Pot sonca

Lepota v jutranji zarji blešči se v vsej svoji veličini.
Veder nasmeh odgovarja na vse komentarje,
čar nasmeha, iskrice v očeh in neponovljiva iskrenost.

Dopoldan svetloba je vse močnejša, krepi se njena moč.
Včasih sproščena, včasih premočna je ta svetloba,
vselej polna zagona in volje, da pride do opoldneva.

Tu se za kratek čas ustavi in sprašuje se:
"Sem storila dobro ali slabo, kaj naj še naredim?
Naj hranim energijo za druga sonca?"

Potem vsako sonce pogumno odpravi se v popoldan svojega obstoja.
Izčrpa še zadnje žarke moči, vse šibkeje utripa,
a zato toliko bolj radostno, prijazno. Boža nas njihova svetloba.

Z večerom je svetlobe konec. Spomin nekdanjega sija ostane.
Nikoli več ne bo svetilo to sonce, poslovi se mirno,
tiho poigrava se na drugem svetu in razveseljuje druge duše.