Vladimir Nabokov: Lolita
Ponovno sem imel opravka s prepovedano strastjo. Tokrat v Loliti.
Sedemintridesetletni Humbert Humbert po tragični izkušnji iz otroštva hrepeni po ljubezni, ki jo je že čutil. Življenjska pot ga vodi v Ameriko, kjer spozna dvanajstletno Dolores Haze. Preimenuje jo v sebi ljubo Lolito in si izdela osvajalski načrt. V realnem svetu seveda njegova strast velja za gnusno, nenormalno, prepovedano.
Zgodba nas brez kakršnihkoli vulgarnosti vodi skozi mračno, odbijajočo zgodbo, katere konkretne dogodke lahko na trenutke samo slutimo, a je že to dovolj. Več kot dovolj. Slutnje so mi, mimogrede, všeč. Dajejo globino in vzbujajo srh. Življenjska zgodba se nam razkriva iz oči glavnega junaka in nas ne pusti mirnih. Zato beremo.
Moje mnenje: ljudje, kot so Nabokov, Dostojevski, Tolstoj in njim podobni, so imeli (imajo?) izjemno potrpljenje in vztrajnost. Hitrost zares ni njihova vrlina, zato pa jih toliko bolj občudujem zaradi dodelanih idej in globoke globine (asociacija na Pavčkovo molčanje molka). Ob Loliti so mi v mislih vseskozi letale zgodbe, ki jih slišimo v medijih; posilstva, psihopati, serijski morilci, pedofili ... Groza in strah glede na norme naše družbe. In glede na moje mnenje. Seveda ne morem mimo pogleda na drugo stran. Zdi se mi, da sta omenjena groza ter strah pravzaprav plod naše družbe. Naših norm, vrednot in kar je še tega. Navsezadnje (o tem sem celo bral - kje? Ne vprašajte.) so v nekaterih (manjših) družbah povsem normalni spolni odnosi s še nedoraslimi deklicami, saj menda le-ti veljajo kot nekakšen statusni simbol. Se žal ne spomnim natanko, a to ni pomembno, le opozarjam na znaten pomen norm, pravil, zakonov, ki veljajo v družbi.
Moja ocena: 7/10
Sedemintridesetletni Humbert Humbert po tragični izkušnji iz otroštva hrepeni po ljubezni, ki jo je že čutil. Življenjska pot ga vodi v Ameriko, kjer spozna dvanajstletno Dolores Haze. Preimenuje jo v sebi ljubo Lolito in si izdela osvajalski načrt. V realnem svetu seveda njegova strast velja za gnusno, nenormalno, prepovedano.
Zgodba nas brez kakršnihkoli vulgarnosti vodi skozi mračno, odbijajočo zgodbo, katere konkretne dogodke lahko na trenutke samo slutimo, a je že to dovolj. Več kot dovolj. Slutnje so mi, mimogrede, všeč. Dajejo globino in vzbujajo srh. Življenjska zgodba se nam razkriva iz oči glavnega junaka in nas ne pusti mirnih. Zato beremo.
Moje mnenje: ljudje, kot so Nabokov, Dostojevski, Tolstoj in njim podobni, so imeli (imajo?) izjemno potrpljenje in vztrajnost. Hitrost zares ni njihova vrlina, zato pa jih toliko bolj občudujem zaradi dodelanih idej in globoke globine (asociacija na Pavčkovo molčanje molka). Ob Loliti so mi v mislih vseskozi letale zgodbe, ki jih slišimo v medijih; posilstva, psihopati, serijski morilci, pedofili ... Groza in strah glede na norme naše družbe. In glede na moje mnenje. Seveda ne morem mimo pogleda na drugo stran. Zdi se mi, da sta omenjena groza ter strah pravzaprav plod naše družbe. Naših norm, vrednot in kar je še tega. Navsezadnje (o tem sem celo bral - kje? Ne vprašajte.) so v nekaterih (manjših) družbah povsem normalni spolni odnosi s še nedoraslimi deklicami, saj menda le-ti veljajo kot nekakšen statusni simbol. Se žal ne spomnim natanko, a to ni pomembno, le opozarjam na znaten pomen norm, pravil, zakonov, ki veljajo v družbi.
Moja ocena: 7/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar