Assunta
Izidor Cankar: S poti
Ta kratek esejistični roman je bil pri današnji uri sloveščine osrednji predmet pogovora. Pri branju smo se osredotočili na odlomek Assunta, kjer pripovedovalec in njegov prijatelj Fritz debatirata o slavni Tizianovi sliki Assunta. Pri tem se prerekata (kakor menda v celem romanu) o lepoti.
Mi je bilo všeč.
Kakorkoli... Zelo resničen del besedila se mi je zdel tale (citiram):
"Prav tako je z resnico; tudi v umskem spoznavanju je užitek, ki se menda krije z estetskim; toda užitek občutiš samo, dokler pridobivaš nove resnice ali dokler je vsaj dokazovanje novo."
Užitek občutiš, dokler pridobivaš nove resnice... Ali ni v tem dobršen del resnice? Zdi se mi, da dejansko občutiš zadovoljstvo in celo veselje pri učenju le, kadar so resnice nove in do tedaj tebi še nepoznane. Le tako je namreč možnost, da te bodo te resnice navdušile oziroma te bodo - še bolje - velo presenetile. S tem, se mi zdi, je že v veliki meri zagotovoljeno, da boš sprejel spoznanje za lastno; s tem pa se osebno bogatiš.
Poleg tega se mi je (morda celo prvič, kar je sploh nenavadno) danes pri uri slovenščine zgodilo, da se mi prebran odlomek slovenskega avtorja ni zdel neprimerljiv s kakšnim drugim evropskim ali svetovnim avtorjem. Ali pa se mi morda to le ni naredilo prvič, ampak sem to prvič nekoliko globlje spoznal. Morda. Seveda moram pri tem narediti poudarek na "pri uri sloveščine", saj drugače prebiram dela slovenskih avtorjev, ki so še kako primerljiva z evropskimi, res pa je, da v to skupino literarnih del uvrščam večinoma dela sodobnih avtorjev (recimo obdobje 20. stoletja).
Moje "modrovanje" prejšnjega odstavka nikar ne dojemajte kot napad na katerega izmed "velikanov" slovenske književnosti, ki jih pravzaprav vsak dan kujemo v zvezde (mi mali, mali, majhni, majhni Slovenčki) npr. Prešerna, Jenka, Kersnika, Tavčarja, Cankarja, Murna, Ketteja, Župančiča itd. Ugotavljam le, da naše "so called" "literarne velikane" sploh ni težko kritično ovrednotiti oziroma želim poudariti, da moramo sami raziskovati med deli tako slovenskih kot evropskih kot svetovnih literarnih ustvarjalcev in si sami poiskati kaj "za prebrat'". S tem, ko namreč sami poiščemo (in najdemo) kakšno zanimivo knjigo pokažemo svoje zanimanje za znanje, širimo obzorja po lastnem izboru in morda celo spoznamo, da je na tem svetu nešteto resnic, ki le čakajo, da jih pogoltnemo z vsem navušenjem ali pa jih nasprotno zavržemo z najslajšim zanikanjem.
Odločite se sami.
Ta kratek esejistični roman je bil pri današnji uri sloveščine osrednji predmet pogovora. Pri branju smo se osredotočili na odlomek Assunta, kjer pripovedovalec in njegov prijatelj Fritz debatirata o slavni Tizianovi sliki Assunta. Pri tem se prerekata (kakor menda v celem romanu) o lepoti.
Mi je bilo všeč.
Kakorkoli... Zelo resničen del besedila se mi je zdel tale (citiram):
"Prav tako je z resnico; tudi v umskem spoznavanju je užitek, ki se menda krije z estetskim; toda užitek občutiš samo, dokler pridobivaš nove resnice ali dokler je vsaj dokazovanje novo."
Užitek občutiš, dokler pridobivaš nove resnice... Ali ni v tem dobršen del resnice? Zdi se mi, da dejansko občutiš zadovoljstvo in celo veselje pri učenju le, kadar so resnice nove in do tedaj tebi še nepoznane. Le tako je namreč možnost, da te bodo te resnice navdušile oziroma te bodo - še bolje - velo presenetile. S tem, se mi zdi, je že v veliki meri zagotovoljeno, da boš sprejel spoznanje za lastno; s tem pa se osebno bogatiš.
Poleg tega se mi je (morda celo prvič, kar je sploh nenavadno) danes pri uri slovenščine zgodilo, da se mi prebran odlomek slovenskega avtorja ni zdel neprimerljiv s kakšnim drugim evropskim ali svetovnim avtorjem. Ali pa se mi morda to le ni naredilo prvič, ampak sem to prvič nekoliko globlje spoznal. Morda. Seveda moram pri tem narediti poudarek na "pri uri sloveščine", saj drugače prebiram dela slovenskih avtorjev, ki so še kako primerljiva z evropskimi, res pa je, da v to skupino literarnih del uvrščam večinoma dela sodobnih avtorjev (recimo obdobje 20. stoletja).
Moje "modrovanje" prejšnjega odstavka nikar ne dojemajte kot napad na katerega izmed "velikanov" slovenske književnosti, ki jih pravzaprav vsak dan kujemo v zvezde (mi mali, mali, majhni, majhni Slovenčki) npr. Prešerna, Jenka, Kersnika, Tavčarja, Cankarja, Murna, Ketteja, Župančiča itd. Ugotavljam le, da naše "so called" "literarne velikane" sploh ni težko kritično ovrednotiti oziroma želim poudariti, da moramo sami raziskovati med deli tako slovenskih kot evropskih kot svetovnih literarnih ustvarjalcev in si sami poiskati kaj "za prebrat'". S tem, ko namreč sami poiščemo (in najdemo) kakšno zanimivo knjigo pokažemo svoje zanimanje za znanje, širimo obzorja po lastnem izboru in morda celo spoznamo, da je na tem svetu nešteto resnic, ki le čakajo, da jih pogoltnemo z vsem navušenjem ali pa jih nasprotno zavržemo z najslajšim zanikanjem.
Odločite se sami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar