Naslednje jutro

Srkaš jutranje žarke
v mehkem objemu
in kapljicah toplega čaja.

Vonjaš listke jesenske
ranih misli
in počasnih gibov.

Slačiš pretekli večer
z vihravimi idejami
in nasmehom v očeh.

v zraku

tišina vetra
stik zraka
kože
suh piš
modrina
tam zgoraj
belina
tam spodaj
svež pogled
bistre oči
njena lepota
se skriva
tam znotraj
v globini
zarja
zrcali se
v njenih očeh
nasmeh
razburka
njena lica
nežno
nežna
tišina vetra

Misel

Mirno je moje srce.
Čiste so moje misli.
Mirno srce.
Čiste misli.
Srce
in
misli.
Kakšni nesmisli.

Kolo

Razočaran nad ljudmi,
ki bijejo bitko vsakdana
na ulici,
za blokom, s kleščami
v rokah, s cigaretom
v ustih, z očali
na očeh, s plaščem
na ramenih.

Razočaran nad ljudmi,
ki v ulici časa,
bloku strasti
in pogube
iščejo z ukleščenim
srcem, brez iskre
v očeh; tisti umazani
prsti, črno za
nohti
in v zobeh.

jeza
ne jeza
razočaranje
razočaranje

Septembrska evolucija

Nežno valovanje možganov v glavi.
Nepričakovana invazija v čelnem režnju.
Kamilice, bezeg, meta in materina dušica.
Vse z limono, medom upornikom v poduk.
Kisel okus razjari do sedaj neuporne upornike.
Znova tornado v čelnem predelu.
Najprej na levi sede, nato na desni stoje.
Hud pritisk na nevrončke.
Telo se bori z vročino in mrazom hkrati.
Strela v križnem predelu.
Razelektritev v kolenih.
Vroča sopara ne pojenja.
Seveda zdaj poleg zelišč še prašek.
Prašek v trdni obliki po nekaj miligramov.
Do trikrat na dan.
Sprejemljiva temperatura in olajšanje.
Toda žgečkanje v grlu.
Ki preraste v glasne izbruhe zraka.
Nekoliko več žajblja in mete.
Potem še sirup mešanice zelišč.
Sirup nemudoma zamaši še nos.
Čeprav embalaža zagotavlja nasprotno.

Iglice

Oblaki, mraz, iglic drget.
Zelene, dolge in tanke.
Temne, temne so iglice.
Bodejo v srce.

Krvavim. Sredi noči se zbudim.
Noč pride za vsakim dnem.
Z njo tema in jok.
Iglice so lepljive.

Srce se otresa noči.
Srce išče mir.
Mir, ki ga ni.
Ga ni. Ga ni.

Senca preteklosti

Srce lista po knjigi dejanj,
upira se misel nesrečna.
V dejanjih prekličem srce,
listi žgoči v ognju bolesti.

Duša sklada melodijo,
note ugašajo z bolečino.
Krivo črtovje teže not,
ključa ne vidi nihče.

Pomniš srečne trenutke?
Lahen piš vetra v laseh?
Pomniš melodijo mladosti?
Rešitev v šolskih klopeh?

Rože zlate

Bile so naslikane v svoji lepoti,
rože zlate v temi kovane.
Čudoviti listi ozirali so se naokrog,
hrepeneli po svobodi so večni
in neskončen njihov je krog.

Bile so na steni za mano,
sijale daleč v stihe brezumne.
V smislu nesmisla iskale,
v odmevih srca ohranile,
kar povedati nisem znal.

Bile so naslikane v svoji lepoti,
rože zlate v temi kovane.
Kako naj uzrem jih še enkrat,
ko vidim čisto nič več
in um meglijo mi dvomi?

