Človek in napredek

Neverjetno je, kako hiter je napredek človeštva na področju tehnologije, robotike, računalništva, biologije, genetike itd. Navdušujoče je tudi dejstvo, kako si lahko človek pomaga z vsemi izumi in odkritji, vse bolj in boljh zaskrbljujoče pa je dejstvo, da vse to deloma uničuje ravnovesje v naravi.

Človek si prilagaja naravo v svojo korist in ni čudno, da nam slednja vse bolj in bolj želi pokazati, da vendarle nismo mi "glavni". Sicer tako in tako ne moremo biti prepričani, kdo ali kaj je t.i. "glavni", če sploh kaj takega obstaja. V tem postu ne želim preveč razglabljati o tem, ampak bi z veseljem pokomentiral misel, ki sem jo pred nedavnim slišal pri pouku:
Človek sicer povzroča zelo hiter napredek (ki sem ga omenil zgoraj), a duhovni razvoj človeka ne sledi vsemu dogajanju, ki nas obdaja.

Upam, da bistvo misli razumete, čeprav ni bila 100% izrečena v takšni obliki. Vsekakor se strinjam s to trditvijo. Človek je najprej odkrival preprosta orodja, še prej je odkril ogenj, nato npr. pri starih civilizacijah zasledimo kolo, zametke matematike, astronomije, zgodovine... Kasneje mnogo izumov na področju vojnih orožij, kmečkega orodja ipd. V dobi geografskih odkritij se razširi uporaba papirja, ure, kompasa, astrolaba; človek naredi boljše ladje in druge naprave. Seveda še naprej sledijo številna odkritja, od parnega stroja, prevoznih sredstev, elektrike, žarnice in še in še. Kakorkoli že, pri zgodovinskem pregledu vseh odkritij lahko ugotovimo, da njihovo številno narašča eksponentno. Torej, vedno bliže smo sedanjosti, vedno več je odkritij, izumov.
Sedaj pa se vprašajmo, kakšno je bilo duhovno življenje v preteklosti in kakšno je danes. Ali niso v preteklosti ljudje veliko več časa posvečali duhovnemu razvoju in osebnostni rasti? Ali niso včasih bolj goreče želeli odkriti višje resnice našega bivanja? Morda je res, da danes vemo o tem več, vendar menim, da nas na žalost večina danes ni dorasla takšnim razmišljanjem. Če to duhovno stagniranje človeka povežemo z napredkom (tehnološkim, genetskem, zdravstvenem...), ugotovimo, da si nista vzporedna. T.i. duhovni razvoj ne sledi tehnološkemu in tako se poruši ravnovesje znotraj dveh sestavin človeka: duha in "razuma" (ki je očitno človeka pripeljal do številnih odkritij).

Srčno upam, da se bo tega problema zavedalo vse več ljudi, saj so posledice neravnovesja vse hujše. Še najbolj se bojim, da bi se nekega dne za resničnega izkazal rek: "Človek človeku volk." ali kakorkoli že gre. Seveda mislim v tem smislu, da bi se to uresničilo v večjih razsežnostih in ne samo na "lokalni" ravni, kar se itak vseskozi že dogaja. Nekateri, tisti bolj pesimistično usmerejni, boste rekli, da smo ljudje tako in tako že "zasrali" ta svet in da ni več rešitve za nas. Jaz pa mislim, da rešitev še vedno obstaja, le težav in nevarsnoti, ki nam pretijo, se je treba zavedati. Če se zavedaš teh, verjamem, da ne boš toliko "butast", da bi škodoval sebi in drugim še naprej.

Miren pozdrav do naslednjič!