V tvojih sinjih očeh
iskri se neverjetna energija.
Na tvojih rdečih ustnicah
berem najlepše pesmi.
V tvojem blaženem nasmehu
skriva se moja sreča.
En sam pogled
mi dal bo energije.
En sam poljub
mi dal navdih bo za pesmi.
En sam nasmeh
in v meni bo sreča.
Soba z majhno, staro omaro
in miza s starimi nogami.
Lesena klop s kovinsko obrobo
in mehak kožuh za pod rit.
Okno, majhno in zaprto, v ozadju
in bela zavesa s čipkami.
Prelepa pokrajina na sliki na desni
in najlepše cvetlice v vazi na levi.
Krožnik z velikimi rožami
in kos rženega kruha na njem.
Velika skodelica toplega čaja
in neznaten kos čokolade.
Nenehni visoki zvoki kuhinje
in brundajoč glas smrčanja.
Vztrajno pospravljanje, garanje
in brezskrben počitek vsak dan.
Pesem prinaša mir
in mir leže na nebo
in nebo polepša dan
in dan osvobodi srce
in srce opogumi dušo
in duša prikliče razum,
da nastane pesem.
Ali iščeš ljubezen ali morda prijatelja?
Ne iščem niti ljubezni niti prijatelja.
Želiš prijazen pogovor ob kavici? Želiš morda nasmeh?
Ni mi niti do pogovora, niti do kavice, kaj šele nasmeha.
Torej si želiš objem in spodbudo?
Ne, ne želim si jih.
Morda pa želja skriva se v tvojem srcu?
Svojega srca že dolgo čutil nisem.
A vendar čuti človek vsak in takšen moraš biti tudi ti?!
Povej mi, kaj je človek in povedal ti bom, ali sem tudi jaz.
Pričakuješ resnico, nesmrtno resnico, ki pomirila te bo?
In vendar uganil si bistvo.
Ne slišim besed in ne slišim glasov.
Ne čutim poljubov in ne vonjam ljubezni.
Nasprotje! V moji zavesti svet je najlepši!
Mesečina neba
kliče
duhove življenj,
ki skrivajo se
v temi gozdov.
Pojaviš se
na nebu
in
že občutiš
slovo ter pogubo.
Misel na marmelado ali kruh z marmelado?
Pijača za pijančevanje ali voda za žejne?
Knjiga za kurjavo ali knjiga za branje?
Učenje za denar ali učenje za napredek?
Nasmeh za bogastvo ali nasmeh za veselje?
Pomežik v sliki ali pomežik v obraz?
Ljubezen zaradi koristi ali ljubezen zaradi ljubezni?
Poželenje po nasladi ali užitek v nasladi?
Iskanje ravnovesja med fizičnim in psihičnim.
Telo in duh.
Kaj je esencialno za naš obstoj?
Brez besed vrača mi udarce, ki neslišno udarjajo in bijejo.
Strahotno presunljivi so kriki, ko udarjajo, tolčejo in bijejo in uničujejo.
Neslišno potihnemo vsi.
A vendar udarjajo in tolčejo in bijejo.
Mogočnim ni pomoči. Bijejo in tolčejo in udarjajo. Na koncu že čisto brez moči.
Slabotni so venomer tiho, ko prenašajo udarce in doživljajo bolečino.
Nikoli ni krvi.
Ni strahu ne enih ne drugih, ni smisla niti na eni niti na drgi strani.
Vedno znova bijejo in tolčejo in udarjajo. Zmerom znova uničujejo.
Vsi smo brez sramu.
Nihče ne sprašuje se, zakaj bijemo in tolčemo in uničujemo.
Niti nihče ne pomisli, če je smiselno in če sploh obstaja bit.
Le udarjamo in bijemo in točemo, na koncu celo uničujemo.
