Scientia est potentia

Scientia est potentia.

Znanje je moč.

Super rek, ki smo da danes omenili pri filozofiji. Resničen. Iskren. Udaren. Misli mi nehote uidejo k vojnam. Ter drugim grozotam, ki se dandanes dogajajo na svetu. Ljudje, ki povzročajo vojne, nasilje, sovraštvo, teroristične napade ali kakorkoli drugače želijo destruktivno delovati na naši preljubi Zemlji, se očitno ne zavedajo, da moč ni v atomski bombi, da zmage ne dosežeš z nasiljem, da odrešenja ne doživiš s terorističnim napadom, ampak je prava moč, energija, svoboda, odreženja, če hočete, v nas samih. Morda je naša moč naše znanje. Ne bi upal trditi, da je znanje eno in edino. Moč nemalokrat predstavlja sočutje, ljubezen, prijateljstvo, nasmeh, pogled, nasvet, obljuba... Menim, da se lahko na marsikateri manj uničujoči način od zgoraj naštetih, da spremeniti veliko več.
Moč znanja je lahko izjemna. Včasih, predvsem dandanes je to pogosto, pa se celo znanje zlorablja. Uporablja se v "slabe" namene. Dotaknem se lahko genskega inženiringa, ki bo v zdravstvu marsikomu koristilo, a znanstveniki in vplivni ljudje še vedno (in najbrž je prav) opozarjajo na negativne posledice. Tako je zmeraj. Novosti in spremembe so očitno vedno revolucionarne. Slavnemu Einsteinu je bilo na primer žal za odkritje atomske energije, ko je spoznal uničujoču atomsko bombo. Tudi področja bionike, nanotehnologije ipd. so dandanes še v povojih, ljudje na njih večinoma gledajo z izbuljenimi očmi, a vendar menim, da bodo neustavljivo napredovala in postala del našega vsakdana.
Misel na moč znanja me opomni na Bartolovega Alamuta, kjer Hasan ibn Saba pretenta njegovega predhodnega lastnika gradu/utrdbe Alamuta. Ibn Saba ga je nagovoril naj mu da kožo krave in toliko ozemlja, kolikor ga označi z njo, bo njegovega. Ibn Saba je dobil željeno kožo, jo razrezal na tanke dolge trakove in z njimi obkrožil celotno utrdbo. Na takšen način naj bi postal lastnik tega gradu, njegov predhodnik pa se je lahko pobral šila in kopita.

Primerov, kjer se je izkazala oziroma se izkazuje moč uma, je seveda ogromno, žal pa dandanes nanj pozabljamo.
Ljudje, prosim vas, spreglejte (in videli boste)!

Brez njih

V svetu brez napredka
dnevi minevajo kot cvetlice na soncu,
ko vse bliža se h koncu
midva pa kot da bala bi se začetka.

Umirava za najine cilje,
ki zdijo se preveč, preveč oddaljeni,
morda celo precenjeni,
a vselej najina sreča premaguje brezkončne milje.

V zelenini miru se kopava,
kot zvončki poljan
želijo na dan,
in skupaj premagujeva sreče udava.

Nikar ne stori mi,
saj veš, da proč ne greš
in morda - predraga moja - še sploh ne veš,
da milo, če odideš proč, se mi zgodi.

Naju ni prav nič manj,
če skupaj hodiva skoz' svet,
ki ovira najin let,
zato prepustiva se valovom sanj.

Bitka v vojni

Če izgubim bitko, ni rečeno, da je izgubljena tudi vojna.

