Kako naj vem?

Rime ni in besede kakor kamenje.
Kitice v pozabi in verzi brez sledi.
Zavračam.
Vse, kar je tega.
Zavračam.
Vse, kar se rima.
To je hudič!
To je poguba!
Izgubljaš nadzor, izgubljaš pogum.
In izgubiš jo, kakor hitro poješ bonbon.
In ljubiš jo vse bolj in bolj.
Vse bolj in bolj te vse teži, vse naj izgubi se v temi.
Ne, jaz pisal več ne bom.
Mi misli ne sledijo več, besede sredi dna votline.
Kjer brez svetlobe gnijejo.
Kjer brez znanja so kakor nič.
Vse to ničvredno je. Brez smisla kot moj um.
Jaz več ne vem, kam naj grem,
pišem rime in le zrem.
Zrem tja, kjer svetlobe ni,
v pogubi se oko mi prebudi.
Kako naj vem, kakšen smisel je?
Bega me. Bega! In jaz se lovim!