La vida buena
Danes odletimo z Jožeta Pučnika proti Barceloni. Seveda gre za maturantski izlet.
Več o tem čez 5 dni, morda več (glede na (ne)predvidljivost posledic).
Več o tem čez 5 dni, morda več (glede na (ne)predvidljivost posledic).
nedelja, september 30, 2007
sobota, september 29, 2007
Hitre pisarniške asociacije
Pisarna. Pisarna na stropu, v ogledalu, na licih in v mislih. Pisarna uniformiranega človeka. Pisarna uniformira človeka. Direktor, podrejeni; stranka, slon in sadež. Na mizi v pisarni. Pisarna z modrimi stenami in oranžnimi stoli. Z velikimi okni in neonskimi lučmi. Neonskimi? Mislil sem na bele luči. Tipično pisarniške, če vprašate mene. Bela svetloba prodira skozi strašno (strašno?) okno mansardne pisarne. Domače pisarne. Pisarna kot delovno okolje, kjer se moraš počutiti udobno. Ne razmišljam o pisarni. Razmišljam o pisarnah, ki me spodbujajo k delu. Pisarne so zanimive. Še bolj tajnice. Kupi papirja na mizah in telefon. Slušalka v njenih rokah. Direktor s kravato in skozi okno pogled na stolpnice, nebotičnike, smog mesta nekje na zahodu ... Višje kot je soba, višja je cena. Pisarn. Oh. Še moram pisati. O pisarnah. Ki so namenjene pisanju. Pisanje pisarn. Naj bo zelena pisarna. Ekopisarna. Eko-pisarna. Eko. Všeč mi je beseda eko. A zveni kar preveč komercialno in prevečkrat ponavljano. Dandanes je vse eko. Imamo morda ekopisarno? Bržkone. Pisarna z manjšo porabo za ogrevanje, manjšo porabo vode in električne energije. Luči, računalniki, tiskalniki, fotokopirni stroji. Vsega je preveč. V tehnologiji se človek izgubi. Pisarna. Kaj naj povem o njej? Ima jo vsak. Lepa, čista, svetla in z veliko praznega prostora, ki izpolnjuje prostor. Minimalistično. Minimalistično skandinavsko? Super. In stranke prihajajo ter odhajajo. Kot dežne kaplje, ki padajo in nato zaokrožijo. Idilično. Imel bi lepo pisarno z majhnim vhodom in veliko dušo. Imel bi biro, v katerem bi z veseljem delal. In imel bi francoski lestenec. Kje pa. Tega že ne. Sodobno, moderno, čisto, urejeno. Tako bi imel. In pisarna bi bila moja. Niti ne bi bila v sklopu katerekoli druge firme. Bil bi samostojni podjetnik. In pisarna bi bila moja. Moja moja moja moja moja moja ... Z lahkoto napišem besedo moja. Poskusite. Napisati moja. Le sprehod dveh prstov desne roke in enega prsta leve roke po črni tipkovnici. Čisto črni. Takšna bi lahko bila tudi v moji pisarni. Črna, lična, elegantna. Kot moja obleka. Črna in brezmadežna. Mmm, kako izvrstno, okusno, modno? Modno?! Bljah. To ne gre. Kako naj s tem živim. Bedno. Pisarna bo moja. Pisal sem o pisarni. Pišem o pisarni. Pisal bom o pisarni. Kdaj že?
torek, september 25, 2007
ponedeljek, september 24, 2007
Modrost 31.
Ignoranti quem portum petat, nullus suus ventus est. SENEKA
Tistemu, ki ne ve, kam želi pripluti, noben veter ni dober.
Odrešenje
Sveže jutro se je rojevalo
vsak dan znova.
A.
Bila so zmotna prepričanja.
Bila so zmotna.
Bila so.
Zakaj?
Nova upanja so se snovala
z vsako mislijo.
A.
Ponovitev.
Ponovitev.
Ponovitev.
Zakaj?
Izjemne ideje so se povezovale
z vsakim nevronom.
A.
Ponovitev ponovitve.
Ponovitev ponovitve.
Ponovitev ponovitve.
Zakaj?
Ponovitev.
Zakaj? Zakaj? Zakaj?
Kje si zdaj?
Odšla si in me zapustila.
In nisi bila.
Saj ne vem.
Izgublja obliko.
Blodnja se izneverja.
Blodnja zapušča list.
Prekleto.
Saj je ne morem dokončati,
kakor bi bilo prav.
Zakaj?
Ponovitev ponovitve ponovitve.
Ponovitev ponovitve ponovitve.
