Ob ekvatorju

Ko prebiram Ebenovino, spoznavam Afriko. Ki pravzaprav, kor pravi sam avtor, kot celota ne obstaja, ampak smo jo tako poimenovali zgolj iz udobja in nevednosti. Afrika je namreč še tako zelo nemirna in politično razdeljena, poleg tega še nerazvita, da težko govorimo o kakšni večji povezanosti.
Med branjem me je do sedaj najbolj prizadel opis dejanskega ravnanja belcev do črnskih sužnjev. Belci so namreč nenehno pouarjali manjvrednost črnske rase, kar se seveda še danes zelo pozna v afriški kulturi. Predvsem v zavesti črncev se menda to še posebej pozna, saj še vedno čutijo izrazit odpor in zadržek do belcev, kar je vsekakor upravičeno in logično. V preteklosti so črnci poznali belce le prek osvajanj in njihovega nasilnega ravnanja nad njimi. Tako so s časom postali belci v očeh črncev dejansko nekaj več. Ob prihodu prvih črncev v Evropo so bili le-ti povsem zmedeni, saj si menda niti v sanjah niso predstavljali, da obstajajo spori tudi med belci. Na žalost je, kot sem že omenil, rasno razlikovanje še vedno prisotno. Morda so še najbolj opazni nezavedni predsodki iz obeh strani. Črnci geldajo na belske turiste, reporterje, potopisce in podobne ljudi, ki pridejo v Afriko, z izrazitim pridržkom. Menda to velja za večino.
Kljub temu je imel avtror ogromno stikov z najrazličnejšimi Afričani, ki so mu prikazali to deželo v najbolj ranoliki luči. Vsekakor se mi je zdel zanimiv opis vonja po Afriki, ki je čisto poseben. Poln, nasičen, bujen, živahen, poln življenja. poleg tega sonce. V krajih ob ekvatorju menda tistega počasnega prihoda sonca na obzorje, ki pri nas traja celo večnost, sploh ni. Ampak je noč in je kar naenkrat dan. Sprva vse ulice povsem tihe in mirne, nenadoma pa vsak kotiček mesta napolni življenje. Ljudje začnejo s svojim običajnim dnem. Ženske večinoma skrbijo za domača opravila, nekatere cele dneve kuhajo, saj menda jejo, kot velevajo običaji, samo enkrat na dan, otroci se igrajo in cele dneve podijo po ulicah, moški (pa deloma tudi ženske) cele dneve trgujejo, barantajo, služijo, skratka skušajo na različne načine priti do svojega dobička.

Toliko o Afriki... Zaljubljen v tuje pokrajine skušam odkrivati neznane kotičke sveta, pa čeprav samo s knjigo v roki. Upam, da vendarle ne bo tako ostalo celo življenje. Ampak: "Kdor z majhnim ni zadovoljen, tudi z velikim ne more biti."