Divaniti

Danes sem končno prejel pošto društva Naris, ki potrjuje, da se bo jutri dejansko začel tečaj arhitekturnega risanja. Končno se bomo lahko naučili kaj resnično zanimivega... Vsaj upam da bo.

Sicer pa sem preživel čisto normalen dan. Še najbolj mi je šla na živce gužva na busu. Zjutraj je bilo še super, ker itak na rednih linijah ni nikolizares velik folka... Ampak po pouku je pa na lokalcu vedno ful folka. Seveda še dodatno popestritev vožnje naredi pol-socialistični avtobus (vsaj kar se vzmetenja tiče) in voznik, ki vsak dan zgleda, kot da bi bil jezen na cel svet. In očitno svoje občutke prenese na cesto. Majkemi da se vozniki avtobusov eni najbolj nestrpnih voznikov.
Toliko o voznikih. Nenazadnje je važno, da nas pripeljejo na cilj. In tudi ta pogoj 100% izpolnjujejo.

Pri pouku je bilo precej vredi. Če odštejem prezgodnji začetek in prepozen konec. Kar je tako in tako vsak dan. A vendar vsak dan ostanem vdan v usodo kot večina drugih. Posledično sem se ponovno nekaj novega naučil in na žalost ponovno (kot večino dni v šoli) ugotovil, da je čas med urami resnično neracionalno izkoriščen. Oziroma še bolje - neizkoriščen.
Če na primer traja odmor 5 minut in profesor (praviloma) zamudi vsaj 5 minut ter vpisuje vse formalnosti v dnevnik ali svojo beležnico še najmanj 5 minut zraven je to namreč že 10 minut izgubljenega časa. Pri večini predmetov nato sledi še najmanj 5 minut ponavljanja prejšnje snovi ali pa same priprave za jemanje nove. Skupaj torej okoli 15 minut izgubimo pri vseh mogočih neprilikah. Pri povprečnem šolskem dnevu (6 ali 7 ur pouka) je skupen neizkoričen čas kar uro in pol (morda celo dve).
Po tem preprostem (in nekako kar logičnem) izračunu izgubim vsak dan vsaj uro in pol časa.

Kakorkoli.

Še najpomembneje se mi zdi, da se je ponovno prelepo nasmejala in prav zapeljivo pogledovala.