Modrost 19.
Errare humanum est, sed in errore perseverare dementis.
Motiti se je človeško, v napaki vztrajati pa slaboumno.
torek, julij 31, 2007
ponedeljek, julij 30, 2007
Matjaž Zupančič: Vladimir
Danes sem prebral prvo od 4 knjig, ki jih imam za maturo iz slovenščine.
Milo rečeno sem bil prijetno presenečen. Zelo dobro dramsko besedilo z odličnim dialogom, kar sem spoznal predvsem zaradi tega, ker sem bral naglas. Vživeti v vloge se ni težko, predstavljati si dogajanje prav tako ne.
Aleš, Maša in Miki so trije povprečni študentje, ki živijo v skupnem stanovanju. Aleš potrebuje novega podnajemnika, da bo lažje shajal z denarjem. Edini, ki se javi na oglas, je Vladimir. 55-letni moški, čisto nasprotje vseh treh. Alešu se hitro prikupi, Maši je vse bolj antipatičen, Mikiju, ki je najpametnejši izmed vseh treh, pa že od samega začetka sluti, da Vladimir ni tako nedolžen. Kakor že samo ime Vladimir pove oziroma nakazuje ima Vladimir rad mir, sam pravi, da bo v tem stanovanju od slej vladal mir. Seveda je to v kontradikciji z do sedanjim življenjskim slogom treh študentov, ki so več ali manj živeli od danes na jutri. Konflikti se znotraj zaprte skupinice stopnjujejo dokler se Miki ne odseli, zveza med Alešem in Mašo prav tako močno zaniha. Vsega je kriv Vladimir. S spretnim manipuliranjem, "obračanjem" besed, prirejanjem situacij povzroča nemir in psihološko, na samem koncu celo fizično nasilje nad vsemi tremi. Zaključno dejanje se konča z obračunom, ko Aleš razkrinka fizični obračun Vladimirja nad Mašo, hkrati spozna njegovo pravo nravo. Aleš s kladivom, ki ga je Vladimir že prej kupil Maši za rojstni dan, udari Vladimirja po glavi in ga s tem umori.
Drame je konec.
V nas se sprožijo med in po drami številna vprašanja. Vladimir je imel težke razmere v otroštvu, kar je vsekakor vplivalo na njegov razvoj. Njegova travma je umor mladoletnika, ki ga je zagrešil kot varnostnik nekega skladišča. Sam trdi, da tega ni storil, lahko rečemo, da slepi samega sebe. Bržkone je za številne spore kriva tudi generacijska razlika. Študentje imajo povsem drugačne prioritete v življenju in pogled na družbo kot 55-letni "starec". Sprijeno razmišljanje naslovnega junaka je ostudno, gnusno ...
Moja ocena: 9/10
Moje mnenje: Kar precej časa je minilo, odkar sem nazadnje bral dramsko besedilo. Če bodo naslednja dela za maturo 2008 vsaj tri četrt tako dobra, kot je Vladimir, bom zadovoljen. Še enkrat moram pohvaliti dialog, po katerem menda Zupančič slovi. Rahlo ironične izjave so mi še posebej všeč in ni mi žal, da sem prekinil branje Gradišnikovega potopisa Strogo zaupno po Siciliji. Komaj čakam, da si ogledam predstavo na odru!
Milo rečeno sem bil prijetno presenečen. Zelo dobro dramsko besedilo z odličnim dialogom, kar sem spoznal predvsem zaradi tega, ker sem bral naglas. Vživeti v vloge se ni težko, predstavljati si dogajanje prav tako ne.
Aleš, Maša in Miki so trije povprečni študentje, ki živijo v skupnem stanovanju. Aleš potrebuje novega podnajemnika, da bo lažje shajal z denarjem. Edini, ki se javi na oglas, je Vladimir. 55-letni moški, čisto nasprotje vseh treh. Alešu se hitro prikupi, Maši je vse bolj antipatičen, Mikiju, ki je najpametnejši izmed vseh treh, pa že od samega začetka sluti, da Vladimir ni tako nedolžen. Kakor že samo ime Vladimir pove oziroma nakazuje ima Vladimir rad mir, sam pravi, da bo v tem stanovanju od slej vladal mir. Seveda je to v kontradikciji z do sedanjim življenjskim slogom treh študentov, ki so več ali manj živeli od danes na jutri. Konflikti se znotraj zaprte skupinice stopnjujejo dokler se Miki ne odseli, zveza med Alešem in Mašo prav tako močno zaniha. Vsega je kriv Vladimir. S spretnim manipuliranjem, "obračanjem" besed, prirejanjem situacij povzroča nemir in psihološko, na samem koncu celo fizično nasilje nad vsemi tremi. Zaključno dejanje se konča z obračunom, ko Aleš razkrinka fizični obračun Vladimirja nad Mašo, hkrati spozna njegovo pravo nravo. Aleš s kladivom, ki ga je Vladimir že prej kupil Maši za rojstni dan, udari Vladimirja po glavi in ga s tem umori.
Drame je konec.
