkrat pa s samim sabo. Jaz (kot notranjost) bi že še želel kaj več narediti ali pa raziskati, a je dan na žalost prekratek, telo pa očitno nekoliko premalo zmogljivo za vse, kar bi želel postoriti. Pa saj ste tako in tako to že sami izkusili, ko vam je zmanjkalo časa za učenje ipd.

Vendarle pa moram biti zadovoljen s samim sabo, kakor morate biti tudi vi. Menda pa vseeno ni dobro biti preveč zaverovan vase, saj posledično ne bi imel želje po popolnosti (=bogu=ensu=subsanci... kakor pravijo filozofi).

Dovolj besedne manije za danes. Oziroma za današnji popoldan. Dan je namreč še dolg, kakor pravijo. Kdo pravi? Tega ne vem.

Utrujen do neba

Današnja nedelja je bila resnično naporna po zaslugi mladinskega četrtfinalnega turnirja odbojkašev v Mežici. Tudi mi, ekipa Sip Šempetra, smo igrali tri tekme, a žal zmagali le eno, kar je bilo premalo za uvrstitev v polfinale. Sem pa zato precej utrujen in vsaj nekoliko pesimističen, saj jutri pišemo esej pri slovenščini in še geografijo bom vprašan.

Firefox

Močno, močno vam priporočam, da si priskrbite brskalnik Firefox. Če trenutno brskate z njim, potem vsekakor poznate vse njegove prednosti... če pa ga slučajno še nimate, vam ga (toplo) priporočam. Tudi moja stran je lepša v firefoxu, ker bolje razporedi fotke ipd.

Firefox je the best!

A place to be

Letošnje poletje me je prevzela Dalmacija. 10 brezskrbnih dni smo preživeli na otoku Korčuli in resnično uživali v vseh lepotah.

Midva

Visoko nad oblaki skupaj midva letiva,
z mirnostjo v naju drzno beživa.
Skupaj s pticami se loviva
in z življenjem v sebi – živiva.

Svobodno ozirava se naokrog,
skupaj poiščeva najino pot.
Najini skladbi polni skupnih not,
v daljavi že vidiva sončni vzhod.

Saj vendar midva skupaj pleševa,
drhtiva drug za drugega, samo midva.
Samo midva zaljubljeno pojeva
in se radostno igrava.

Matematika je kraljica znanosti. Zaljubljena je v resnico, oblečena preprosto in jasno. Dvorec te vladarice obdaja gosto trnje in kdor bi ga rad dosegel, mora skozi goščavo. Slučajno popotnik ne opazi na dvorcu nič posebnega. Lepota se odpira samo razumu, ki ljubi resnico in je prekaljen v boju s težavami, kaže izredno nepremagljivo težnjo po navadno zapletenih, vendar neizčrpanih in vzvišenih razumskih užitkih, lastnih sami človeški naravi.

J. Sniadecki, poljski matematik in filozof, 1756 - 1830

Človek in napredek

Neverjetno je, kako hiter je napredek človeštva na področju tehnologije, robotike, računalništva, biologije, genetike itd. Navdušujoče je tudi dejstvo, kako si lahko človek pomaga z vsemi izumi in odkritji, vse bolj in boljh zaskrbljujoče pa je dejstvo, da vse to deloma uničuje ravnovesje v naravi.

Človek si prilagaja naravo v svojo korist in ni čudno, da nam slednja vse bolj in bolj želi pokazati, da vendarle nismo mi "glavni". Sicer tako in tako ne moremo biti prepričani, kdo ali kaj je t.i. "glavni", če sploh kaj takega obstaja. V tem postu ne želim preveč razglabljati o tem, ampak bi z veseljem pokomentiral misel, ki sem jo pred nedavnim slišal pri pouku:
Človek sicer povzroča zelo hiter napredek (ki sem ga omenil zgoraj), a duhovni razvoj človeka ne sledi vsemu dogajanju, ki nas obdaja.