Ponovitev ponovitve ponovitve.
Vas nervira?
Mene malo.
Zakaj?
Zapuščen. Zanemarjen.
Bit. Biti bit?
Oblika katastrofalna.
Skrb. Skrbi!
Slika, silhueta, Croquis.
Kibernetika prostora
me utesnjuje.
Anksioznost.
Strihnin. Strahovi?
Zabloda.
Nesmisel.
Konfuznost.
Zmeda.
Kaos.
In odrešenje.
nedelja, september 23, 2007
Mark Haddon: The curious incident of the dog in the night-time
Za spremembo sem bral v angleščini. Za spremembo je bilo to obvezno branje, ki ostaja obvezno, saj ga bom po vsej verjetnosti bral še večkrat. Delo za angleško maturo, seveda. Že na začetku priznavam, da bi moral vrati več angleških knjig. In že na začetku poudarjam, da se bo to morda celo uresničilo, če mi bodo le prišle pod roko podobno zanimive knjige.
V redu. Ali vredu? Hm?
Mark Haddon je napisal zanimiv "murder mystery" roman, katerega naslov preberite v naslovu te objave in je kar malce težko izgovorljiv. Celoten roman je napisan skozi oči petnajstletnega avtista Cristopher-ja Boone-a. Torej imamo še enkrat več primer subjektivnega pripovedovalca. O sami knjigi sicer več na wikipedii.
Osnovni pregled vsebine (ustvarite sliko po želji, skušajte uporabljati logiko):
Christopher Boone, 15 let, avtist, rad ima matematiko, fiziko, zaporedja, logične igre, miselne računalniške igre, pse, rdečo barvo, urejenost, natančnost, različne časovne sezname, praštevila itd., ne mara rumene in rjave barve, različne hrane, ki se dotikajo druga druge, tujcev, prostorov, kjer je gneča, dotikanja, metafor, šal, nepoznanih prostorov, ...
Živi v Swindonu z očetom, saj je mama mrtva, in ima podgano Toby kot hišnega ljubljenčka. Obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami in se že veseli izpita na najvišji ravni. Začetek romana zaznamuje že v naslovu omenjeni umor, umor sosedinega psa Wellingtone-a. Ker ima Christopher rad pse, se odloči, da bo raziskal, kdo je umoril psa. Seveda to ni lahko, saj sam le redkokdaj hodi naokoli zaradi bolezni, hkrati ima strah pred nepoznanimi ljudmi. Že sama odločitev za detektivsko delovanje je pogumna.
Po spletu naključij v očetovi sobi odkrije neodprta pisma, ki so vsa naslovljena nanj. Sprva vzame eno ter ga prebere, nato isto stori z drugimi in presenečeno ugotovi, da je njegova še živa in da mu že dve leti (odkar naj bi bila mrtva) vsak teden piše pisma. Oče ga zasači pri branju pisem in spozna tragičnost situacije. Oče je namreč Christopherju lagal, Christopher pa je vedno verjel, da oče govori resnico (mimogrede glavni junak vedno govori resnico, saj se ob laži zmede). Kot da to ne bi bilo dovolj, oče pove Christopherju, da je on ubil sosedinega psa.
Vmes moram razložiti, da je mama odšla od doma zaradi nje same - kot zapiše v enem izmed pisem, je preveč vzkipljiva in nepotrpežljiva, da bi lahko shajala z otrokom, kakršen je Christopher, poleg tega sta imela z njegovim očetom nenehne prepire. Preden se je odselila, je imela že dalj časa odnos s sosedinim možem, gospodom Shearsem. Zato se je nenapovedano odselila z njim v London.
Nazaj h glavni zgodbi. Mladi avtist je jezen na očeta in mu nikakor ne more več zaupati. Živeti z njim v isti hiši se mu zdi nesprejemljivo in nevarno. Takrat se odloči za povsem noro idejo (noro zanj, saj je avtist) - iti v London k njegovi mami. Začne se drug del knjige, v katerem smo priča 70 milj dolgi odisejadi. Christopher se glede na svoje telesno zdravje spremeni v neustrašnega junaka. Seveda prispe v London k mami, vendar se kaj kmalu skupaj z njo vrne v Swindon, kjer reši matematični test. Opravi ga z odliko in to daje delu pozitiven konec. Christopher je mnogo bolj samozavesten in zase pravi, da bo lahko pometel s še težjimi testi iz matematike ter fizike, nato se bo lahko vpisal na fakulteto in morda bo lahko postal znanstvenik.