V nas se sprožijo med in po drami številna vprašanja. Vladimir je imel težke razmere v otroštvu, kar je vsekakor vplivalo na njegov razvoj. Njegova travma je umor mladoletnika, ki ga je zagrešil kot varnostnik nekega skladišča. Sam trdi, da tega ni storil, lahko rečemo, da slepi samega sebe. Bržkone je za številne spore kriva tudi generacijska razlika. Študentje imajo povsem drugačne prioritete v življenju in pogled na družbo kot 55-letni "starec". Sprijeno razmišljanje naslovnega junaka je ostudno, gnusno ...
Moja ocena: 9/10
Moje mnenje: Kar precej časa je minilo, odkar sem nazadnje bral dramsko besedilo. Če bodo naslednja dela za maturo 2008 vsaj tri četrt tako dobra, kot je Vladimir, bom zadovoljen. Še enkrat moram pohvaliti dialog, po katerem menda Zupančič slovi. Rahlo ironične izjave so mi še posebej všeč in ni mi žal, da sem prekinil branje Gradišnikovega potopisa Strogo zaupno po Siciliji. Komaj čakam, da si ogledam predstavo na odru!
"Kartako"
Torej. Danes mi je na uho oziroma pred oči prišla pripomba, da se mora blog obnavljati redno.
Se strinjam.
Ampak ali mi lahko kdo pove, kako napeljati internet v šotor na Jezersko, kjer sem preživel prejšnji teden? Sploh pa nimam niti najmanjše želje po tem. Teden brez tehnologije je bil balzam za živce, dušo in telo.
Se strinjam.
Ampak ali mi lahko kdo pove, kako napeljati internet v šotor na Jezersko, kjer sem preživel prejšnji teden? Sploh pa nimam niti najmanjše želje po tem. Teden brez tehnologije je bil balzam za živce, dušo in telo.
petek, julij 20, 2007
Modrost 17.
Bravius omne tanto, quanto felicius tempus. PLINIJ
Čas mine tem hitreje, čim srečnejši je.
četrtek, julij 19, 2007
George Orwell: 1984
Prispel sem nazaj. Nazaj v naš svet iz sveta George-a Orwell-a (oziroma Eric-a Arthur-ja Blair-a). Njegov svet je geografsko gledano naša Zemlja. Kontinenti so isti, kot jih poznamo.
Vendarle gre za znanstveno fantastiko - v njegovem svetu (1984) obstajajo tri superdržave, Oceanija, Eastazija in Evrazija. Nahajamo se v Oceaniji, ki je v vojni z eno izmed preostalih dveh držav, vedno pa je hkrati v zavezništvu s preostalo državo. Ljudje smo tako rekoč razčlovečeni. Vsak hip nam je na sledi Partija, skozi t.i. telekrane slišijo in vidijo vse, kar počnemo. Oni vejo, kaj beremo, kaj jemo, kaj delamo, kaj mislimo, koga ljubimo ... Oni vejo vse! Na čelu je Veliki brat in na plakatih so svarilni napisi "Big brother is watching YOU". Družba se deli na Nizke, Srednje in Višje. Nizki so raja, Srednji so člani Širše Partije in Višji so Ožja Partija. Le pripadniki slednje imajo privilegij izključiti telekrane in delovati, živeti, brez nadzora. Miselna policija je na sledi vsakemu miselnemu zločincu. Miselna policija poskrbi, da izgine vsak, ki je zagrešil zločin ali pa ga niti še ni, a je potencialno nevaren. Partija ima nadzor nad preteklostjo; kar razglasijo za resnico, moraš brezpogojno verjeti.
V tem svetu živi Winston Smith. Pripadnik Širše Partije, ki čuti, da svet, kot ga obdaja, ne more obstajati od nekdaj. V okolici išče somišljenike in se sprašuje, ali res obstaja Bratovščina, katere pripadniki so nasprotniki Partije. Ljudi sprašuje o preteklosti, izve bore malo. Spozna Julijo, ki je zaljubljena vanj, ljubezen se vname, a miselni policiji ne moreta uiti. Njuna usoda je jasna - mučena, izstradana, osramočena, izprana - postaneta ista kot vsi ostali. Verjameta, da je sistem, kakršen je, najboljši. Kmalu vzklikata: "Veliki brat, ljubim te!"
Moje mnenje: dobra znanstvena fantastika, ki ima zlasti v prvem delu številne podobnosti (skoraj enakosti) s sodobnim svetom. Opomni nas na globalizacijo sveta, omejenost človeškega uma, manipulacijo posameznika, nemoč individuuma, izpraznjenost naše družbe ... Včasih je menda bilo to delo tudi za domače branje. Sicer je tu in tam kar malo naporno branje, a vseeno vredno truda!
Moja ocena: 7/10.
