Krompirjeve? počitnice

Nimam pojma, zakaj pravimo prihajajočim počitnicam krompirjeve. Krompir je vendar že pobran in spravljen na varno pred zimo, jemo ga pa itak non-stop.
Ampak samo ime počitnic niti ni pomembno, saj je prva in najbrž tudi edina stvar, ki je zares pomembna pri izrazu "počitnice" ta, da nimamo pouka in si lahko mirne duše privoščimo globok spanec do poznih dopoldanskih ur. Ko že ravno govorim o spancu, moram priznati, da sem moral danes vstati precej zgodaj, ker smo imeli odbojkarski turnir v Šempetru. Izmed dveh odigranih tekem smo eno zmagali in logično (ter očitno) tudi eno na žalost izgubili.

Odločil sem se, da bom objavil moj spisek obveznosti, ki naj bi bile postorjene med počitnicami:

1. Nemščina
slovar (hrana + embalaža)
učenje za test (13.11.)
članek
2. Fizika
domača naloga :P
vaje za priprave na maturo
vaje za priprave na tekmovanje
3. Zgodovina
preberi poglavja v učbeniku
učenje za test (10.11.)
4. Biologija
učenje za spraševanje (7.11.)
5. Angleščina
učenje (use of tenses)
članek
6. Psihologija
učenje za spraševanje
7. Kemija
učenje in urejanje zapiskov
8. Projekti
kemija (nekaj iz organske kemije - še ne vem točno, kaj bo tema)
geografija (Italija)
fizika (?)
9. Logika
priprave na državno tekmovanje

Poleg tega sem včeraj in danes že kar precej opravkov opravil. :) Do konca sem prebral Tavčarjevo Visoško kroniko (kr ok bukva), naredil izpiske za slovko (Tavčar in Visoška kronika) in za geografijo (obale in površje Evrope) ter naredil nalogo za geografijo. Poleg tega sem danes zgodaj zjutraj delal vaje za matematiko, ki jih bom nadaljeval takoj, ko napišem tale post do konca.

In že smo pri koncu... Neverjetno.
Samo to bi vam za konec še svetoval, da se lotite reševanja kakšne križanke ali pa morda sudokuja. Zlasti reševanje slednjih je super in te kar nekako zasvoji.

Smejte se in veliko besedujte!

Spomin na novoletno Prago

Fotko sem naredil ob prehodu leta 2004 v 2005. Štiridnevno potovanje je bilo super, sicer pa je mesto Praga izjemno mesto, polno zgodb in prijaznih ljudi. Nekoliko daljši čas odprtja zaslonke mi je omogočil naredil prav lep posnetek nočnega mesta ob reki Vltavi. Seveda sem fotografiral s Karlovega mostu, najbolj znanega mostu v mestu.

Izjemno

Preprosto izjemne fotke po izboru Associated Press-a se nahajajo tukaj. Vredno ogleda!

Po - Nedeljek

Prepričan sem, da nisem edini dijak, ki meni, da ponedeljek še zdaleč ni najboljši dan v tednu.
Prepričan sem, da nisem edini, ki se le s težavo zbudi ob 5.30 v ponedeljek zjutraj.
Prepričan sem, da nisem edini človek, ki se mu včasih zdi kakšno jutro zaman začeti dan.

A vendar se je danes, v ponedeljek 23.10., izplačalo. Kot se je vsako jutro do sedaj.

Kljub jutranjemu pesimizmu oziroma bolj flegmatični melanholiji je bilo dopoldne prav všečno z obilo smeha in precejšnjim uspehom (pri pouku). Pri tem seveda zanemarim vse tisto, kar morda niti ni bilo tako fantastično.

Še enkrat sem samemu sebi dokazal avtomotivacijo, ki jo očitno premorem kar precej. Zadnje čase sem pogosto nadpovprečno pozitivno naravnam oziroma se sam kot takšnega zavedam. In menim, da to šteje. In je pomembno. Zelo pomembno.

Vsekakor pa ne morem zanemariti fizične utrujenosti. Telesa se pač ne da prisiliti, da bi bilo venomer spočito in 100% pripravljeno na vsakdanje spopade z okolico, še največkrat pa s samim sabo. Jaz (kot notranjost) bi že še želel kaj več narediti ali pa raziskati, a je dan na žalost prekratek, telo pa očitno nekoliko premalo zmogljivo za vse, kar bi želel postoriti. Pa saj ste tako in tako to že sami izkusili, ko vam je zmanjkalo časa za učenje ipd.

Vendarle pa moram biti zadovoljen s samim sabo, kakor morate biti tudi vi. Menda pa vseeno ni dobro biti preveč zaverovan vase, saj posledično ne bi imel želje po popolnosti (=bogu=ensu=subsanci... kakor pravijo filozofi).

Dovolj besedne manije za danes. Oziroma za današnji popoldan. Dan je namreč še dolg, kakor pravijo. Kdo pravi? Tega ne vem.

Utrujen do neba

Današnja nedelja je bila resnično naporna po zaslugi mladinskega četrtfinalnega turnirja odbojkašev v Mežici. Tudi mi, ekipa Sip Šempetra, smo igrali tri tekme, a žal zmagali le eno, kar je bilo premalo za uvrstitev v polfinale. Sem pa zato precej utrujen in vsaj nekoliko pesimističen, saj jutri pišemo esej pri slovenščini in še geografijo bom vprašan.

