Čudežne ptice

Priletele so drobne ptice na jutranje bleščeče veje smrek,
polnih rose in zelenja in življenja.
Tiste ptice sredi trat in sredi polj priletele so v naše kraje,
polnih joka in črnine in smrti.

Niso bile krive za grozno trpljenje in nenehno ihtenje,
ne, ne... Bile so kakor žarki upanja, žarki neba svobodnega.
Kakor z raja prispele so med nas, ki nas že skoraj ni bilo.
Namesto v raju srečali smo se še tu, tu, v dolini miru.

Ljudje kar naenkrat oživeli so, naenkrat prebudili se sredi oblakov,
tistih čudežnih, belih oblakov, ki poneso te v lepše kraje.
Z nenada začutili so ljubezen in moč in naenkrat smrti bilo ni več.
Tiste ptice in tisti oblaki sredi polj in sredi trat, na nebu in v dolinah.

Prelepo jutro zbudilo je deželo vso, deželo dela in upanja in hrepenenja.
Noči več ni in smrt je le še senca preteklosti.
Kar zgodi se danes, je življenje in kar govorimo danes, je za prihodnost.
V besedah je hrepenenje in je ljubezen in je smeh.