Obsojam ljudi, ki...
Obsojam ljudi, ki čakajo na zadnje trenutke. Vedno znova iščejo izgovore, vedno znova se vračajo na začetek, ker očitno premorejo premalo zdravega razuma, da bi našli izhod iz tega večnega kroga.
Priznam. Morda jim je res težko. A kako lahko mislijo tako kratkoročno? Nimajo zastavljenih ciljev, za katerimi bi se gnali, gnali do onemoglosti? Ali nimajo zastavljenih jasnih linij svojega edinega! življenja? Morda je res pretirano, ko zapišem »jasne linije življenja«, teh menda resnično ne more imeti nihče, a vendar nek cilj. Saj veste »Kaj bi rad počel v življenju? Kaj želim postati? Kaj bom študiral?...« Je res tako težko razmisliti o vprašanjih, ki se tičejo časa, ki ni le naslednja ura, dan, teden.
Prepričan sem, da bi jim bilo lažje. Tem stalnim zamudnikom, tem neumornim mislecem na naslednji trenutek, nikoli na kaj več. Oh, saj vem. S časom se res ne smemo preveč ukvarjati, saj ga niti ne znamo popolnoma pojmovati. Odgovorov je malo, poti je ogromno, vprašanj je tako in tako vselej preveč. In naše misli ras niso božanske, da bi lahko odgovorile na vsa vprašanja tega sveta. Ponovno ne vemo, kaj je naš svet. Fikcija? Čutnost? Abstraktnost? Odmaknjenost? Večnost? 100 let? Ne vem.
Kaj torej želim sporočiti? Za vsakdanje preživetje moramo razmišljati kar najbolj praktično. Jasno. Na drugi strani ne smemo zanemariti malo bolj dolgoročnih ciljev in misliti tudi o njih. Ko bomo namreč prišli do ovir, se bomo lažje spoprijeli z njimi, če nas ne bodo ujele povsem nepripravljene.
3 komentarji:
Ni tako lahko vsak dan vstati iz postelje, se prisiliti da kaj poješ, se prisiliti da greš med ljudi, ki ti povzročajo fobijo, predstavljaj si, da po petkrat na dan popolnoma zamenjaš razpoloženje iz totalne manije v totalno depresijo. V trenutku imaš moč premikati gore in takrat gradiš gradove, v naslednjem pa ne moreš niti vstati ker je tvoje telo odrevenelo in energije ravno toliko da komaj še živiš. Zato vsi ne moremo graditi "jasnih ciljev" živimo iz dneva v dan zato da smo sploh živi in to nam je uspeh. Kljub tej večni agoniji pa nekateri uspemo tudi došudirati in to brez nekih dolgoročnih planov, pač izpit je najdolgoročnejši plan. Torej se ne strinjam da so ljudje ki jih opisuješ tako "nemogoči in nesprejemljivi". Skušaj razumeti, da nekateri potrebujemo 1000 krat več energije za stvar, ki se tebi zdi samoumevna in povsem enostavna. Ne rečem, da se ne da, je pa uspeh, da prideš skozi dan živ za nas ključnega pomena. Nikogar ne obsojam in to je tisto o čemer se je vredno zamisliti. Včasih se je treba postaviti v kožo sočloveka, da bi doumeli tudi same sebe.
Vsaj poizkusimo biti strpni.
Najprej - nikogar nisem hotel absolutno obsojati. Moje objave so tu in tam tudi stvar trenutnega mišljenja. Sploh glede na to, da precej rad menjam mnenja in prav tako rad sprejemam mnenja drugih.
Vsekakor upam, da te menjavanje razpoložnj skozi dan iz ekstrema v ekstrem povsem ne izmuči. Prav tako sem vesel zate, da - kakor praviš - "živiš". Skušam razumeti vsakega.
S postom sem predvsem ciljal na ljudi, ki neprestano prelagajo obveznosti na nedoločeno prihodnost.
Kakorkoli - še naprej bom skušal biti strpen. Za takšnega se namreč sam imam v precejnšnji meri. Nikogar ne želim prizadeti.
Podpiram Pupino mnenje.
Objavite komentar