Firefox

Močno, močno vam priporočam, da si priskrbite brskalnik Firefox. Če trenutno brskate z njim, potem vsekakor poznate vse njegove prednosti... če pa ga slučajno še nimate, vam ga (toplo) priporočam. Tudi moja stran je lepša v firefoxu, ker bolje razporedi fotke ipd.

Firefox je the best!

A place to be

Letošnje poletje me je prevzela Dalmacija. 10 brezskrbnih dni smo preživeli na otoku Korčuli in resnično uživali v vseh lepotah.

Midva

Visoko nad oblaki skupaj midva letiva,
z mirnostjo v naju drzno beživa.
Skupaj s pticami se loviva
in z življenjem v sebi – živiva.

Svobodno ozirava se naokrog,
skupaj poiščeva najino pot.
Najini skladbi polni skupnih not,
v daljavi že vidiva sončni vzhod.

Saj vendar midva skupaj pleševa,
drhtiva drug za drugega, samo midva.
Samo midva zaljubljeno pojeva
in se radostno igrava.

Matematika je kraljica znanosti. Zaljubljena je v resnico, oblečena preprosto in jasno. Dvorec te vladarice obdaja gosto trnje in kdor bi ga rad dosegel, mora skozi goščavo. Slučajno popotnik ne opazi na dvorcu nič posebnega. Lepota se odpira samo razumu, ki ljubi resnico in je prekaljen v boju s težavami, kaže izredno nepremagljivo težnjo po navadno zapletenih, vendar neizčrpanih in vzvišenih razumskih užitkih, lastnih sami človeški naravi.

J. Sniadecki, poljski matematik in filozof, 1756 - 1830

Človek in napredek

Neverjetno je, kako hiter je napredek človeštva na področju tehnologije, robotike, računalništva, biologije, genetike itd. Navdušujoče je tudi dejstvo, kako si lahko človek pomaga z vsemi izumi in odkritji, vse bolj in boljh zaskrbljujoče pa je dejstvo, da vse to deloma uničuje ravnovesje v naravi.

Človek si prilagaja naravo v svojo korist in ni čudno, da nam slednja vse bolj in bolj želi pokazati, da vendarle nismo mi "glavni". Sicer tako in tako ne moremo biti prepričani, kdo ali kaj je t.i. "glavni", če sploh kaj takega obstaja. V tem postu ne želim preveč razglabljati o tem, ampak bi z veseljem pokomentiral misel, ki sem jo pred nedavnim slišal pri pouku:
Človek sicer povzroča zelo hiter napredek (ki sem ga omenil zgoraj), a duhovni razvoj človeka ne sledi vsemu dogajanju, ki nas obdaja.

Upam, da bistvo misli razumete, čeprav ni bila 100% izrečena v takšni obliki. Vsekakor se strinjam s to trditvijo. Človek je najprej odkrival preprosta orodja, še prej je odkril ogenj, nato npr. pri starih civilizacijah zasledimo kolo, zametke matematike, astronomije, zgodovine... Kasneje mnogo izumov na področju vojnih orožij, kmečkega orodja ipd. V dobi geografskih odkritij se razširi uporaba papirja, ure, kompasa, astrolaba; človek naredi boljše ladje in druge naprave. Seveda še naprej sledijo številna odkritja, od parnega stroja, prevoznih sredstev, elektrike, žarnice in še in še. Kakorkoli že, pri zgodovinskem pregledu vseh odkritij lahko ugotovimo, da njihovo številno narašča eksponentno. Torej, vedno bliže smo sedanjosti, vedno več je odkritij, izumov.
Sedaj pa se vprašajmo, kakšno je bilo duhovno življenje v preteklosti in kakšno je danes. Ali niso v preteklosti ljudje veliko več časa posvečali duhovnemu razvoju in osebnostni rasti? Ali niso včasih bolj goreče želeli odkriti višje resnice našega bivanja? Morda je res, da danes vemo o tem več, vendar menim, da nas na žalost večina danes ni dorasla takšnim razmišljanjem. Če to duhovno stagniranje človeka povežemo z napredkom (tehnološkim, genetskem, zdravstvenem...), ugotovimo, da si nista vzporedna. T.i. duhovni razvoj ne sledi tehnološkemu in tako se poruši ravnovesje znotraj dveh sestavin človeka: duha in "razuma" (ki je očitno človeka pripeljal do številnih odkritij).

Srčno upam, da se bo tega problema zavedalo vse več ljudi, saj so posledice neravnovesja vse hujše. Še najbolj se bojim, da bi se nekega dne za resničnega izkazal rek: "Človek človeku volk." ali kakorkoli že gre. Seveda mislim v tem smislu, da bi se to uresničilo v večjih razsežnostih in ne samo na "lokalni" ravni, kar se itak vseskozi že dogaja. Nekateri, tisti bolj pesimistično usmerejni, boste rekli, da smo ljudje tako in tako že "zasrali" ta svet in da ni več rešitve za nas. Jaz pa mislim, da rešitev še vedno obstaja, le težav in nevarsnoti, ki nam pretijo, se je treba zavedati. Če se zavedaš teh, verjamem, da ne boš toliko "butast", da bi škodoval sebi in drugim še naprej.

Miren pozdrav do naslednjič!