Mislim, da je navsezadnje opis dela kar precej izčrpen, čeprav podrobnosti še zdaleč nisem razlagal. Morda še link do Centra za avtizem, kjer lahko mnogo več preberete o sami bolezni.
Moje mnenje: kriminalka, drama, humoreska in še več v enem. Preberite v angleščini, nikar se ne bojte prevelike zahtevnosti, saj boste nazadnje govorili, da je prelahka.
Moja ocena: 9/10.
V redu. Ali vredu? Hm?
Mark Haddon je napisal zanimiv "murder mystery" roman, katerega naslov preberite v naslovu te objave in je kar malce težko izgovorljiv. Celoten roman je napisan skozi oči petnajstletnega avtista Cristopher-ja Boone-a. Torej imamo še enkrat več primer subjektivnega pripovedovalca. O sami knjigi sicer več na wikipedii.
Osnovni pregled vsebine (ustvarite sliko po želji, skušajte uporabljati logiko):
Christopher Boone, 15 let, avtist, rad ima matematiko, fiziko, zaporedja, logične igre, miselne računalniške igre, pse, rdečo barvo, urejenost, natančnost, različne časovne sezname, praštevila itd., ne mara rumene in rjave barve, različne hrane, ki se dotikajo druga druge, tujcev, prostorov, kjer je gneča, dotikanja, metafor, šal, nepoznanih prostorov, ...
Živi v Swindonu z očetom, saj je mama mrtva, in ima podgano Toby kot hišnega ljubljenčka. Obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami in se že veseli izpita na najvišji ravni. Začetek romana zaznamuje že v naslovu omenjeni umor, umor sosedinega psa Wellingtone-a. Ker ima Christopher rad pse, se odloči, da bo raziskal, kdo je umoril psa. Seveda to ni lahko, saj sam le redkokdaj hodi naokoli zaradi bolezni, hkrati ima strah pred nepoznanimi ljudmi. Že sama odločitev za detektivsko delovanje je pogumna.
Po spletu naključij v očetovi sobi odkrije neodprta pisma, ki so vsa naslovljena nanj. Sprva vzame eno ter ga prebere, nato isto stori z drugimi in presenečeno ugotovi, da je njegova še živa in da mu že dve leti (odkar naj bi bila mrtva) vsak teden piše pisma. Oče ga zasači pri branju pisem in spozna tragičnost situacije. Oče je namreč Christopherju lagal, Christopher pa je vedno verjel, da oče govori resnico (mimogrede glavni junak vedno govori resnico, saj se ob laži zmede). Kot da to ne bi bilo dovolj, oče pove Christopherju, da je on ubil sosedinega psa.
Vmes moram razložiti, da je mama odšla od doma zaradi nje same - kot zapiše v enem izmed pisem, je preveč vzkipljiva in nepotrpežljiva, da bi lahko shajala z otrokom, kakršen je Christopher, poleg tega sta imela z njegovim očetom nenehne prepire. Preden se je odselila, je imela že dalj časa odnos s sosedinim možem, gospodom Shearsem. Zato se je nenapovedano odselila z njim v London.
Nazaj h glavni zgodbi. Mladi avtist je jezen na očeta in mu nikakor ne more več zaupati. Živeti z njim v isti hiši se mu zdi nesprejemljivo in nevarno. Takrat se odloči za povsem noro idejo (noro zanj, saj je avtist) - iti v London k njegovi mami. Začne se drug del knjige, v katerem smo priča 70 milj dolgi odisejadi. Christopher se glede na svoje telesno zdravje spremeni v neustrašnega junaka. Seveda prispe v London k mami, vendar se kaj kmalu skupaj z njo vrne v Swindon, kjer reši matematični test. Opravi ga z odliko in to daje delu pozitiven konec. Christopher je mnogo bolj samozavesten in zase pravi, da bo lahko pometel s še težjimi testi iz matematike ter fizike, nato se bo lahko vpisal na fakulteto in morda bo lahko postal znanstvenik.
Mislim, da je navsezadnje opis dela kar precej izčrpen, čeprav podrobnosti še zdaleč nisem razlagal. Morda še link do Centra za avtizem, kjer lahko mnogo več preberete o sami bolezni.
Moje mnenje: kriminalka, drama, humoreska in še več v enem. Preberite v angleščini, nikar se ne bojte prevelike zahtevnosti, saj boste nazadnje govorili, da je prelahka.
Moja ocena: 9/10.
petek, september 21, 2007
Modrost 30.
Maximum vitae vitium est quod imperfecta semper est. SENEKA
Največja hiba življenja je, da je vedno nepopolno.
Naročite se na:
Objave (Atom)
