Na svetlo!

Na robu preprada najlepše je plesati z zavezanimi očmi,
s partnerjem skupaj se odpeljeta s koraki in zlijeta se z melodijo.
Vselej dobro je, da prijatelj tvoj te opomni,
če se preblizu roba hitri koraki podijo.

A dobro pomisli, če morda že plesal nisi sredi neba,
kjer sreča varuje te sredi roba?
Vsakomur zgodilo se je že, da je zagledal globine z roba ostrega
in mislim, da pri tem doživel ni nič lepega.

Najpogumnejši ljudje sploh roba ne vidijo,
očitno si, da njim do živega ne more, mislijo.
Očitno je res, da več kot pasti pač ne gre
in iz doline strašne vodi pot le navzgor na visoke gore.

Morda pogumni prav imajo, saj vendar iz doline vidi se svetloba
in takrat pregnana je pretekla vsa lenoba.
Ko enkrat v dolini si, si le svetlobe človek še želi,
z dolgotrajno vztrajnostjo velikokrat ponovno tudi to dobi.

A večina roba se boji, kot da človeka umori,
kot da na dnu življenja ni, kot da na dnu vse se zmrači.
Zdi se, da človek z vzpenjanjem se le krepi,
postane boljši, ko svetlobo si pribori.