Dogajanje zadnjega časa

Sprejet na arhitekturo v Ljubljani. Zadnje mesece uživam v novem okolju. Študij je izvrsten in imam se super. Upam, da sem s tem dovolj zgovoren.

Septembrska evolucija

Nežno valovanje možganov v glavi.
Nepričakovana invazija v čelnem režnju.
Kamilice, bezeg, meta in materina dušica.
Vse z limono, medom upornikom v poduk.
Kisel okus razjari do sedaj neuporne upornike.
Znova tornado v čelnem predelu.
Najprej na levi sede, nato na desni stoje.
Hud pritisk na nevrončke.
Telo se bori z vročino in mrazom hkrati.
Strela v križnem predelu.
Razelektritev v kolenih.
Vroča sopara ne pojenja.
Seveda zdaj poleg zelišč še prašek.
Prašek v trdni obliki po nekaj miligramov.
Do trikrat na dan.
Sprejemljiva temperatura in olajšanje.
Toda žgečkanje v grlu.
Ki preraste v glasne izbruhe zraka.
Nekoliko več žajblja in mete.
Potem še sirup mešanice zelišč.
Sirup nemudoma zamaši še nos.
Čeprav embalaža zagotavlja nasprotno.

Iglice

Oblaki, mraz, iglic drget.
Zelene, dolge in tanke.
Temne, temne so iglice.
Bodejo v srce.

Krvavim. Sredi noči se zbudim.
Noč pride za vsakim dnem.
Z njo tema in jok.
Iglice so lepljive.

Srce se otresa noči.
Srce išče mir.
Mir, ki ga ni.
Ga ni. Ga ni.

Vam je ljubša matematika ali slovenščina?

Matematika	23 (48%)
Slovenščina	24 (51%)

Demokratična razdelitev na matematike in slaviste se mi zdi povsem logična. Vseeno matematiki zmagamo!

Naslednje vprašanje: "Modrost je domena modrih. Da ali ne?"

kS 27

Priznanje osvobaja.

Modrost 49.

Libenter homines id, quod volunt, credunt. CEZAR

Ljudje radi verjamejo, kar hočejo verjeti.

kS 26

Vstani zgodaj, uresničuj sanje.

kS 25

Polžja hitrost je še vedno hitrost.

Senca preteklosti

Srce lista po knjigi dejanj,
upira se misel nesrečna.
V dejanjih prekličem srce,
listi žgoči v ognju bolesti.

Duša sklada melodijo,
note ugašajo z bolečino.
Krivo črtovje teže not,
ključa ne vidi nihče.

Pomniš srečne trenutke?
Lahen piš vetra v laseh?
Pomniš melodijo mladosti?
Rešitev v šolskih klopeh?

Rože zlate

Bile so naslikane v svoji lepoti,
rože zlate v temi kovane.
Čudoviti listi ozirali so se naokrog,
hrepeneli po svobodi so večni
in neskončen njihov je krog.

Bile so na steni za mano,
sijale daleč v stihe brezumne.
V smislu nesmisla iskale,
v odmevih srca ohranile,
kar povedati nisem znal.

Bile so naslikane v svoji lepoti,
rože zlate v temi kovane.
Kako naj uzrem jih še enkrat,
ko vidim čisto nič več
in um meglijo mi dvomi?