Po - Nedeljek

Prepričan sem, da nisem edini dijak, ki meni, da ponedeljek še zdaleč ni najboljši dan v tednu.
Prepričan sem, da nisem edini, ki se le s težavo zbudi ob 5.30 v ponedeljek zjutraj.
Prepričan sem, da nisem edini človek, ki se mu včasih zdi kakšno jutro zaman začeti dan.

A vendar se je danes, v ponedeljek 23.10., izplačalo. Kot se je vsako jutro do sedaj.

Kljub jutranjemu pesimizmu oziroma bolj flegmatični melanholiji je bilo dopoldne prav všečno z obilo smeha in precejšnjim uspehom (pri pouku). Pri tem seveda zanemarim vse tisto, kar morda niti ni bilo tako fantastično.

Še enkrat sem samemu sebi dokazal avtomotivacijo, ki jo očitno premorem kar precej. Zadnje čase sem pogosto nadpovprečno pozitivno naravnam oziroma se sam kot takšnega zavedam. In menim, da to šteje. In je pomembno. Zelo pomembno.

Vsekakor pa ne morem zanemariti fizične utrujenosti. Telesa se pač ne da prisiliti, da bi bilo venomer spočito in 100% pripravljeno na vsakdanje spopade z okolico, še največkrat pa s samim sabo. Jaz (kot notranjost) bi že še želel kaj več narediti ali pa raziskati, a je dan na žalost prekratek, telo pa očitno nekoliko premalo zmogljivo za vse, kar bi želel postoriti. Pa saj ste tako in tako to že sami izkusili, ko vam je zmanjkalo časa za učenje ipd.

Vendarle pa moram biti zadovoljen s samim sabo, kakor morate biti tudi vi. Menda pa vseeno ni dobro biti preveč zaverovan vase, saj posledično ne bi imel želje po popolnosti (=bogu=ensu=subsanci... kakor pravijo filozofi).

Dovolj besedne manije za danes. Oziroma za današnji popoldan. Dan je namreč še dolg, kakor pravijo. Kdo pravi? Tega ne vem.