Bajni bitji

Tisti grafit z velikimi zobmi
in pošastnim pogledom.
Da. Prav tisti.
Se sprašujem - je morda on?
Hudič na koncu življenja.
Ne. Niti on ni.
Je. V bajki.

Tisti grafit z nasmejanimi ustnicami
in navihanim nosom.
Da. Prav tisti.
Se sprašujem - je morda on?
Angel na začetku neskončnosti.
Ne. Ni on.
Je. V bajki.

Zmagal na lasten pogon

"Tirstokosmatihmedvedov."

Se zbudim, se učim, pojem zajtrk.
Pa sem odšel - v bistvu sem kar odkolesaril.
Najprej do Griž, kjer je bil start vzpona "Vsi na Hom na lasten pogon" v okviru akcije Razpnimo jadra. Kljub temu da vzpon ni bil mišljen kot dirka, lahko rečem, da sva skupaj s Simonom iz Velike Pirešice osvojila 1. mesto.

To je bila današnja "zmaga".

Poleg tega sem se imel prav lepo tudi preostanek dneva. In se še vedno imam.

Uživajte!

P.S. Pogon/gorivo je bila čista, neoporečna voda s pipe. V Žalcu je pitna.

Včeraj in danes in jutri

Danes.

Avtomobili tradicionalno hrumijo po sivem asfaltu.
Soseda zaman prepričujeta se, čigava je zemlja in čigava ne.
Tankerji v Severnem morju razlivajo tovor.
Politični vrh slika pravljico črednemu ljudstvu.
Letala strmoglavljajo - prvič v nesreči, drugič morda nalašč.
Morskim kravam ne puste v miru jesti.
Je črn, je bel, je rumen ali rdeč? Je mešan?
Usta, v katerih že slina hrusta, umirajo.
Nov mobilni telefon prinaša neizmerne užitke ob gledanju najnovejšega videa.
Na planetu nasproti Vzhoda iščejo nove oblike življenja.
V bližnji galaksiji odkrijejo vodo.
Novi posli ustvarili bodo dobičke ljudem, ki jih ne morejo potrošiti.
Drugi so lačni.

Bilo je tudi včeraj. In bo jutri.

Jutranji napoj

Bilo je jutro.
Že ob petih bilo je.
Sveže in mokro in prijetno.
Sončnični nasmeh razširil se je v jutranji zarji.
In ptice so pele.
In metulji so plesali.
In čebele omotične.
Gozdove slišal sem.
Drevesa so tiho uživala slast.
Trava zelena, temna vsa.
Vsa bujna, svetlobe žejna.
Dobro jutro voščijo mi vsi.
Jaz v miru pijem ta napoj.

Kopije

Slikam tiste obraze, ki jih še nikoli nisem videl.
Nisem jih videl, nisem jih opazil.
Nisem jih spoznal.
A občutek govori, da jih poznam.
Jih res?

Originali v drugačnih preoblekah.
Maske. Ki se ponavljajo.
In razlike so majhne. Skoraj neznatne.
So variacije sploh pomembne?
Še en odgovor, ki ga ni.

Klik

Slišiš, vidiš, vonjaš.
Se še spomniš?
Ko skupaj sva.
Da.
Skupaj sva.
Slišala in videla in vonjala.
Na obali sva.
Sredi oceana.

Emmanuelle Arsan: EMMANUELLE

Pred slabim mesecem dni sem kupoval nekaj knjig na knjižnem sejmu in na priporočilo prodajalke kupil tudi v naslovu navedeno knjigo.

Pojedel sem jo, priporočam pa jo vsem:
moškim in ženskam;
mladim in še mlajšim;
samskim in vezanim;
sramežljivim in najbolj samozavestnim.

Branje te knjige, tega dela, ni samo branje. Lahko je tudi pravcato doživetje. Kakšno?
Hmmm... Morda deloma odgovorim, če navedem le kratek odlomek.

"...Ne da bi odprla oči, se je Emmanuelle prepustila skrbi, ki so ji jo posvečali. Vendar med temi premiki ni bilo njeno sanjarjenje nič manj intenzivno. Njena desnica je zdaj prav počasi šarila po trebuhu, zadrževala se je, ko je pod lahko odejo, ki jo je njeno napredovanje vzvalovilo, dosegla višino sramnice. Toda kdo bi jo v tej poltemi lahko videl? S konico prstov je raziskovala, vrtala po mehki svili svojega krila, katerega ozkost se je upirala razpiranju njenih nog. Napenjala je tkanino in jih poskušala razkrečiti; nazadnje ji je uspelo, da je skozi svilo občutila nabrekli meseni gumbek, ki so ga iskali prsti in na katerega so nežno pritisnili..."

S kolesom na Roglo

V soboto 19.5.2007 sva se z očetom odpravila s kolesi na Roglo. Najprej sva kolesi naložila na avto, se odpeljala proti Zrečam, tam udobno parkirala avto in že sva lahko začela "biciklirati". Po dobri uri sva prišla do hotela na Rogli, se nekoliko spočila in odšla še malo naprej. Sprva sva nameravala le do Peska, vendar nekako nisva mogla zaustaviti pedal, zato sva odpeljala naprej proti Arehu. Do tja je okoli 25 do 30 km z Rogle. Na koči sva si privoščila nekaj malega za pod zob, nato pa sva se malo utrujena odpravila po krožni cesti nazaj proti Rogli, a že kaj kmalu zavila pri nepričakovani tabli za Zreče. Seveda sva zavila in se mimo gostišča Smogavec pripeljala v dolino.

Za vtis iz prečudovitega izleta v zares sončnem vremenu dodajam nekaj fotografij.

Kličem

Spet kličem sredi te Ekstaze smrti,
spet zrem v nebo prostrano.
Kje najdem naj odgovor nanj?
Odgovor, ki popelje me v naravo.

I'm back!

Res je. Srečno smo pristali v Benetkah in se vrnili v Slovenijo. Iz Irske. Poln vtisov, a preutrujen za podrobnejše pisanje.
Vsekakor več informacij, slikc in utrinkov sledi... V prihodnosti.

On my mind: Her Eyes.