Vendarle gre za znanstveno fantastiko - v njegovem svetu (1984) obstajajo tri superdržave, Oceanija, Eastazija in Evrazija. Nahajamo se v Oceaniji, ki je v vojni z eno izmed preostalih dveh držav, vedno pa je hkrati v zavezništvu s preostalo državo. Ljudje smo tako rekoč razčlovečeni. Vsak hip nam je na sledi Partija, skozi t.i. telekrane slišijo in vidijo vse, kar počnemo. Oni vejo, kaj beremo, kaj jemo, kaj delamo, kaj mislimo, koga ljubimo ... Oni vejo vse! Na čelu je Veliki brat in na plakatih so svarilni napisi "Big brother is watching YOU". Družba se deli na Nizke, Srednje in Višje. Nizki so raja, Srednji so člani Širše Partije in Višji so Ožja Partija. Le pripadniki slednje imajo privilegij izključiti telekrane in delovati, živeti, brez nadzora. Miselna policija je na sledi vsakemu miselnemu zločincu. Miselna policija poskrbi, da izgine vsak, ki je zagrešil zločin ali pa ga niti še ni, a je potencialno nevaren. Partija ima nadzor nad preteklostjo; kar razglasijo za resnico, moraš brezpogojno verjeti.
V tem svetu živi Winston Smith. Pripadnik Širše Partije, ki čuti, da svet, kot ga obdaja, ne more obstajati od nekdaj. V okolici išče somišljenike in se sprašuje, ali res obstaja Bratovščina, katere pripadniki so nasprotniki Partije. Ljudi sprašuje o preteklosti, izve bore malo. Spozna Julijo, ki je zaljubljena vanj, ljubezen se vname, a miselni policiji ne moreta uiti. Njuna usoda je jasna - mučena, izstradana, osramočena, izprana - postaneta ista kot vsi ostali. Verjameta, da je sistem, kakršen je, najboljši. Kmalu vzklikata: "Veliki brat, ljubim te!"
Moje mnenje: dobra znanstvena fantastika, ki ima zlasti v prvem delu številne podobnosti (skoraj enakosti) s sodobnim svetom. Opomni nas na globalizacijo sveta, omejenost človeškega uma, manipulacijo posameznika, nemoč individuuma, izpraznjenost naše družbe ... Včasih je menda bilo to delo tudi za domače branje. Sicer je tu in tam kar malo naporno branje, a vseeno vredno truda!
Moja ocena: 7/10.
torek, julij 17, 2007
Še so nežni cvetovi
Slikanica bledi,
bledi nesreča srečnih dni.
Ostaja dih,
dih in njegov vedri stih.
Izginjajo v samoti,
samoti in ne po pomoti.
Črne misli okrevajo,
okrevajo, ko v zid zadevajo.
Utrinki ostajajo,
ostajajo, me obdajajo.
Njih nežni cvetovi,
cvetovi, z novimi svetovi.
Slikanica bledi,
bledi nesreča srečnih dni.
Ostaja dan,
dan in njegov list zažgan.
Moji novi čevlji a.k.a. šuzi
Predvsem predstavnice ženskega spola zagotovo že veste, da so v zadnjem času poletne razprodaje. Mimogrede sem se jih udeležil še sam in si kupil nove čevlje za prosti čas. Tokrat Nike-ove.
Kako že gre?
Connecting people? Impossible is nothing? Quality is remembered long after the price is forgotten? Business is our middle name? Enjoy? Design Can Talk!? Because you're worth it?Kako že gre?
Just do it? Seveda. Just do it.
ponedeljek, julij 16, 2007
Report: S kolesom osedlal Mangrtsko sedlo
Že pred časom sem pisal o Mangrtskem sedlu (2072 m) in moji želji, da bi se povzpel nanj. Kdor vsaj malo spremlja moj blog, ve, da rad kolesarim in pravzaprav že celo sezono gonim svojega gorca (no - kolo imenujem bodisi traktor bodisi kobilca - odvisno od situacije). Torej, starše sem priganjal že cel mesec, da se odpeljemo na Gorenjsko oziroma v dolino Soče - v mislih sem imel nekje do Bovca, da bi se lahko po najvišji slovenski cesti zapeljal na omenjeno sedlo. Pretekli petek smo se zares odpeljali (Kamnik, Kranj, Kranjska Gora, Rateče, Trbiž, Predel, Log pod Mangrtom). V Logu smo prespali. Domače vzdušje se je po relativno dolgi vožnji precej prileglo. Spanec na nekoliko starejših in absolutno premehkih posteljah je bil slab.
Kljub vsemu sem bil trdno odločen, da v soboto navsezgodaj zagonim proti sedlu. Ob šestih smo se zbudili, spili čaj, starša kavo, se uredili in odšli. 6.45: Starša z avtom do sedla in peš na vrh, jst od Loga do sedla.
Iz Loga pog Mangrtom se cesta takoj začne vzpenjati. Gre za cesto na prelaz Predel, kjer je tudi mejni prehod. Večinoma po gozdu pridem v kraj Strmec, ki je zares na dosti strmem odseku ceste. Potem nadaljujem do odcepa za Mangrt. Zavijem desno, še prej sem se peljal čez zanimiv zasilen kovinski most nad plazom. Pogled malo vrtoglaven.
Obnovitvena dela še potekajo. V zgornjem delu grape še vedno zelo senčno, pridem do prvega 180-stopinjskega ovinka. Senčen gozd daje vzdušje miru, sam čutim, da je to to. Ozrem se po grapi na levo, opazim ogromno materiala, ki ga je odneslo s plazom v dolino. Še vedno zastrašujoč pogled.
