Gozdovi

Listje šumi sredi temne noči
na poljih trpečih, srepečih prepričevanj.
Srca prevladajo in um je zastrt,
listje odpada, ostajajo veje žalostnih trt.

Gozdovi se budijo, svež zrak pa trohni.
Ni upov, ni sanj, morbidnost živih se prebudi.
Velike smreke, bujne breze in strašen hrast,
skupaj povezani imajo oblast.

In majhne znanilke, sladke morilke,
postajajo podobne jim z dneva v dan.
Zatišna lega, zavetje v srcu gozdov,
prinaša jim očetov blagoslov.

Morilke, morilke vladale bodo,
ko čas jim prinesel bode svobodo.
Smreke in breze in strašen hrast
umrli bodo, odpisana bo njihova čast.