Bog? Popolnost? Absolutnost?

V resnici sploh ni važno kdaj, ampak vseeno recimo, da sem v zadnjih dneh premišljeval tudi o bogu. Ampak nikar ne mislite, da s tem mislim bodisi na krščanskega, bodisi na muslimanskega ali kakršnegakoli religijskega boga. S tem mislim na substanco oziroma tisto popolnost, h kateri vsi težimo.

Z bogom se namreč pogljobljeno ukvarjajo filozofi in glede na to, da imamo v tretjem letniku predmet filozofijo, je seveda logično, da kdaj pomislim tudi kaj v zvezi s tem.

Interesantno se mi zdi vprašanje o osbtoju boga. Ali ta sploh obstaja in če, v kakšni obliki? Nekako se nagibam k dejstvu, da bog obstaja, saj verjamem v naš racio (razum), obenem razmišljam, da je bog pravzaprav produkt naše zavesti. Torej bog ni otipljiv, niti ga ne moremo zazanati, ampak nam je pravzaprav v pomoč pri doseganju ciljev. Glede na to, da je bog nedeljiv, absoluten, popolen, je namreč logičćno, da se želimo temu idealu kar najbolj približati. Menda pa bi bilo nesmiselno doseči stopnjo boga, saj bi s tem izničil vsa svoja hrepenenja, cilje, ideale. Niti si ne znam predstavljati, kako bi dosegel stopnjo boga. Po mojem je ne moreš.
Sošolec pravi, da pravzaprav izvor boga oziroma njegovo stvarjenje pravzaprav ne obstaja, saj naj bi bil (po definiciji) tudi večen. S tem se rahlo ne strinjam. Zakaj? Zgoraj sem že navedel razlog. Nagibam se namreč k ideji, da je boga ustvarila človeška zavest, s čimer hkrati trdim, da je bog nastajal vzporadno z evolucijo človeka.

Še bolj ekscentrična in prav toliko bolj zanimiva se mi zdi misel, ki se že nekoliko povezuje z biologijo in še bolj s psihologijo ter pravi, da boga pravzaprav predstavljajo naši možgani oziroma naša zavest. Če namreč ne moremo popolnoma razumeti delovanja možganov in močno dvomim, da jih bomo sploh kdaj, bi bil po mojem mišljenju to zadosten razlog za razglasitev možgan kot boga (substance). Poleg tega se mi zdijo sposobnosti naših možgan tako neverjetne, da to že meji na tisto čemur pravimo absolutnost, morda tudi popolnost. Ali se kdaj vprašate, kako je sploh mogoče, da se zavedamo samih sebe? Ali se vam ne zdi to kratko in malo čudež? Ste kdaj pomislili, kako je sploh možen pojav zavesti, če pa je vse skupaj pravzaprav zaporedje določenih elektro-kemijskih impulzov/signalov? Mogoče je res, da je to tista fizična podlaga... Ampak dejstvo, da se nam v možganih ravno zaradi tega pojavi neka abstraktna predstava in miselnost o svetu, se mi zares zdi neverjetno.

In dejstvo, da se tega zavedam... morda celo neprecenljivo.

P.S. Sedaj pa že res preveč nakladam.
P.P.S Ali pa morda tudi ne?

Na besedovanje!