(Anti)propaganda

Napisal sem že dve kitici in obe sta bili napisani pred to, ki jo berete. Prva je govorila o skrhanih vezeh, druga o bolečini in slani tekočini. Ne prva, ne druga mi nista ustrezali, zato sem se odločil, da napišem komentar. Saj je vendar logično, da se želim očitnega neuspeha znebiti ... Zakaj torej ne bi neuspeha prevalil na moje drage bralce, za katere sem prepričan, da ne bodo ničesar zamerili? Res jih imam rad. Te banalne, nezmožne in pametne, morda celo bistre (modre?!) glave, ko se napajajo ob vrelcih svežih, novih, že tolikokrat videnih, slišanih in čutenih idej. Nato slednjih začne primanjkovati in besede izgubljajo pomen. Sledi logičen zaključek.

Krvavim

Drama,
stihi,
sveže
meso.
Kri,
sunki,
tekočina,
bolečina.
Utrip
zamira,
oči
prezira.
Stik
in umik,
solze slane
pečejo.
Blisk
obraza,
občutek
mraza.

Prvi let

Priklenjene
ptice
čakajo
na njihov
prvi
let.

Sekunde
so minute,
minute
so ure,
ure
so dnevi.

Dnevi tedni,
tedni meseci,
meseci leta,
leta desetletja,
desetletja stoletja,
večnost.

Večnost
prekinjena,
verige
premagane,
okovi
zdrobljeni.

Z vso močjo
poženejo
se v nebo,
energično
plešejo
med oblaki.

Radostno
prhutajo
s krili,
jadrajo
valove
zraka.

Slikajo
podobe
Zemlje,
prvič
jo uzrejo
v veličini.

Mir,
svoboda,
ljubezen
se rodijo
v srcih
jim.

Pijane
od emocij
so,
saj njihov
prvi let
uživajo.

Koncert za flavto in orkester v S-duru

Pred očmi se mi megli,
ko pomislim, da je ni.
Pred in za menoj, na levi in desni
nikjer je ne vidim.
Ne slišim, ne tipam,
ne čutim.

Prazna praznina kot milni mehurček
obdaja me, prežema me
in me žalosti.
Mar ne vidiš, da izgubljam se?
Zakaj ne spoznaš, da težko mi je?
V brezno padam.

Ti. Ti. Ti. Ki zame veš.
In jaz dobro te poznam.
Ti. Ti. Ti ... Še zame veš?
Dobro vem, da ne znam.
Vem, da sam sebe včasih ne spoznam.
Vem, da vidim te, ko sanjam.

Naj utihnem. Naj molčim.
Želiš, da za vedno te pustim?
To nisi ti.
Se mi zdi.
Smehljaj na ustnicah zbledi.
Smehljaj na ustnicah, umri!

Prekinjeni glasovi

Glasovi se ne strinjajo
o moralnem zakonu,
ki bdi nad množicami.
Kakor vrane kričijo
drug na drugega,
kljujejo oči, kradejo zlato.

Manifest svinjini

Svinjina je zelo okusna,
kadar je stoodstotno človeška,
saj kljub izgubi svojega bistva
pridobi na humanosti.
Humanost je še posebej na udaru,
kadar je omenjana v živalskih okoljih,
na primer na nogometnem igrišču,
v mesarjevi klavnici ali pri konjedercu.
Konjederstvo je čislano
v najvišjih družbenih krogih,
saj ohranja ravnotežje
med volkovi in številnimi ovcami.
Ovce zelo glasno meketajo,
zlasti kadar jim volkovi trgajo vratove,
na njihovo žalost so še glasnejše,
kadar se borijo za hrano.
Hrana namreč pridobiva na vrednosti
iz dneva v dan,
sploh človeška svinjina,
ki je humana.

Vlakec

Potujoči vlak
se
i
z
g
u
b
l
j
a
na dolgi poti
v nočni meglici.

Ustavlja na
neobstoječih postajah.
Vstopajo
in
izstopajo
nemogoči ljudje različnih oblik.