Za kakšnih 200 metrov se gozd odmakne od ceste, klanec se nekoliko poveča. Menda je to največji klanec na poti. Opravim brez težav. (Naklon ceste na Mrzlico se mi zdi doti večji.) Po nekaj zavojih pridem do pobiralke parkirnine. Sam sem je oproščen (ker ne onesnažujem znotraj TNP - Triglavskega narodnega parka). Potem poganjam pedala še kar nekaj časa in pripeljem v prvi predor. Vseskozi asfalt, znotraj predora tema (snamem sončna očala) in vlaga (ki mi prija). Pot kar lije iz mene. Na drugi strani presenečeno zagledam novo pokrajino. No ja - pogled se nekoliko spremeni.
Tipični 180-stopinjski ovinki se nadaljujejo. Jih ne štejem. Predorov je še kar precej. Vedno višje sem, vedno bližje nebu. Sonce pogumno sije, kamor je le mogoče. Kljub temu me še vedno spremlja senca, ki omogoča neovirano globoko dihanje. Super. Opazujem svet okoli sebe. Ptice, vse redkejši macesni, borovci, vedno več ruševja in trav. Redki avtomobili le za nekaj trenutkov zmotijo mir in užitek. Kličem ptice, vriskal bi. Nimam sape (zakaj bi izgubljal energijo po nepotrebnem?). Vzpon brez težav nadaljujem, brezpogojno uživam. Gore me očarajo. Kar številni predori so zanimivi in popestrijo pot. Kmalu pripeljem skozi zadnjega in že sem pri odcepu za Kočo na Mangrtskem sedlu (1906 m). Odpeljem še naprej. Želim na vrh sedla!
Predzadnji obrat, pod steno Mangrta uživam. Kolo je super, jst sm super. Nobenih turistov zaenkrat na vidiku, le nekaj cestnih delavcev popravlja zavoj ob stiku cestnega obroča na sedlu. Pozdravim in smejejo se mi (prej so se peljali mimo mene, smejejo se moji opehanosti?). Ni važno. Naprej, samo naprej, zadnji obrat in skoraj ravnina do parkirišča. 8.25: Tu sem in sonce me pozdravlja in ptice in vrh in mnogo ovac na travniku. Čudovito!
Vreme je odlično, razgledi na vse strani popolni. Mir in narava in jaz.
Tako sem prikolesaril na vrh brez posebnih težav. Kondicije imam zadosti. Novi izzivi me še čakajo.
Nato sem še 2 uri pretegoval svoje krake na vse strani in se sončil na planoti. Prav tako navdušena starša sta okoli enajste prišla dol iz vrha. Skupaj smo malicali (pojedli smo sendviče, ki jih je pripravila šefica gostišča Mangrt že prejšnji večer).
Nato smo se odpeljali nekoliko nižje do koče, starša sta si privoščila kavico, medtem ko sem se jaz že spustil v dolino. Spust brez težav. Navzgor so kolesarili številni zagreteži (kako dobro, da sem šel zgodaj, ko sem imel svoj mir!).
Do Bovca sem se pripeljal zelo hitro, v dolini neprijetna vročina. Zato smo dali kolo nazaj na avto in se skupaj odpeljali do Nove Gorice in čez Kras do Kopra. Vmes smo se ustavili v Hruševici v izletniški kmetiji Grča, kjer smo ob kulinaričnih dobrotah nekoliko spoznali naš preljubi Kras.
Kakor rečeno smo sobotno pot zaključili v Kopru, kjer smo bili dogovorjeni s starimi starši in stricem (o katerem sem tudi že pisal) za gledališko predstavo. Po pijači na plaži - ledena kava je bila izvrstna - smo ob pol desetih začeli z ogledom Molierovega Namišljenega bolnika. Predstava je bil odlična zabava. Polna smeha, komičnih situacij, prijetnega humorja! Sproščeno večerno vzdušje me je napolnilo z energijo. Da se nisem udeležil Disconautice mi navsezadnje ni bilo čisto nič žal (čeprav je tudi ta bila slišati in videti, skratka čutiti, odlično). Pijača po predstavi, prijeten klepet in spanec v hotelu.
Včeraj, torej v nedeljo, smo v hotelu pojedli zajtrk. No, potem me je na hodniku proti dvigalu presenetila čudovita blondinka, razbila hotelsko monotonost, a kaj ko smo morali naprej. Nič za to. Odpeljali smo se v Simonov zaliv in še enkrat smo se vsi skupaj prepričali, da slovenska obala pač ni "ta prava". Gneča in kar precej umazano morje. Kljub vsemu sem se dodobra naplaval in še malo pomartinčkal. Sredi dneva smo imeli sonca čez glavo in v (klimatiziranem) Scenicu smo se odpeljali proti ljubi Savinjski.
