Oblaki
Včasih so prav prijetni. Na jasnem nebu,
ko so svetli in prijazni. Ko le za hip prikrijejo sonce.
Takrat jih imam rad. Takrat se senca prileže.
Tudi zjutraj ustvarjajo čudovite oblike.
Nežnih barv se zlivajo z zaspanim nebom,
ki kar kliče duše, naj se vendar prebudijo.
Zvečer so ognjeni. Ognjenih barv in silnih moči.
Prečudoviti in polni življenja. Morda za pol ure
ali več. Vsak hip drugačni, a vselej zanimivi.
Prijetni za oko.
Ampak včasih. Včasih jih sovražim čisto potiho,
kakor jih včasih z ljubeznijo opazujem.
Prekrijejo nebo in me dušijo. Dušijo ideje.
Tisti dnevi niso zame. Tisti dnevi niso za nikogar.
Gravitacija se zdi še močnejša. Takrat vpliva na vse.
Celo na ideje in na misli in na smeh in na pogovor.
Ničesar ni lepega. Samo te moreče prikazni,
ki neusmiljeno zakrijejo nebo. Kot da ga ne bi bilo.
Sivine se prelijejo tudi v nas same. Žalost.
Ubijalski za dušo.
3 komentarji:
morda pa se ideje ob turobnih dnevih skrivajo pod oblaki? ali celo nad njimi? domišljija ima prosto pot. naj misli ponese v neznano. poleti v kraj, kjer še nisi bil..... SI UPAŠ?
"Bravo!" Dobro si tole zapisal/-a...
Rad bi si upal. Upam, da upam.
Ideje so itak (po Platonu, se mi zdi) del duhovnega sveta - sveta pojavov. Torej z njimi ne bi smelo biti težav tudi ob oblačnih dneh, realizacija pa je težja, kadar je depresivno vreme... Se ti ne zdi?
Vsekakor čutim več zagona ob sončnem jutru kot pa ob rahlo deževnem, deloma še nočnem (6.25) jutru.
ne vem. morda. čeprav se mi zdi da misli takrat še laže poletijo. na lepše. v kraje kjer smo že bili ali pa bi si želeli biti. npr. na morje. kadar pa je lepo vreme, se mi ni treba zatekati toliko v svet domišljije. že narava je dovolj. (razmišljam o oblakih......o tistih žarečih)
Objavite komentar