Report: S kolesom osedlal Mangrtsko sedlo

Že pred časom sem pisal o Mangrtskem sedlu (2072 m) in moji želji, da bi se povzpel nanj. Kdor vsaj malo spremlja moj blog, ve, da rad kolesarim in pravzaprav že celo sezono gonim svojega gorca (no - kolo imenujem bodisi traktor bodisi kobilca - odvisno od situacije). Torej, starše sem priganjal že cel mesec, da se odpeljemo na Gorenjsko oziroma v dolino Soče - v mislih sem imel nekje do Bovca, da bi se lahko po najvišji slovenski cesti zapeljal na omenjeno sedlo. Pretekli petek smo se zares odpeljali (Kamnik, Kranj, Kranjska Gora, Rateče, Trbiž, Predel, Log pod Mangrtom). V Logu smo prespali. Domače vzdušje se je po relativno dolgi vožnji precej prileglo. Spanec na nekoliko starejših in absolutno premehkih posteljah je bil slab.

Kljub vsemu sem bil trdno odločen, da v soboto navsezgodaj zagonim proti sedlu. Ob šestih smo se zbudili, spili čaj, starša kavo, se uredili in odšli. 6.45: Starša z avtom do sedla in peš na vrh, jst od Loga do sedla.

Iz Loga pog Mangrtom se cesta takoj začne vzpenjati. Gre za cesto na prelaz Predel, kjer je tudi mejni prehod. Večinoma po gozdu pridem v kraj Strmec, ki je zares na dosti strmem odseku ceste. Potem nadaljujem do odcepa za Mangrt. Zavijem desno, še prej sem se peljal čez zanimiv zasilen kovinski most nad plazom. Pogled malo vrtoglaven.

Obnovitvena dela še potekajo. V zgornjem delu grape še vedno zelo senčno, pridem do prvega 180-stopinjskega ovinka. Senčen gozd daje vzdušje miru, sam čutim, da je to to. Ozrem se po grapi na levo, opazim ogromno materiala, ki ga je odneslo s plazom v dolino. Še vedno zastrašujoč pogled.

Za kakšnih 200 metrov se gozd odmakne od ceste, klanec se nekoliko poveča. Menda je to največji klanec na poti. Opravim brez težav. (Naklon ceste na Mrzlico se mi zdi doti večji.) Po nekaj zavojih pridem do pobiralke parkirnine. Sam sem je oproščen (ker ne onesnažujem znotraj TNP - Triglavskega narodnega parka). Potem poganjam pedala še kar nekaj časa in pripeljem v prvi predor. Vseskozi asfalt, znotraj predora tema (snamem sončna očala) in vlaga (ki mi prija). Pot kar lije iz mene. Na drugi strani presenečeno zagledam novo pokrajino. No ja - pogled se nekoliko spremeni.Tipični 180-stopinjski ovinki se nadaljujejo. Jih ne štejem. Predorov je še kar precej. Vedno višje sem, vedno bližje nebu. Sonce pogumno sije, kamor je le mogoče. Kljub temu me še vedno spremlja senca, ki omogoča neovirano globoko dihanje. Super. Opazujem svet okoli sebe. Ptice, vse redkejši macesni, borovci, vedno več ruševja in trav. Redki avtomobili le za nekaj trenutkov zmotijo mir in užitek. Kličem ptice, vriskal bi. Nimam sape (zakaj bi izgubljal energijo po nepotrebnem?). Vzpon brez težav nadaljujem, brezpogojno uživam. Gore me očarajo. Kar številni predori so zanimivi in popestrijo pot. Kmalu pripeljem skozi zadnjega in že sem pri odcepu za Kočo na Mangrtskem sedlu (1906 m). Odpeljem še naprej. Želim na vrh sedla!Predzadnji obrat, pod steno Mangrta uživam. Kolo je super, jst sm super. Nobenih turistov zaenkrat na vidiku, le nekaj cestnih delavcev popravlja zavoj ob stiku cestnega obroča na sedlu. Pozdravim in smejejo se mi (prej so se peljali mimo mene, smejejo se moji opehanosti?). Ni važno. Naprej, samo naprej, zadnji obrat in skoraj ravnina do parkirišča. 8.25: Tu sem in sonce me pozdravlja in ptice in vrh in mnogo ovac na travniku. Čudovito!

Vreme je odlično, razgledi na vse strani popolni. Mir in narava in jaz.

Tako sem prikolesaril na vrh brez posebnih težav. Kondicije imam zadosti. Novi izzivi me še čakajo.

Nato sem še 2 uri pretegoval svoje krake na vse strani in se sončil na planoti. Prav tako navdušena starša sta okoli enajste prišla dol iz vrha. Skupaj smo malicali (pojedli smo sendviče, ki jih je pripravila šefica gostišča Mangrt že prejšnji večer).

Nato smo se odpeljali nekoliko nižje do koče, starša sta si privoščila kavico, medtem ko sem se jaz že spustil v dolino. Spust brez težav. Navzgor so kolesarili številni zagreteži (kako dobro, da sem šel zgodaj, ko sem imel svoj mir!).Do Bovca sem se pripeljal zelo hitro, v dolini neprijetna vročina. Zato smo dali kolo nazaj na avto in se skupaj odpeljali do Nove Gorice in čez Kras do Kopra. Vmes smo se ustavili v Hruševici v izletniški kmetiji Grča, kjer smo ob kulinaričnih dobrotah nekoliko spoznali naš preljubi Kras.

Kakor rečeno smo sobotno pot zaključili v Kopru, kjer smo bili dogovorjeni s starimi starši in stricem (o katerem sem tudi že pisal) za gledališko predstavo. Po pijači na plaži - ledena kava je bila izvrstna - smo ob pol desetih začeli z ogledom Molierovega Namišljenega bolnika. Predstava je bil odlična zabava. Polna smeha, komičnih situacij, prijetnega humorja! Sproščeno večerno vzdušje me je napolnilo z energijo. Da se nisem udeležil Disconautice mi navsezadnje ni bilo čisto nič žal (čeprav je tudi ta bila slišati in videti, skratka čutiti, odlično). Pijača po predstavi, prijeten klepet in spanec v hotelu.

Včeraj, torej v nedeljo, smo v hotelu pojedli zajtrk. No, potem me je na hodniku proti dvigalu presenetila čudovita blondinka, razbila hotelsko monotonost, a kaj ko smo morali naprej. Nič za to. Odpeljali smo se v Simonov zaliv in še enkrat smo se vsi skupaj prepričali, da slovenska obala pač ni "ta prava". Gneča in kar precej umazano morje. Kljub vsemu sem se dodobra naplaval in še malo pomartinčkal. Sredi dneva smo imeli sonca čez glavo in v (klimatiziranem) Scenicu smo se odpeljali proti ljubi Savinjski.

Vikend izlet je bil čudovit (pika ali klicaj po želji)