Upam, da bistvo misli razumete, čeprav ni bila 100% izrečena v takšni obliki. Vsekakor se strinjam s to trditvijo. Človek je najprej odkrival preprosta orodja, še prej je odkril ogenj, nato npr. pri starih civilizacijah zasledimo kolo, zametke matematike, astronomije, zgodovine... Kasneje mnogo izumov na področju vojnih orožij, kmečkega orodja ipd. V dobi geografskih odkritij se razširi uporaba papirja, ure, kompasa, astrolaba; človek naredi boljše ladje in druge naprave. Seveda še naprej sledijo številna odkritja, od parnega stroja, prevoznih sredstev, elektrike, žarnice in še in še. Kakorkoli že, pri zgodovinskem pregledu vseh odkritij lahko ugotovimo, da njihovo številno narašča eksponentno. Torej, vedno bliže smo sedanjosti, vedno več je odkritij, izumov.
Sedaj pa se vprašajmo, kakšno je bilo duhovno življenje v preteklosti in kakšno je danes. Ali niso v preteklosti ljudje veliko več časa posvečali duhovnemu razvoju in osebnostni rasti? Ali niso včasih bolj goreče želeli odkriti višje resnice našega bivanja? Morda je res, da danes vemo o tem več, vendar menim, da nas na žalost večina danes ni dorasla takšnim razmišljanjem. Če to duhovno stagniranje človeka povežemo z napredkom (tehnološkim, genetskem, zdravstvenem...), ugotovimo, da si nista vzporedna. T.i. duhovni razvoj ne sledi tehnološkemu in tako se poruši ravnovesje znotraj dveh sestavin človeka: duha in "razuma" (ki je očitno človeka pripeljal do številnih odkritij).

Srčno upam, da se bo tega problema zavedalo vse več ljudi, saj so posledice neravnovesja vse hujše. Še najbolj se bojim, da bi se nekega dne za resničnega izkazal rek: "Človek človeku volk." ali kakorkoli že gre. Seveda mislim v tem smislu, da bi se to uresničilo v večjih razsežnostih in ne samo na "lokalni" ravni, kar se itak vseskozi že dogaja. Nekateri, tisti bolj pesimistično usmerejni, boste rekli, da smo ljudje tako in tako že "zasrali" ta svet in da ni več rešitve za nas. Jaz pa mislim, da rešitev še vedno obstaja, le težav in nevarsnoti, ki nam pretijo, se je treba zavedati. Če se zavedaš teh, verjamem, da ne boš toliko "butast", da bi škodoval sebi in drugim še naprej.

Miren pozdrav do naslednjič!

Obsojen na Deutsch

Po napornem tednu in zgodnjem vstajanju se prav prileže brezskrbno? poležavanje dolgo v sobotno dopoldne. Na žalost sem kmalu ugotovil, da ne bo nič z brezskrbnostjo, saj se moram do ponedeljka naučiti nemške nepravilne glagole. Še dobro, da imamo zvečer pri sošolki rojstni dan...

Nočni azil: Shajališče sanj

Slovenščina. Nemščina. In poljščina.
14 različnih zgodb.
1 gledališka predstava.

Včeraj smo si z družino ogledali predstavo Nočni azil v Prešernovem gledališču Kranj.

Kraj dogajanja je prenočišče, kjer "stanujejo" različni ljudje s socialnega dna. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo. Tako smo v predstavi lahko zasledili prostitutko, drogeraša, propadlega poslovneža, umirajočo (in na koncu tudi pokojno) Anno (njena zgodba mi je padla iz glave), borznega špekulatorja, ki je imel vse in je vse tudi izgubil... Vsekakor gre za "resno prestavo", ki prebudi različna čustva in opozori na dogodke ter življenjske situacije, ki so vsakdanje tudi v resničnem življenju.

Sicer je v predstavi igral tudi moj stric, Janko Petrovec, ki je imel (in ima) vlogo drogeraša. Menim, da jo je odigral precej dobro. Sicer je igralec Slovenskega stalnega gledališča Trst.
Nekaj njegovih fotk: prva, druga, tretja.
Sama prestava se mi je zdela še posebej zanimiva zaradi "spoja" različnih jezikov (dveh slovanskih in enega germanskega), kar jo naredi bolj dinamično in zanimivo. Tako sem v dveh urah in pol zadovoljivo ponovil nekaj nemščine, se morda naučil nekaj poljščine in se povrhu tega lahko sarkastično smejal nekaterim vložkom v slovenščini. Še najbolj sem se moral truditi pri razumevanju poljščine.

Cvetovi z razlogom

It makes me happy, it makes me feel so good

Zadnje čase lebdim sredi neba, sredi morja, kjer najdem svojo energijo, svoj mir in brezmejni užitek. In ne boste verjeli... Nebo je narava, morje pa ljudje okoli mene. Prvo neskončno in svobodno, drugi pa nasmejani in prijazni.

Kako mi in nam je lepo. Preprosto fantastično. Ko bi le trajalo v neskončnost.

Kako lep je ta svet...

Resnično lep je svet, v katerem živimo. Ne verjamete? Morda ne mislite tako?

