Moja Ushairi

Začenjam jo pisati. Nepričakovano in brezciljno jo pišem.
Kakor da odtrgal bi cvet za cvetom, tako jaz pišem črko za črko.
In kakor vejico za vejico danem v vazo, tako jaz skladam besedo za besedo.

Nemalokrat brezbrižno in vedno premišljeno, iskreno pišem.
Pišem, kar zdi se mi in pišem, kar mislim, čutim, doživljam.
Nastajajo vedno znova, ena za drugo, počasi ali hitro. Kakor kdaj.

Najprej pomislim, ali sploh bi začel. Ali je vredno ali ne? Ima smisel?
Nato sedem, buljim, premišljujem, obračam črke, zloge, besede, verze.
Pišem, brišem, se jezim, obupujem, hrepenim, se veselim. Ustvarjam.

Kreiram glede na lastno naravo, polagam besede v svojo in tujo glavo.
Kje torej sploh smisel je, vedno vprašam se. In le pišem, brišem, obračam, zmigujem.
Nastajajo vsaka zase, vsaka poseben zaklad, vsaka posebna črna luknja.

Včasih padam. Padam, kakor da ni konca. Včasih se vzpenjam, kakor da že vidim vrh.
Včasih lebdim ali letim, spet drugič se sprehajam med živčnimi končiči.
Ravno ti so razlog, da nastajajo in so. Pesmi, iskrene, srčne, drugačne.