Med psiho in fiziko

Na svetli strani temnega sveta
se temni.
V prekrasnem svetu,
kotičku pod Soncem,
postaja vse bolj zatohlo.
Naposled bomo prenehali
dihati.
Srce bo prenehalo biti
in mi bomo ostali nekje v zavesti naših
potomcev. Potomcev, morda!
Ali sploh koristi nam,
da želimo si
dan na dan?
Želimo svetlobo, želimo zrak, želimo biti.
Prenehali bomo gledati, prenehali dihati, prenehali biti.
Ni smisla, a vendar
hrepenimo.
Ne verjamemo,
čeprav je očitno.
Ne - raje zatiskamo oči, čeprav
je pred našimi nosovi.
Usoda naenkrat postane
resnična. Usoda?
Ne! Saj je vendar ni.
Samo upamo, da je ni. Ne, te preprosto ne sme biti.
Umrlo bi hrepenenje.
In nesmiselno bi bilo želeti si svetlobo, želeti zrak, želeti biti.
Zares, prenehali bi gledati, prenehali dihati, prenehali biti.
Vsak zase.
Čisto zase
si želimo obstajati.
Najprej zase, potem
morda
za druge.
Absolutno najprej
jaz,
potem morda ostali.
In vsak zase obstajamo v skupnem svetu,
ki naposled integrira brezumne miselne figure.
Majhne koščke sveta, ki vpliva na nas,
čeprav mislimo, da mi vplivamo nanj.
Svet brez idej nadzoruje brezumne miselne figure.
Brez čustev, brez sanj, brez volje.
V svetu
kot takem
tega ni.
Ni čustev, ni sanj in ni volje.
Morda
se nahajajo v brezumnih miselnih figurah,
ki naključno potujejo v njem.
Naključno?
Usode vendar ni... Tako verjamemo.
Torej naključja ni, saj vplivamo sami nase.
Ne na druge - teh za večino ni.
A vendar zatiskamo oči,
ker preprosto nočemo videti,
čeprav je tako preprosto.

V tem tednu na sporedu:

1. ponedeljek: učenje
2. torek: test biologija ter učenje
3. sreda: test psihologija test fizika ter učenje
4. četrtek: test matematika ter risanje
5. petek: tečaj risanja
6. sobota: tečaj risanja ter učenje
7. nedelja: lenarjenje ter učenje

Upam, da se bo vmes pojavilo še kaj bolj sproščujočega in zanimivega. Učenje sicer je zanimivo, ampak do določene mere... Včasih bi se najraje držal tistega reka: "Če se ti zdi, da bi rad delal, se udobno namesti na stol, kavč ali posteljo in počakaj, da te mine."

Lep december še naprej!

Učenje je življenje. Ali obratno.

Svobode ni

Svoboda, kje si,
saj vendar te ni.
Ne najdem te,
ali morda iščeš me?

Prevladuje obup,
v ušesih neznosen hrup.
Ostudna norija,
vsak čas že morija.

Pesimizem morda
v življenju me navda.
Svobode pa ni,
morda iščeš jo ti?

Kako lep svet

Misel v glavi prevladuje,
se raduje,
nikakor ne zadostuje,
a vendar ne deluje mi tuje.

V glavi moji, v neredu reda,
smislu nesmisla, če sploh obstaja,
se rodi - revolucija!

Nered, nered,
od glave do pet!

Ah, stereotipi, stereotipi!
Ovirate me, ustavljate me!
Zato končno - uprimo se!

Misel bega in skače,
teče sem in tja,
kot pobesnela hoče pokazati nam pot
iz življenja zmot.

V svetu na nebu

V svetu norosti, v centru mladosti
se mi zdi, da občutenja več ni.
V svetu čustev, v svetu pustem
se mi zdi, da me vedno čas podi.

Na nebu neskončnem, na nebu mogočnem
vidim in slišim, vpitje vsega.
Na nebu poskočnem, na nebu polnočnem
opazujem in se radujem ob pesmi lepega.

Ljubkovanje

je prva beseda, ki mi pade na pamet. Omenili smo jo pred nevemkolikimi dnevi pri filozofiji. Nekaj v povezavi z drugo besedo, ampak ne vem več o čem je šlo. Skratka ljubkovanje si predstavljajte kakor želite.

Želim pa povedati, da ponedeljek uvaja nov teden (kdo bi rekel) in tokrat so moji občutki mešani. Dobri in rahlo strahopetni hkrati. Vendar pa je ta strah tisti tipični strah, ki ga notri pravzaprav nič ni. Tako da bom očitno preživel. Kot vedno.

Na ljubkovanje in besedovanje!