torek, julij 10, 2007

Razmišljanje na 10. julija leta gospodovega 2007

Pišeš o stvareh, ki zadevajo tvoje življenje. Pišeš o življenju, ki ga doživljaš, ki ga čutiš, ki ga ljubiš. Morda ga na trenutke sovražiš. Škoda. A tako mora biti. V nasprotnem primeru se ne bi zavedal vsega lepega, vseh toplih žarkov, ki posijejo za trenutek in ti osvetlijo dan.
Pravzaprav ni nujno, da pišeš. Ah, kje! Lahko črpaš in piješ te žarke, lahko jih odbijaš in jih deliš z drugimi. Tako si lahko še srečnejši. Lahko pa jih le sprejemaš in srkaš. In tvoriš moč, ki ti pomaga premagovati vsakdanji vsakdanjik. Študij, delo, napore? Stres?! Več žarkov pomeni več toplih trenutkov, več priložnosti, več izzivov, več ciljev. In cilje lahko dosežeš, če imaš moč. Ali pa tudi ne. Pravijo, da velikih del ne opraviš z močjo, temveč z vztrajnostjo. Vztrajnost. Jo dobiš z žarki?
Kaj so žarki? Je to denar? Dekle? Žena? Dobra beseda? Vzpodbuda? Lepo vreme? Nasmeh? Prijateljska gesta? Izpolnjena obljuba? Sprejetost v okolju? Morda nič od tega, morda vse. Kakor za koga. Važno je, da najdeš svoje žarke. Žarke, ki sijejo v tvojem življenju in ti "naredijo" srečne trenutke. Da. Trenutke. To ni cel dan, ni cel teden. Lahko je le trenutek in si že srečen. Ali pa le misliš, da si srečen? Res je, vse je v naših glavah, tudi sreča je. Tudi znanje, smeh, življenje, smrt, beda, žalost, obup, veselje ... So torej žarki v naših glavah? Je res, da žarki sami po sebi niso žarki, ampak kot take interpretiramo v naših glavah? V možganih? Mislim da. Torej je res vse odvisno od nas samih?
Tu se za hip ustavim. Kako naj ti odgovorim? Da in ne hkrati. Nekdo sprejme za dobro, drug za slabo. Nekdo se bo smejal, drug bo jokal. Zaradi iste stvari, istega dogodka, iste osebe, iste misli, iste izjave ... Ta prekleto lepa relativnost! Einstein je imel prav. In zadnjemu stavku se bodo čez tisočletja rogali najimenitnejši znanstveniki. Ne, ne samo znanstveniki, tudi največji laiki se bodo, kajti njim bo jasno, njim bo del vsakdanjega vsakdanjika nekaj, kar je nam danes le znanstvena fantastika. Ali pa še to ne. V naših glavah žarki sežejo daleč, a niti približno ne tako daleč, kot bodo povprečne misli povprečnega človeka leta 6666. Se bodo takrat pekli v peklu na Zemlji? Zemlji? Bo res takšna, kot je danes? Niti približno, če vprašate mene.
Jasno. Vsem je jasno. Nihče pa nič ne naredi. Nam je jasno, da gre za globalno segrevanje. Seveda. Jasno nam je, da je milijone ljudi na svetu lačnih. Jasno nam je, da poplave v Indiji odplaknejo nevemkoliko življenj, na drugi strani v Afriki umirajo zaradi pomanjkanja, kaj pomanjkanja - odsotnosti!, vode. Da, vsem je kristalno jasno, da tako en gre več naprej. Da tretja svetovna vojna tako rekoč že obstaja. Da želijo Američani prevlado nad drugimi narodi (če je že nimajo!). Da tropski gozdovi izginjajo pod orjaškimi napravami sodobnega sveta. Da dnevni kopi v Južni Ameriki izčrpavajo zemljo vsak dan bolj. Da naftni izlivi vsako leto poleg absolutno prevelikega ribolova še dodatno pripomorejo k izumiranju in opustošenju morskega življenja ...
Da, vsem je jasno.

1 komentar:

Pucca pravi ...

dober post. predvsem bi ga moral prebrati vsak od nas. in se kaj vprašati... in jaz priznam, se velikokrat vprašam. a naredim premalo. žal.

'Pišeš o stvareh, ki zadevajo tvoje življenje. Pišeš o življenju, ki ga doživljaš, ki ga čutiš, ki ga ljubiš. Morda ga na trenutke sovražiš. Škoda. A tako mora biti. V nasprotnem primeru se ne bi zavedal vsega lepega, vseh toplih žarkov, ki posijejo za trenutek in ti osvetlijo dan.'

uvod mi je pa čudovit, kar malo moder :)