Čokolada

Nedolžno leži na mizi, polici, v trgovini ali doma.
Karkoli drugega bi lahko bila, na pogled čisto neprivlačna.

Ogledujem si jo. Počasi se ji približujem.
Roke tresoče in sline iz ust mi polzijo. Stanje zamaknjenosti.

Previdno jo odvijam in s strastjo uživam.
Naj jo raztrgam? Ne. Oskrunil bi jo.

Naj jo razkosam? Ne. Počasi jo moram.
Iz banalno obarvanega ovoja se mikavno prikaže prva temnina.

Temno rjava, skoraj črna zapeljivka.
Ponesem jo k obrazu. Nos že začuti njen draž.

Še malo zdržim, upiram se nagonu.
Z občutkom ji ukradem prvo. Prvo tablico. Prvi kos slasti.

Jezik že čisto nestrpen, trebuh ne da miru.
Možgani pošiljajo prijetne impulze v srce. Endorfini.

Napete čutnice končno vzdrami čudovita bolečina.
Kako počasi se topi mi v ustih. Naslada trenutka.

Ostaja le za hip in ponovno izgine. Občutek nemira se povrne.
Naj zdaj popustim nagonu?