petek, september 21, 2007

Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata

Francoski eksistencialistični filozof, dramatik, scenarist, pisatelj in literarni kritik Jean-Paul Sartre je po svojem opusu svetovno znan, najbolj po dramah Muhe in Zaprta vrata. Slednjo sem prebral z užitkom, obravnavali smo jo tudi pri pouku, že v začetku pa naj povem, da se povsem strinjam s trditvijo "Pekel so ljudje okoli tebe."

Garcin, Ines ter Estelle se znajdejo v salonu, za katerega bralec oziroma gledalec kmalu izve, da je del pekla. Soba nima oken, zrcal in samo ena vrata. V sobi sta pomembna elementa bronast odlitek, nož, še enkrat pa ponavljam, da v njej ni zrcal. Zakaj pa bi bila v peklu zrcala? Saj jih ne potrebuješ, mrtev si, poleg tega se lahko zrcala razbijejo. Na drugi strani je tu odlitek, ki ,težek in močan, simbolira večnost, monotonost. Garcin pravi, da bo bržkone gledal odlitek, ki ga bo očitno opominjal na njegovo bedo in dejstvo, kako večno je njegovo trpljenje. Pekel je namreč večen. Nož predstavlja predmet, ki postane po smrti neuporaben - na našem svetu lahko z njim ubijaš, v peklu še tega ne moreš.
V salonu se prvi znajde Garcin, za njim vstopita še Ines ter Estelle. Nato so vrata zaprta. Najbrž pomembno dejstvo. Izkaže se namreč, da te tri osebe tvorijo "nemogoč" trikotnik; Garcinova najpomembnejša lastnost je strahopetnost (zaradi katere je bil ubit), Ines je lezbijka, Estelle nimfomanka in detomorilka (umorila je svojega otroka). Lahko si mislimo, da se Ines skuša prikupiti Estelle, nasprotno pa Estelle hrepeni po Garcinu. Dialogi, pogovori so zanimivi. Premisliti morajo o svojem življenju, Garcin pravi, da bo skušal najti odrešitev. Vendar zaprti v isti sobi kaj kmalu ugotovijo, da se težko razumejo, kar skuša Garcin rešiti, tako da bi bili vsi skupaj tiho. No, morda je pozabil, da ima opravka z ženskami (brez zamere, zdela se mi je dobra poved, nimam nič proti ženskam, nasprotno). Ines in Estelle se pogovarjata naprej. Po več nadaljnjih nestrinjanjih Garcin izreče temeljno misel celotne enodejanke.
"Pekel so ljudje okoli tebe." "Pekel smo drug drugemu."
Že v začetku je bilo začudenje Garcina nad podobo pekla očitno in precej veliko. Kje je ogenj? Kje so koli? Kje mučilne naprave? Ničesar na spregled. In tako torej na koncu dela ta bistroumna ugotovitev.

Sprašujem se, logično, kdaj se pa ne, ali je to res. Smo drug drugemu pekel? Rekel bi, da smo lahko ravno toliko nebesa drug za drugega, kolikor smo lahko drug drugemu tudi pekel. Vse je odvisno od nas samih. Kontradikcija. Morda ne. Včasih žal ni vse odvisno od nas. Ugotavljam, da smo ljudje drug za drugega resnično lahko pekel in nebesa. Nekateri so resda bodisi pekel bodisi nebesa, toda mnogi so oboje skupaj. Two in one. In prav je tako. Večina nas je malo hudička, malo angelčka. Je bolj zanimivo, ali ne? Vsekakor je pozitivizem oziroma negativizem osebe odvisna tudi od opazovalca. Percepcija posameznika. Saj veste, nekdo zate največji sovražnik, za drugega največji prijatelj.
O tem razmišljam ob tem. In se požvižgam na to, če smo že ravno pri tem. Slednje me namreč silno prisili v razmišljanje o tem, kako bi se dalo izboljšati to in ono in kako nesmiselno je pravzaprav vse to (zadnji odstavek je zgolj reakcija na prvi stavek odstavka, ki me je privedel do misli o tem podpičje smeh).

Moje mnenje: kratko branje, ki vam ne bo vzelo veliko časa, hkrati lahko v delu zasledite humor. Humor, ki spremlja nenavadno situacijo, npr. prvo vprašanje Garcina sobarju ob prihodu v salon "Kje so koli?", takoj nato pa drugo vprašanje "Ali imate zobno ščetko?". Priporočam, da preberete in si zastavite vprašanje ali dve.
Moja ocena: 9/10

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

BEDAK

Erik pravi ...

Oh, ja... Dečko, boš moral kaj več od Sartra prebrat, pa kaj tudi o Heideggru itd...

Anonimni pravi ...

dobro je napisano