Luči usmerja vzvratno,
okna so zatemnjena,
potniki povsem mirni.
Situacija, sila vsakdanja,
vznemirja nepopotnike.
Strojevodja v mikrofon
sporoči, da končne postaje
še ne vidi na obzorju.
Ob večerji bodo stranke
zadovoljno preživele tudi to.
Okusnost obroka
ni odvisna od okušalnih celic
na jeziku vsakega posameznika,
saj so različnih narodnosti.

Vlak Tlači tire k tlom.

Osvetljenost vagonov je borna,
kar spravlja v dobro voljo
sicer edino še živečo miš
celotnega konvoja.
Ob pogledu na zajetno denarnico
ruskega predsednika
se ji zasvetijo oči.
Čeprav miži.

Vlak ustavi,
izstop, ki ga ni,
vstop, ki ga ni,
vlak odpelje
in potuje.

Odrezana

Sredi Dubrovnika
vzletijo
beli galebi.
Snežni, brezmadežni
poletijo
v sinje nebo.
In meni je lepo.

Morje šumi
v odmevu
školjke.
Borovci oznanjajo
pot, ki vije se
vrh iglic.
In poljub nežnih lic.

Sonce zahaja
v oljnatih
barvah valov.
Ogenj prinaša
iskre, ki zanetijo
požar.
In komu je za vse to mar?

Pojoča sekira

Pojoče kokoške
oznanjajo petelinu,
naj vendar najde pravo,
naj vendar objame eno in edino.

Petelin obrača
z glavo naokrog,
a pesem odzvanja v majhni betici,
kakor odmeva mukanje v hlevu.

Kokoške pojejo,
petelin obrača,
kokoške pojejo,
petelin obrača,
kokoške pojejo,
petelin obrača,
kokoške pojejo,
petelin obrača ...

Bleščeča mesarska sekira
jim odločno odseka glave.

Pokošena trava

pokošena
trava
bilke kaosa
zrna razmetana

poskuša
se vstati
trava
iz talnega nereda

pokošena
trava
bilke kaosa
zrna razmetana

napenja
sile
trava
v vsakem trenutku

pokošena
trava
bilke kaosa
zrna razmetana

vstati
vstati
trava
misli trava

pokošena
trava
bilke kaosa
zrna razmetana

živeti
se vzpeti
trava
misli trava

Danes ne

Danes ne priganjam možganov k iskanju resnic,
ker nimam razlogov,
da bi priganjal možgane k iskanju resnic.

Danes ne poslujem s podjetji o poslu in denarju,
ker nimam razlogov,
da bi posloval s podjetji o poslu in denarju.

Danes ne tečem maratona in ne hodim v hrib,
ker nimam razlogov,
da bi tekel maraton in hodil v hrib.

Danes ne okupiram Evrope s slovenskimi idejami,
ker nimam razlogov,
da bi okupiral Evropo s slovenskimi idejami.

Danes ne iščem rim, zlogov, verzov in kitic,
ker nimam razlogov,
da bi iskal rime, zloge, verze in kitice.

Danes ne zadržujem besed,
ker nimam razlogov,
da bi zadrževal besede.

Danes ne pišem pesmi,
ker nimam razlogov,
da bi pisal pesem.

Danes ne,
ker nimam razlogov,
da bi.

Nestor

Lepi kraji so zapirali misli da niso ušle
iz vajeti
bili so gozdovi in bile so reke
bilo je morje in bil je sneg
v tišini v miru
so našle se misli
in iskale resnice v pokoju noči

bile so lepe tiste misli
nespametne a lepe
bile so slepe
a so toliko videle
bile so kakor nič
a bile so vse
radost je vela iz njih
bile so edinstvene
prav zares

tistih misli ni bilo malo
in kvaliteta ni trpela
bilo jih je preveč
zame
zate
za svet
slišati jih ni bilo
žal ne
a bile so
v meni
v tebi
v družbi
ne da bi bili vedeli zanje

bile so misli
ki so razgrajale spoštovale se klanjale in nazadovale
ki so sikale vriskale šepetale in tudi zapele
ki so razbijale mit razbijale dejstva razbijale utvare.