Prividi?
Danes bi samo na kratko nekaj o prividih.
Prav gotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste se vprašali: "Ali res vidim to?" ali pa "Ali je to res?"
Včasih se nam očitno zgodijo tako neverjetne stvari, nepredvidene situacije ali neugodne neprilike, da enostavno naši možgani ne zmorejo sprejeti tega za nekaj verjetnega. Najbrž se v tistem trenutku "ustavimo" in poskušamo vse skupaj trezno premisliti. S kančkom razuma, torej. Morda pridemo kdaj v zmotno prepričanje, da se nam vse skupaj dozdeva, zaradi povsem subjektivnih razlogov. Lahko smo utrujeni, pod vplivom različnih substanc (alkohol? - da ne naštevam dalje...) ali pa "pod vplivom" močnih čustev (tu zna biti problematična ravno ljubezen, čeprav na drugi strani tudi močna otožnost, žalost, depresija).
Zanimivo bi bilo videti, kako bi reagiral nek afriški domorodec, ki se še nikoli ni videl v ogledalu, ko bi to prvič storil. Bi se začel priklanjati zrcalu kot sveti stvari? Ali pa bi ob začudenju le obstrmel? Kaj bi porekel na čudno letečo stvar, ki ji mi - "zahodnjaki" pravimo letalo? Kako bi človek reagiral ob srečanju z nezemljani?
Res je, vsakršne reakcije v neobičajnih situacijah so močno odvisne od posameznika. Relativne in povsem različne. Nekdo bi bil navdušen ob neobičajnem srečanju, drug bi prestrašen zbežal.
Moje osebno doživetje v zvezi s "prividi" je bilo ob avtomobilski nesreči. Na srečo nisem bil udeleženec nesreče, ampak le "očividec".
Nekega jutra spomladi 2006 (se mi zdi) sem odšel v šolo. Sveže, jasno jutro, nič hudega sluteč čakam na prehodu za pešce, da bom prečkal cesto. Kakšen meter pred mano, čisto na robu pločnika, je stala še ena dijakinja naše šole, ki sem jo poznal le na videz. Rdeča luč in čakam... Najbrž sem razmišljal o kakšni povsem banalni stvari, kakor ponavadi počnemo povsem navadni ljudje, ko smo še rahlo zaspani in niti nismo preveč navdušeni nad ponovnim ŠOLSKIM dnevom. Po kakšnih petnajstih sekundah pa prej omenjena dijakinja nenadoma čisto nedolžno želi prečkati cesto, čeprav se še ni prižgala zelena luč. Takrat se je vse skupaj zgodilo v hipu. Kaj hipu... Trenutku hipa! Še preden je storila prvi korak je mimo pridrvel lokalni avtobus in jo zbil. Precej močno. Zaradi silnega udarca je celotno sprednje vetrobransko steklo avtobusa popokalo, dijakinjo pa je po zraku odneslo kakšnih dvajset metrov naprej, kjer je na robu pločnika trdo pristala na tla. In obležala negibna.
Takšen sem bil tudi jaz. Osupel. Absolutno presenečen. Šokiran. Enostavno ostaneš brez besed. Nato se je vse skupaj ponovno dogajalo izredno hitro. Voznik avtobusa je takoj ustavil, prestrašen priletel ven in kar ni mogel verjeti (tako kot tudi jaz), kaj se je zgodilo. Takoj smo poklicali rešilce - po pravici povedano sploh ne vem, kdo jih je. Ali sem bil jaz? Ali je bil voznik? Ali kdo drug izmed prisotnih? Ne vem. Pogled na krvaveče, negibno in nezavestno telo dekleta ni bil kaj prida všečen (mislim, da ni težko verjeti). Rešilec je prišel čez minuto ali pa še manj. Zelo hitro. Prav tako tudi policija. Njim sem podal izjavo, kaj in kako. Da še ni bila zelena luč na prehodu in očitno voznik ni bil kriv. Da osebno ne poznam dijakinje, le na videz ipd. Potem sem po kakšnih petnajstih minutah "nekoliko" pretresen odšel v šolo in z mislimi na nesrečo preživel preostanek dneva. Tisti dan sem celoten potek nesreče, ki sem jo videl zares od blizu, v mislih videl še najmanj dvajsetkrat. V glavi sem jo imel ves čas. Poleg tega sem lahko le upal, da bo punca preživela. Ko sem jo na zadnje videl, ni izgledala vzpodbudno, a sem kasneje (čez kakšen teden) izvedel, da bo z njo še vse OK in da je imela izredno srečo.
Tisti dan, tista nesreča se mi je zdela tako neverjetna, nenavadna, neobičajna, nepričakovana, da sem zares lahko pomislil: "Ali vse to sanjam?" Mislim, da sem si kar nekajkrat pomencal oči in znova in znova pogledoval, ali je res, kar se dogaja. Tega dogodka se spominjam kot enega moj prividov. Najbrž mi bo ostal še dolgo v spominu. Kakorkoli, če se lahko naučimo kaj iz tega, je to, da ni vredno prečkati ceste ob rdeči luči ali pa, kjer ni prehoda. Oziroma je potrebno biti zares maksimalno previden. Le tako lahko preprečimo kakšen neljub dogodek.