Vikend izlet je bil čudovit (pika ali klicaj po želji)
Kljub vsemu sem bil trdno odločen, da v soboto navsezgodaj zagonim proti sedlu. Ob šestih smo se zbudili, spili čaj, starša kavo, se uredili in odšli. 6.45: Starša z avtom do sedla in peš na vrh, jst od Loga do sedla.
Iz Loga pog Mangrtom se cesta takoj začne vzpenjati. Gre za cesto na prelaz Predel, kjer je tudi mejni prehod. Večinoma po gozdu pridem v kraj Strmec, ki je zares na dosti strmem odseku ceste. Potem nadaljujem do odcepa za Mangrt. Zavijem desno, še prej sem se peljal čez zanimiv zasilen kovinski most nad plazom. Pogled malo vrtoglaven.Obnovitvena dela še potekajo. V zgornjem delu grape še vedno zelo senčno, pridem do prvega 180-stopinjskega ovinka. Senčen gozd daje vzdušje miru, sam čutim, da je to to. Ozrem se po grapi na levo, opazim ogromno materiala, ki ga je odneslo s plazom v dolino. Še vedno zastrašujoč pogled.
Za kakšnih 200 metrov se gozd odmakne od ceste, klanec se nekoliko poveča. Menda je to največji klanec na poti. Opravim brez težav. (Naklon ceste na Mrzlico se mi zdi doti večji.) Po nekaj zavojih pridem do pobiralke parkirnine. Sam sem je oproščen (ker ne onesnažujem znotraj TNP - Triglavskega narodnega parka). Potem poganjam pedala še kar nekaj časa in pripeljem v prvi predor. Vseskozi asfalt, znotraj predora tema (snamem sončna očala) in vlaga (ki mi prija). Pot kar lije iz mene. Na drugi strani presenečeno zagledam novo pokrajino. No ja - pogled se nekoliko spremeni.
Tipični 180-stopinjski ovinki se nadaljujejo. Jih ne štejem. Predorov je še kar precej. Vedno višje sem, vedno bližje nebu. Sonce pogumno sije, kamor je le mogoče. Kljub temu me še vedno spremlja senca, ki omogoča neovirano globoko dihanje. Super. Opazujem svet okoli sebe. Ptice, vse redkejši macesni, borovci, vedno več ruševja in trav. Redki avtomobili le za nekaj trenutkov zmotijo mir in užitek. Kličem ptice, vriskal bi. Nimam sape (zakaj bi izgubljal energijo po nepotrebnem?). Vzpon brez težav nadaljujem, brezpogojno uživam. Gore me očarajo. Kar številni predori so zanimivi in popestrijo pot. Kmalu pripeljem skozi zadnjega in že sem pri odcepu za Kočo na Mangrtskem sedlu (1906 m). Odpeljem še naprej. Želim na vrh sedla!
Predzadnji obrat, pod steno Mangrta uživam. Kolo je super, jst sm super. Nobenih turistov zaenkrat na vidiku, le nekaj cestnih delavcev popravlja zavoj ob stiku cestnega obroča na sedlu. Pozdravim in smejejo se mi (prej so se peljali mimo mene, smejejo se moji opehanosti?). Ni važno. Naprej, samo naprej, zadnji obrat in skoraj ravnina do parkirišča. 8.25: Tu sem in sonce me pozdravlja in ptice in vrh in mnogo ovac na travniku. Čudovito!
Vreme je odlično, razgledi na vse strani popolni. Mir in narava in jaz.
Tako sem prikolesaril na vrh brez posebnih težav. Kondicije imam zadosti. Novi izzivi me še čakajo.Nato sem še 2 uri pretegoval svoje krake na vse strani in se sončil na planoti. Prav tako navdušena starša sta okoli enajste prišla dol iz vrha. Skupaj smo malicali (pojedli smo sendviče, ki jih je pripravila šefica gostišča Mangrt že prejšnji večer).
Nato smo se odpeljali nekoliko nižje do koče, starša sta si privoščila kavico, medtem ko sem se jaz že spustil v dolino. Spust brez težav. Navzgor so kolesarili številni zagreteži (kako dobro, da sem šel zgodaj, ko sem imel svoj mir!).
Do Bovca sem se pripeljal zelo hitro, v dolini neprijetna vročina. Zato smo dali kolo nazaj na avto in se skupaj odpeljali do Nove Gorice in čez Kras do Kopra. Vmes smo se ustavili v Hruševici v izletniški kmetiji Grča, kjer smo ob kulinaričnih dobrotah nekoliko spoznali naš preljubi Kras.
Kakor rečeno smo sobotno pot zaključili v Kopru, kjer smo bili dogovorjeni s starimi starši in stricem (o katerem sem tudi že pisal) za gledališko predstavo. Po pijači na plaži - ledena kava je bila izvrstna - smo ob pol desetih začeli z ogledom Molierovega Namišljenega bolnika. Predstava je bil odlična zabava. Polna smeha, komičnih situacij, prijetnega humorja! Sproščeno večerno vzdušje me je napolnilo z energijo. Da se nisem udeležil Disconautice mi navsezadnje ni bilo čisto nič žal (čeprav je tudi ta bila slišati in videti, skratka čutiti, odlično). Pijača po predstavi, prijeten klepet in spanec v hotelu.
