Potujem v času sanj

Potujem v času sanj, za katere niti ne vem, kaj so. Kdo ve? Sprašujem se. Vem, da se mnogo preveč sprašujem. A kako naj brez? Kako naj si ne postavljam vprašanj, ko je vendar toliko sanj? Ponoči, podnevi, pomladi, poleti, jeseni, pozimi, vseskozi sanjam ali pa samo sanjarim. Kako močnega se počutim, ko lahko poleg vprašanj, teh čudovitih besednih tvorb, skladam tudi odgovore. Vprašujem se, ali so pomembnejša vprašanja ali je vendarle pomembneje odgovarjati. Rekel bi, da so bistvena vprašanja, ker v nas spodbudijo razmišljanje in težnjo k cilju, odgovoru. In rekel bi, da je ravno ta pot do cilja najlepša. Ko namreč potujem, se srečujem z ovirami, o katerih se ponovno sprašujem in si tako dodatno zastavljam vedno več vprašanj, odpirajo se nove poti, novi cilji, srečujem vedno znova ovire, ki jih do tedaj niti nisem poznal. Kako lepo je, ko jih z vsem svojim razumom sprejmem in začnem pot do odgovora.

Sredi čudovitih pozno pomladanskih dni, ko vročina sicer resda pritiska, a se bliža čas počitnikovanja, užitkov in sprostitve, v teh dneh, ko minejo skrbi, ko je na obrazih vse večkrat zaslediti smeh in v očeh prevladuje dobra volja, v teh trenutkih leta se vprašanja kar vrstijo, čas dopušča svobodo mojim mislim, mojim besedam. Vprašanja mi spodbujajo električne impulze v možganih in ljubim to električno napetost.