Samuel Beckett: Čakajoč Godota
Danes sem se v opoldanski vročini zatekel v notranjost razmeroma hladnega stanovanja in prebral najslavnejšo Beckettovo dramo, pravzaprav antidramo.
Pri pouku jo je seveda profesorica na dolgo in široko razlagala, poudarjala njen pomen v književnosti, idejo dela ipd. Ko pa sem prebiral vrstice, niti nisem bil tako navdušen. Sicer moram priznati, da je avtor kot prvi uvedel dramo, v kateri se v bistvu nič ne zgodi, vse je pasivno, morbidno, groteskno in zaradi tega mu moram čestitati. Človek je (glede na slavo, ki jo je požel) dobil dobro idejo, jo izvrstno realiziral in s to antidramo požel nemalo pohval različnih kritikov.
Zanimiv se mi zdi avtorjev odgovor na vprašanje, kdo je pravzaprav Godot. Odgovoril je: "Ko bi bil vedel, kdo je Godot, bi bil to povedal."
Torej Godota čakamo vsi, a hkrati ne vemo, kdo/kaj je? Ali pa je njegovo bistvo odvisno od posameznika?
Dovolj. Preberite in sodite. Če želite.
Pri pouku jo je seveda profesorica na dolgo in široko razlagala, poudarjala njen pomen v književnosti, idejo dela ipd. Ko pa sem prebiral vrstice, niti nisem bil tako navdušen. Sicer moram priznati, da je avtor kot prvi uvedel dramo, v kateri se v bistvu nič ne zgodi, vse je pasivno, morbidno, groteskno in zaradi tega mu moram čestitati. Človek je (glede na slavo, ki jo je požel) dobil dobro idejo, jo izvrstno realiziral in s to antidramo požel nemalo pohval različnih kritikov.
Zanimiv se mi zdi avtorjev odgovor na vprašanje, kdo je pravzaprav Godot. Odgovoril je: "Ko bi bil vedel, kdo je Godot, bi bil to povedal."
Torej Godota čakamo vsi, a hkrati ne vemo, kdo/kaj je? Ali pa je njegovo bistvo odvisno od posameznika?
Dovolj. Preberite in sodite. Če želite.
2 komentarja:
Nekateri kritiki razlagajo ime Godot kot izpeljanko iz "God", torej Bog. Vladimir in Estragon, dva sinonima za čakajočega človeka, čakata Boga, ki ga ni oz. je v skladju s človeško pasivnosto pasiven tudi on sam.
Pri tem delu je morda vredno izpostaviti pomen čakanja in pričakovanja. Čakanje v resnici bolj kot dejanje opisuje stanje nekakšnega ravnodušnega izničevanja časa.
Ko se sprašuješ o resnični vrednosti te drame, naj ti odgovorim z besedami svoje bivše profesorice slovenščine: v resnici je zelo težko zapisovati takšne absurde in biti v izrazju in povezanosti in nasploh v celoti nesmiseln. V vsakem izmed nas najverjetneje obstaja nek pradavni občutek za red in smiselno urejenost in pisanje je zagotovo do neke mere nasilno do jezika in odnosa do njega, a to je Beckett brez dvoma počel z namenom. Miha Mazzini je v enem svojih priročnikov za pisanje scenarijev opozoril na pisanje diagolov in njihovo verodostojnost: v resnici ljudje med seboj večinoma marnjamo bedarije in vsakdanjo šaro brez posebnega pomena. V tem smislu je Beckettova drama na svojevrsten in nekoliko izkrivljen način celo realistična.
Anja Cimerman
Objavite komentar