Predlagam vam, da mi verjamete oziroma se čimprej prepričajte v to!

Zakaj?

Ker bo svet lepši.
Ker boste srečnejši in bolj nasmejani.
Ker boste lepši.
Ker se boste počutili odlično!
Ker tako je.

Samo verjeti je treba!

Resnično mislim tako. Vprašajte se, kaj vam dejansko manjka in najbrž boste ugotovili, da ni veliko tistega, česar nimate. Samo ustaviti se morate in pogledati okoli sebe. Morda se sliši preprosto, ampak v resnici tudi je! Če se veseliš noveda dne in si rečeš "La vida buena" ali pa "Carpe diem" in se dejansko držiš teh načel, potem se ne boš bal ničesar, saj boš samozavestnejši. Le verjeti moraš, da ti je lepo in isati mnoge lepe trenutke. Oziroma, še bolje, naredite si prijetne trenutke vsak dan!

Toliko za danes. Nekaj optimističnih misli, za katere si želim, da ne bi nikoli minile.

Lepo se smejte!

Rožnati cvetovi

Fotografijo sem naredil že kar nekaj časa nazaj, gre pa za breskove cvetove. Prav tako primerno za namizje!

Blue magic

Abstraktna malenkost, ki je nastala s pomočjo Canona A80, primerna za na namizje.

Omejenost

Ljudje smo omejeni. Izjemno omejeni. Naš um je omejen na besede, na vse tisto za kar nimamo besed pa pozabimo in zanemarjamo. Ravno zaradi tega je tako težko razumeti bit našega življenja, bistvo vesolja, vzrok našega nastanka. Omejenost naših misli nas vedno znova prisili v eno in isto razmišljanje, napredek je vsekakor počasnejši kot bi bil sicer. Kako bi namreč bil pametni, če ne bi bili vezani na besede. A vendar si brez njih svojega življenja pravzaprav ne znamo predstaljati. Na žalost (ali pa morda na srečo?).

Kakorkoli.

Na nekem predavanju, kjer je beseda sicer tekla o varstvu narave podobnih rečeh, sem zasledil zelo zanimivo razmišljanje. Kako je namreč mogoče, da je kozmološka konstanta, konstanta vsega stvarstva pravzaprav, določena na "sto na minus štiristo" mest natančno. Če bi se torej ta konstanta spremenila le za pičlo milijardinko milijardinko itd. odstotka bi življenje kot ga poznamo ne obstajalo! Mimogrede, tega podatka nisem preverjal, se mi je pa zdel vreden objave. Na istem predavanju je bilo omenjenih več izjav znanih (pokojnih) znanstvenikov in sploh znanih ljudi z antropocentristično vsebino. To pomeni, da so človeka postavljali na prvo mesto (pred naravo), sicer pa gre za nazor, katerega ideja je človekova nadrejenost naravi. Tipična izjava je npr. "Homo mensura" oziroma "Človek je merilo vseh stvari"
Pogovor je tekel še o eni zanimivi temi. Vprašanje je bilo: "Ali bi človek vedno "zasral" planet Zemljo, če bi bilo vzporedno 100 Zemelj naenkrat v vesolju?" Večinsko smo morali pritrditi, kajti na žalost smo ugotovili, da se je v zgodovini človeštva vedno pokazalo, da človek nima meja pri izrabi narave in nikakor ne zna ustaviti uničenja. Ob vsakem izumu, do katerega je prišel, je bil tako rekoč preveč "navdušen" in je preveč izkoristil njegove prednosti. Nikoli v zgodovini se na žalost človek ni pokazal kot 100% razumski, še manj naravi prijazen. Samo poglejmo si današnji svet... Človek zares lahko postane fatalist, torej vdan v usodo. Kljub temu pa menim, da lahko puško še vedno vržemo v koruzo, nikar pa ne storimo tega že zdaj!

Pozdravljeni vsi bodoči bralci, ki boste (upam da redno) prebirali vrstice, ki jih bom objavljal in bodo nastajale kar najpogosteje. Blog ni namenjen nikakršni posebni temi, ker se mi zdi, da jst nism človek izrazito usmerjen v eno področje in želim razpravljati o vsem. No ja.... Morda ne o čisto vsem, vsekakor pa imam kar se da kritično mnenje do določenih stvari (kdo ga pa nima?)...

Vsekakor se moram že na začetku opravičiti za vse morebitne slovnične, pravopisne in podobne napake, saj nikakor ne nameravam pisati 100% pravilno. Sicer pa itak: "Kaj sploh je pravilno?"