Včeraj, torej v nedeljo, smo v hotelu pojedli zajtrk. No, potem me je na hodniku proti dvigalu presenetila čudovita blondinka, razbila hotelsko monotonost, a kaj ko smo morali naprej. Nič za to. Odpeljali smo se v Simonov zaliv in še enkrat smo se vsi skupaj prepričali, da slovenska obala pač ni "ta prava". Gneča in kar precej umazano morje. Kljub vsemu sem se dodobra naplaval in še malo pomartinčkal. Sredi dneva smo imeli sonca čez glavo in v (klimatiziranem) Scenicu smo se odpeljali proti ljubi Savinjski.Vikend izlet je bil čudovit (pika ali klicaj po želji)
nedelja, julij 15, 2007
petek, julij 13, 2007
sreda, julij 11, 2007
Modrost 15.
Carpite florem, qui, nisi carptus erit, turpiter ipse cadet. OVIDIJ
Utrgajte cvet, saj če ga ne boste, bo tako ali tako grdo ovenel.
torek, julij 10, 2007
Prežeče oči
Opazujejo me oči
senc
izza zelenih dreves
temnih
gozdov in bučnih
valov.
Oči prežijo
ne pustijo mi dihati
kako naj se jih znebim
se sprašujem
oči
zaprite se.
Pustite me pri miru
kako naj živim
če hrepenite po mesu
po krvi
po čistosti
in odgovorih.
Krč eksistence
ni me več
če me opazujete
nisem svoboden
svobode ni
priklenjen sem.
Pritisnjen ob steno
pogledi me tiščijo
ne prenesem jih
pustite me
opazujte sebe
spreminjajte svoj bit.
Modrost 14.
Naturam frenare potes, sed vincere numquam. PALINGENIUS
Naravo lahko krotiš, premagaš je nikoli.
Razmišljanje na 10. julija leta gospodovega 2007
Pišeš o stvareh, ki zadevajo tvoje življenje. Pišeš o življenju, ki ga doživljaš, ki ga čutiš, ki ga ljubiš. Morda ga na trenutke sovražiš. Škoda. A tako mora biti. V nasprotnem primeru se ne bi zavedal vsega lepega, vseh toplih žarkov, ki posijejo za trenutek in ti osvetlijo dan.
Pravzaprav ni nujno, da pišeš. Ah, kje! Lahko črpaš in piješ te žarke, lahko jih odbijaš in jih deliš z drugimi. Tako si lahko še srečnejši. Lahko pa jih le sprejemaš in srkaš. In tvoriš moč, ki ti pomaga premagovati vsakdanji vsakdanjik. Študij, delo, napore? Stres?! Več žarkov pomeni več toplih trenutkov, več priložnosti, več izzivov, več ciljev. In cilje lahko dosežeš, če imaš moč. Ali pa tudi ne. Pravijo, da velikih del ne opraviš z močjo, temveč z vztrajnostjo. Vztrajnost. Jo dobiš z žarki?
Kaj so žarki? Je to denar? Dekle? Žena? Dobra beseda? Vzpodbuda? Lepo vreme? Nasmeh? Prijateljska gesta? Izpolnjena obljuba? Sprejetost v okolju? Morda nič od tega, morda vse. Kakor za koga. Važno je, da najdeš svoje žarke. Žarke, ki sijejo v tvojem življenju in ti "naredijo" srečne trenutke. Da. Trenutke. To ni cel dan, ni cel teden. Lahko je le trenutek in si že srečen. Ali pa le misliš, da si srečen? Res je, vse je v naših glavah, tudi sreča je. Tudi znanje, smeh, življenje, smrt, beda, žalost, obup, veselje ... So torej žarki v naših glavah? Je res, da žarki sami po sebi niso žarki, ampak kot take interpretiramo v naših glavah? V možganih? Mislim da. Torej je res vse odvisno od nas samih?
Tu se za hip ustavim. Kako naj ti odgovorim? Da in ne hkrati. Nekdo sprejme za dobro, drug za slabo. Nekdo se bo smejal, drug bo jokal. Zaradi iste stvari, istega dogodka, iste osebe, iste misli, iste izjave ... Ta prekleto lepa relativnost! Einstein je imel prav. In zadnjemu stavku se bodo čez tisočletja rogali najimenitnejši znanstveniki. Ne, ne samo znanstveniki, tudi največji laiki se bodo, kajti njim bo jasno, njim bo del vsakdanjega vsakdanjika nekaj, kar je nam danes le znanstvena fantastika. Ali pa še to ne. V naših glavah žarki sežejo daleč, a niti približno ne tako daleč, kot bodo povprečne misli povprečnega človeka leta 6666. Se bodo takrat pekli v peklu na Zemlji? Zemlji? Bo res takšna, kot je danes? Niti približno, če vprašate mene.
