Sprašujem se

Sprašujem se.
Normalno, saj sem človek.
Ampak - kaj je človek?
Sem res?
In kaj se sprašujem?
Kaj je to?
Se mi samo dozdeva?
Kaj so misli?
Dvomim.
Obstajam ali ne?
Dvomim ponovno.
In se sprašujem.
Kaj je obstoj?
Je to življenje?
In kaj sploh je življenje?
Kako je nastalo?
Je sploh kdaj nastalo?
Ali se mi ponovno dozdeva?
Ga bo konec, ko umrem?
Je to res konec?
Kaj sploh je konec?
Nov začetek, kakor ponavadi?
Je svet, kar čutim?
In kaj sploh lahko občutim?
Kaj lahko spoznam?
Sem omejen?
Me čutila omejujejo?
Me morda tudi um?
Ali ta sploh obstaja?
Eksistenca.
Popolnoma omejena.
Ker se sprašujem?
In zakaj se?
Je to usojeno?
Je sploh kaj usojeno?
In kaj je usoda?
Kdo jo določa?
Kaj?
Jo izbiram sam?
Se mi tako samo zdi?
Me določa bog?
Kaj je bog?
Ponovno le plod naših misli?
Misli, za katere ne vemo, kaj so.
In ne!
Ne recite, da so električni impulzi!
Prosim.