Travnata nebesa

Le trikrat potrkal bom na njeno okno.
Dobro vem, na katero.
S češnjami obdano, s soncem obsijano.

Takrat, v začetku poletja, v minljivosti doživetja,
takrat, ko ni časa, ko zdi se, da prehitro gre.
Takrat, razveselil jo bom. In nasmejal se ji v obraz.

In čudovite, sočne češnje bova zobala.
S tistim belim nasmehom me bo božala
in jaz njo z besedami razveseljeval.

Pobegnila bova - prav zares.
Skozi okno skočila, po travi naju njena mama prepodila.
Ali pa morda ne. Ne, tega raje ne bi.

Bova kar sama, neslišno, kakor mačka do miši.
In popeljal jo bom po trati, trati bogati
rož in cvetja, vonjav in metuljev.

Kakor astronavti na raketoplanu
bova sama sredi širnega poletnega travnika.
V svojem kozmosu vonjav in barv in naju dveh.

Tistega junija, prav zares,
bo ona in bom jaz in bo ples sredi travnatih nebes.
Takrat najin svet bo pravljica.