Jasno. Vsem je jasno. Nihče pa nič ne naredi. Nam je jasno, da gre za globalno segrevanje. Seveda. Jasno nam je, da je milijone ljudi na svetu lačnih. Jasno nam je, da poplave v Indiji odplaknejo nevemkoliko življenj, na drugi strani v Afriki umirajo zaradi pomanjkanja, kaj pomanjkanja - odsotnosti!, vode. Da, vsem je kristalno jasno, da tako en gre več naprej. Da tretja svetovna vojna tako rekoč že obstaja. Da želijo Američani prevlado nad drugimi narodi (če je že nimajo!). Da tropski gozdovi izginjajo pod orjaškimi napravami sodobnega sveta. Da dnevni kopi v Južni Ameriki izčrpavajo zemljo vsak dan bolj. Da naftni izlivi vsako leto poleg absolutno prevelikega ribolova še dodatno pripomorejo k izumiranju in opustošenju morskega življenja ...
Da, vsem je jasno.
Pravzaprav ni nujno, da pišeš. Ah, kje! Lahko črpaš in piješ te žarke, lahko jih odbijaš in jih deliš z drugimi. Tako si lahko še srečnejši. Lahko pa jih le sprejemaš in srkaš. In tvoriš moč, ki ti pomaga premagovati vsakdanji vsakdanjik. Študij, delo, napore? Stres?! Več žarkov pomeni več toplih trenutkov, več priložnosti, več izzivov, več ciljev. In cilje lahko dosežeš, če imaš moč. Ali pa tudi ne. Pravijo, da velikih del ne opraviš z močjo, temveč z vztrajnostjo. Vztrajnost. Jo dobiš z žarki?
Kaj so žarki? Je to denar? Dekle? Žena? Dobra beseda? Vzpodbuda? Lepo vreme? Nasmeh? Prijateljska gesta? Izpolnjena obljuba? Sprejetost v okolju? Morda nič od tega, morda vse. Kakor za koga. Važno je, da najdeš svoje žarke. Žarke, ki sijejo v tvojem življenju in ti "naredijo" srečne trenutke. Da. Trenutke. To ni cel dan, ni cel teden. Lahko je le trenutek in si že srečen. Ali pa le misliš, da si srečen? Res je, vse je v naših glavah, tudi sreča je. Tudi znanje, smeh, življenje, smrt, beda, žalost, obup, veselje ... So torej žarki v naših glavah? Je res, da žarki sami po sebi niso žarki, ampak kot take interpretiramo v naših glavah? V možganih? Mislim da. Torej je res vse odvisno od nas samih?
Tu se za hip ustavim. Kako naj ti odgovorim? Da in ne hkrati. Nekdo sprejme za dobro, drug za slabo. Nekdo se bo smejal, drug bo jokal. Zaradi iste stvari, istega dogodka, iste osebe, iste misli, iste izjave ... Ta prekleto lepa relativnost! Einstein je imel prav. In zadnjemu stavku se bodo čez tisočletja rogali najimenitnejši znanstveniki. Ne, ne samo znanstveniki, tudi največji laiki se bodo, kajti njim bo jasno, njim bo del vsakdanjega vsakdanjika nekaj, kar je nam danes le znanstvena fantastika. Ali pa še to ne. V naših glavah žarki sežejo daleč, a niti približno ne tako daleč, kot bodo povprečne misli povprečnega človeka leta 6666. Se bodo takrat pekli v peklu na Zemlji? Zemlji? Bo res takšna, kot je danes? Niti približno, če vprašate mene.
Jasno. Vsem je jasno. Nihče pa nič ne naredi. Nam je jasno, da gre za globalno segrevanje. Seveda. Jasno nam je, da je milijone ljudi na svetu lačnih. Jasno nam je, da poplave v Indiji odplaknejo nevemkoliko življenj, na drugi strani v Afriki umirajo zaradi pomanjkanja, kaj pomanjkanja - odsotnosti!, vode. Da, vsem je kristalno jasno, da tako en gre več naprej. Da tretja svetovna vojna tako rekoč že obstaja. Da želijo Američani prevlado nad drugimi narodi (če je že nimajo!). Da tropski gozdovi izginjajo pod orjaškimi napravami sodobnega sveta. Da dnevni kopi v Južni Ameriki izčrpavajo zemljo vsak dan bolj. Da naftni izlivi vsako leto poleg absolutno prevelikega ribolova še dodatno pripomorejo k izumiranju in opustošenju morskega življenja ...
Da, vsem je jasno.
ponedeljek, julij 09, 2007
Bernhard Schlink: BRALEC
Nemčija po drugi svetovni vojni. Med 15-letnim Michaelom in 36-letno Hanno se splete ljubezensko razmerje, polno skrivnosti. Ljubimca sta namreč skrivnost svetu in drug drugemu. Potem Hanna nenadoma izgine. Leta pozneje pa se spet srečata - Hanni sodijo, ker je delala nacističnem taborišču, Michael pa je študent prava, ki opazuje njen primer.
Toliko o sami vsebini tega dela piše na njeni zadnji strani, kjer je moč prebrati še nekaj osnovnega o avtorju. Bralec je bil preveden v več kot 20 jezikov in je prav zanimivo delo. Subjektiven pripovedovalec seveda ni vseveden in kakor v mnogih drugih delih daje posebno zanimivost samemu branju.