Srečno!
Prav gotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste se vprašali: "Ali res vidim to?" ali pa "Ali je to res?"
Včasih se nam očitno zgodijo tako neverjetne stvari, nepredvidene situacije ali neugodne neprilike, da enostavno naši možgani ne zmorejo sprejeti tega za nekaj verjetnega. Najbrž se v tistem trenutku "ustavimo" in poskušamo vse skupaj trezno premisliti. S kančkom razuma, torej. Morda pridemo kdaj v zmotno prepričanje, da se nam vse skupaj dozdeva, zaradi povsem subjektivnih razlogov. Lahko smo utrujeni, pod vplivom različnih substanc (alkohol? - da ne naštevam dalje...) ali pa "pod vplivom" močnih čustev (tu zna biti problematična ravno ljubezen, čeprav na drugi strani tudi močna otožnost, žalost, depresija).
Zanimivo bi bilo videti, kako bi reagiral nek afriški domorodec, ki se še nikoli ni videl v ogledalu, ko bi to prvič storil. Bi se začel priklanjati zrcalu kot sveti stvari? Ali pa bi ob začudenju le obstrmel? Kaj bi porekel na čudno letečo stvar, ki ji mi - "zahodnjaki" pravimo letalo? Kako bi človek reagiral ob srečanju z nezemljani?
Res je, vsakršne reakcije v neobičajnih situacijah so močno odvisne od posameznika. Relativne in povsem različne. Nekdo bi bil navdušen ob neobičajnem srečanju, drug bi prestrašen zbežal.
Moje osebno doživetje v zvezi s "prividi" je bilo ob avtomobilski nesreči. Na srečo nisem bil udeleženec nesreče, ampak le "očividec".
Nekega jutra spomladi 2006 (se mi zdi) sem odšel v šolo. Sveže, jasno jutro, nič hudega sluteč čakam na prehodu za pešce, da bom prečkal cesto. Kakšen meter pred mano, čisto na robu pločnika, je stala še ena dijakinja naše šole, ki sem jo poznal le na videz. Rdeča luč in čakam... Najbrž sem razmišljal o kakšni povsem banalni stvari, kakor ponavadi počnemo povsem navadni ljudje, ko smo še rahlo zaspani in niti nismo preveč navdušeni nad ponovnim ŠOLSKIM dnevom. Po kakšnih petnajstih sekundah pa prej omenjena dijakinja nenadoma čisto nedolžno želi prečkati cesto, čeprav se še ni prižgala zelena luč. Takrat se je vse skupaj zgodilo v hipu. Kaj hipu... Trenutku hipa! Še preden je storila prvi korak je mimo pridrvel lokalni avtobus in jo zbil. Precej močno. Zaradi silnega udarca je celotno sprednje vetrobransko steklo avtobusa popokalo, dijakinjo pa je po zraku odneslo kakšnih dvajset metrov naprej, kjer je na robu pločnika trdo pristala na tla. In obležala negibna.
Takšen sem bil tudi jaz. Osupel. Absolutno presenečen. Šokiran. Enostavno ostaneš brez besed. Nato se je vse skupaj ponovno dogajalo izredno hitro. Voznik avtobusa je takoj ustavil, prestrašen priletel ven in kar ni mogel verjeti (tako kot tudi jaz), kaj se je zgodilo. Takoj smo poklicali rešilce - po pravici povedano sploh ne vem, kdo jih je. Ali sem bil jaz? Ali je bil voznik? Ali kdo drug izmed prisotnih? Ne vem. Pogled na krvaveče, negibno in nezavestno telo dekleta ni bil kaj prida všečen (mislim, da ni težko verjeti). Rešilec je prišel čez minuto ali pa še manj. Zelo hitro. Prav tako tudi policija. Njim sem podal izjavo, kaj in kako. Da še ni bila zelena luč na prehodu in očitno voznik ni bil kriv. Da osebno ne poznam dijakinje, le na videz ipd. Potem sem po kakšnih petnajstih minutah "nekoliko" pretresen odšel v šolo in z mislimi na nesrečo preživel preostanek dneva. Tisti dan sem celoten potek nesreče, ki sem jo videl zares od blizu, v mislih videl še najmanj dvajsetkrat. V glavi sem jo imel ves čas. Poleg tega sem lahko le upal, da bo punca preživela. Ko sem jo na zadnje videl, ni izgledala vzpodbudno, a sem kasneje (čez kakšen teden) izvedel, da bo z njo še vse OK in da je imela izredno srečo.
Tisti dan, tista nesreča se mi je zdela tako neverjetna, nenavadna, neobičajna, nepričakovana, da sem zares lahko pomislil: "Ali vse to sanjam?" Mislim, da sem si kar nekajkrat pomencal oči in znova in znova pogledoval, ali je res, kar se dogaja. Tega dogodka se spominjam kot enega moj prividov. Najbrž mi bo ostal še dolgo v spominu. Kakorkoli, če se lahko naučimo kaj iz tega, je to, da ni vredno prečkati ceste ob rdeči luči ali pa, kjer ni prehoda. Oziroma je potrebno biti zares maksimalno previden. Le tako lahko preprečimo kakšen neljub dogodek.
Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar