O Snegu in poeziji

Letos smo ga zares malo okusili in občutili. Na snegu sem užival le enkrat v tej sezoni.

Bilo mi je v užitek. Smučati na Golteh v brezvetrnem, sončnem dnevu s približno metrsko snežno odejo okoli sebe.

In s prelepim pogledom na Kamniško - Savinjske alpe. Odlično. Idilično. Enkratno (dobesedno!).


Danes sem lepo odprl neljubi učbenik za slovenščino Branja 3. Prebiral sem pesmi slovenskih predstavnikov moderne.

Ketteju je sledil Murn in tako sem prebral njegovo pesem Sneg.

Josip Murn: Sneg

Brez konca padaš, drobni sneg,
na tihi gozd in na poljano,
nekje kraguljčki, hitri beg,
spet molk za mano in pred mano.

Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?
Kar bilo - kot v sneg zakopano!
Kar bode - kot ta tiha plan
brez konce širi se pred mano.

V prvi kitici torej čista imresija. Avtorjev vtis o brezkončnih, drobnih snežinkah, ki s skupno močjo prekrijejo gozdove in polja. Hitri beg - morda kakšna žival, ki se splaši - in nato molk. Molk zime, tisti skrivnosti in prelep, a tudi otožen.

V drugem delu to impresijo povezuje z lastnim občutjem. Avtor se sprašuje, kolikšen je pomen časa v njegovem življenju. Tragično pa se mi zdi njegovo občutje lastnega preteklega življenja, ki se mu zdi, kakor v sneg zakopano. Torej se mu do tistega trenutka ni nič omembe vrednega zgodilo? Nič posebnega? Nič zanimivega?
In prihodnost? Zdi se mu, da se brez konce širi pred njim, ampak je hkrati takšna kot pokrajina okoli njega. Mirna? Tiha? Otožna? Nezanimiva?

Občutje osamljenosti. Mislim, da je kar težko. Mu ne privoščim. Sploh glede na dejstvo, da je živel le od 1879 do 1901. Tragično.


A vendar. Pesmi, ki jih je pisal, so mi precej všeč.

V splošnem: "Rad imam poezijo."

Morda ste to opazili. Rad jih prebiram. Potiho. Na glas. Hrepeneče. Kričeče. Proseče? Grozeče? Kakorkoli. potrudim se le, da vedno uživam.

Berite tudi vi.

Verjemite. Ne bo vam škodilo.