Če ocenjujem na lestvici od 1 do 10, potem dam 6. Morda bi bilo bolje, ko bi še nekoliko počakal s to knjigo in jo prebral nekoliko kasneje. Vsakdo namreč pravi, da moraš biti dovolj zrel za določeno literarno delo. Ali pa bi morda sama knjiga padla v trenutke mojega življenja, ko bi se lahko bolj "poistovetil" z vsebino. Ne morem vedeti. Vsekakor še ena izmed knjig, ki jih z veseljem priporočim.
Toliko o sami vsebini tega dela piše na njeni zadnji strani, kjer je moč prebrati še nekaj osnovnega o avtorju. Bralec je bil preveden v več kot 20 jezikov in je prav zanimivo delo. Subjektiven pripovedovalec seveda ni vseveden in kakor v mnogih drugih delih daje posebno zanimivost samemu branju.
Če ocenjujem na lestvici od 1 do 10, potem dam 6. Morda bi bilo bolje, ko bi še nekoliko počakal s to knjigo in jo prebral nekoliko kasneje. Vsakdo namreč pravi, da moraš biti dovolj zrel za določeno literarno delo. Ali pa bi morda sama knjiga padla v trenutke mojega življenja, ko bi se lahko bolj "poistovetil" z vsebino. Ne morem vedeti. Vsekakor še ena izmed knjig, ki jih z veseljem priporočim.
Poletni mir
Šumenje trav v julijskem soncu
in metuljev let iz bilke na bilko.
Čebelji spev na travnika koncu,
ob cesti zagledam ptico selivko.
Tihe srne pritečejo mi naproti,
veverica uživa zajtrk svoj.
Svoj mir uživam na tej poti,
ta poletni čas je le moj.
Po hribih s kolesom
Danes dopoldan sem v 2 urah in pol prevozil naslednjo turo: Žalec - Zabukovica - Podmrzlica - Kočetov kostanj - Podmeja - Vrhe - Tabor - Prebold - Šešče - Žalec.
Ponovno je bilo super, kolo se izjemno obnese tudi na strmih klancih kljub slabemu makadamu. Vreme je odlično, počutje tudi. Izvrstno! (Pojdite na kolo za zdravo telo!)
Ponovno je bilo super, kolo se izjemno obnese tudi na strmih klancih kljub slabemu makadamu. Vreme je odlično, počutje tudi. Izvrstno! (Pojdite na kolo za zdravo telo!)
nedelja, julij 08, 2007
Modrost 13.
Multum loqui et verum dicere, semper difficile est.
Če veliko govoriš, je težko govoriti samo resnico.
četrtek, julij 05, 2007
sreda, julij 04, 2007
Ribice
Brat je iz Ljubljane prinesel akvarij z nekaj ribicami. Izgledajo nekako takole in so prav prikupne.
Dave Clarke nation
Tokrat nekaj malega o glasbi. Odkar sem prišel z Irske, kjer ga je brat nabavil, ga nisem slišal. Do pred pol ure. Ko je na najinih Typhoonovih zvočnikih začel razturavati. Dave Clarke. In njegov CD Remixes and Rarities. Clarke je britanska tehno ikona. Pri 16 letih je dobesedno zbežal od doma in od takrat živi le še z ljubeznijo do glasbe. Malo poetično povedano. A njegova muska to dokazuje. Vsaj meni.
Nekaj njegove glasbe na myspace-u.
Nekaj njegove glasbe na myspace-u.
Prodajam svojo bivšo.
Tokrat prodajam svojo bivšo. Bivšo kolesarsko čelado, saj sem si kupil novo. Okvirna cena je 20 EUR, saj je čelada pravzaprav popolnoma ohranjena. Brez praske, brez padca (hvala bogu). Zainteresirani kontaktirajte.
torek, julij 03, 2007
nedelja, julij 01, 2007
Ira Levin: Fantje iz Brazilije
Okoli 5 dni že berem delo ameriškega pisatelja Fantje iz Brazilije, ki mi ga je pred okoli dvema mesecema (ali pa so že trije?) priporočila knjigarnarka v Celju.
Dolžina: cca. 3 ali 4 ure branja - odvisno od hitrosti le tega (zmorete v eni uri?).
Zvrst: triler/kriminalka.
Moja ocena: 8 od 10.
Moje mnenje: ker že dolgo nisem bral prave detektivke oziroma kriminalke, pri kateri sicer prevlada fikcija, a vodi bralca skozi zgodbo v nenehnem pričakovanju, sem vesel, da mi je delo prišlo pod roke. Vredno branja (kakopak!).
Dolžina: cca. 3 ali 4 ure branja - odvisno od hitrosti le tega (zmorete v eni uri?).
Zvrst: triler/kriminalka.
Moja ocena: 8 od 10.
Moje mnenje: ker že dolgo nisem bral prave detektivke oziroma kriminalke, pri kateri sicer prevlada fikcija, a vodi bralca skozi zgodbo v nenehnem pričakovanju, sem vesel, da mi je delo prišlo pod roke. Vredno branja (kakopak!).
Naročite se na:
Objave (Atom)
