Vprašanja so temelj novih spoznanj
Takole čisto enostavno bi povedal bistvo: da živimo od trenutka do trenutka in se v bistvu sploh ne zavedamo, da je naše življenje le trenutek. Vsak hip tega trenutka, življenja torej, se ukvarjamo z na videz zelo nepomembnimi stvarmi.
Koliko minut je še do avtobusa? Ali grem v trgovino kar zdaj ali bi raje šla čez pol ure? Ali naj kupim gorenjko ali milko? Naj obujem bele ali črne čevlje?
Najbrž se boste strinjali z mano tudi v tem, da mimo določenih stvari preprosto ne moremo. Za naše osnovno delovanje enostavno moramo odločati tudi o preprostih stvari, ki pa nam hkrati "ukradejo" kar precej življenja. Takole v grobem vsaj eno uro na dan. To pa je vendarle že kar precej.
Sedaj pa vas vprašam, katere stvari so sploh tiste, za katere je vredno izživeti življenje, se spraševati o njih in jih imeti za lastne prioritete? Katere prvine tega sveta so torej vredne naše pozornosti? Je sploh res, kar sem zapisal v prejšnjem odstavku? Da ni vredno posvetiti vsaj malo pozornosti na videz nepomembnim stvarem, ker nam vzamejo preveč časa in posledično tudi našega trenutka (življenja)? Je res, da je odkrivanje ter raziskovanje bistva našega obstoja vredno več? Je vredno izživeti življenje za odkritje nekega fizikalnega zakona? Ali pa za odkritje nove živalske vrste? Ali pa je morda največ vredno raziskovanje lastnega uma, lastnih misli?
Ne vem. Preprosto ne vem. Vsak človek na podobna vprašanja odgovarja različno. Menim, da je prav tako. Kakšen bi namreč bil svet, ko bi vsi razmišljali enako in imeli iste interese? Čista polomija. Živ dolgčas. Obup.
Kljub temu pa bi rad poudaril, da je vendarle očitno zelo pomembno odkriti svojo karmo, torej svojo usodo. S tem sicer ne bi rad trdil, da nam je karkoli usojeno; raje bi trdil ravno nasprotno. Moramo pa odkriti, kar nas veseli. Tisto, v čemer uživamo. Odkriti moramo tisto, kar imajo tudi drugi radi. Zakaj? Ker je tudi sprejetost med drugimi (pomembnimi drugimi!) eden bistvenih dejavnikov, ki vplivajo na našo samopodobo.
Kakorkoli. Menim tudi, da je v vsakem primeru zelo dobro, če se ukvarjamo tudi z vprašanji, ki so na videz nerešljiva; npr. ali je življenje po smrti, kako je nastal svet, ali je samomor rešitev trpljenja, ali obstaja bog, ali je usoda,... Predvsem se mi zdi to kljub vsemu smiselno, ker s tem krepimo težnjo k odgovorom. Predvsem pa se naučimo spraševati. Kajti vprašanja so temelj novih spoznanj. Mar ne?
Koliko minut je še do avtobusa? Ali grem v trgovino kar zdaj ali bi raje šla čez pol ure? Ali naj kupim gorenjko ali milko? Naj obujem bele ali črne čevlje?
Najbrž se boste strinjali z mano tudi v tem, da mimo določenih stvari preprosto ne moremo. Za naše osnovno delovanje enostavno moramo odločati tudi o preprostih stvari, ki pa nam hkrati "ukradejo" kar precej življenja. Takole v grobem vsaj eno uro na dan. To pa je vendarle že kar precej.
Sedaj pa vas vprašam, katere stvari so sploh tiste, za katere je vredno izživeti življenje, se spraševati o njih in jih imeti za lastne prioritete? Katere prvine tega sveta so torej vredne naše pozornosti? Je sploh res, kar sem zapisal v prejšnjem odstavku? Da ni vredno posvetiti vsaj malo pozornosti na videz nepomembnim stvarem, ker nam vzamejo preveč časa in posledično tudi našega trenutka (življenja)? Je res, da je odkrivanje ter raziskovanje bistva našega obstoja vredno več? Je vredno izživeti življenje za odkritje nekega fizikalnega zakona? Ali pa za odkritje nove živalske vrste? Ali pa je morda največ vredno raziskovanje lastnega uma, lastnih misli?
Ne vem. Preprosto ne vem. Vsak človek na podobna vprašanja odgovarja različno. Menim, da je prav tako. Kakšen bi namreč bil svet, ko bi vsi razmišljali enako in imeli iste interese? Čista polomija. Živ dolgčas. Obup.
Kljub temu pa bi rad poudaril, da je vendarle očitno zelo pomembno odkriti svojo karmo, torej svojo usodo. S tem sicer ne bi rad trdil, da nam je karkoli usojeno; raje bi trdil ravno nasprotno. Moramo pa odkriti, kar nas veseli. Tisto, v čemer uživamo. Odkriti moramo tisto, kar imajo tudi drugi radi. Zakaj? Ker je tudi sprejetost med drugimi (pomembnimi drugimi!) eden bistvenih dejavnikov, ki vplivajo na našo samopodobo.
Kakorkoli. Menim tudi, da je v vsakem primeru zelo dobro, če se ukvarjamo tudi z vprašanji, ki so na videz nerešljiva; npr. ali je življenje po smrti, kako je nastal svet, ali je samomor rešitev trpljenja, ali obstaja bog, ali je usoda,... Predvsem se mi zdi to kljub vsemu smiselno, ker s tem krepimo težnjo k odgovorom. Predvsem pa se naučimo spraševati. Kajti vprašanja so temelj novih spoznanj. Mar ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar