Nedelja 26.

Včasih imam občutek, da bo jutri ponedeljek.
Še posebej ob nedeljah.

Blindness

If love is blind, then I love the blindness.

Naslov

Današnje sonce me je izjemno razveselilo. Po samo treh vremensko nestabilnih dneh sem namreč bil povsem zafrustriran kot večina ljudi, ki sem jih srečal.
Sedaj pa je ponovno posijalo sonce. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

Končno sem se znebil nekaterih obveznosti in tako sem pravzaprav prost do ponedeljka.

Brali smo Tujca. Ki mi je bil všeč. Morda tudi zaradi tega, ker sem se vsaj malo spoznal v njem.
Vendarle ne mislite, da zanikam družino... To bi se mi zdelo grozno. Vse ostalo... bi pa lahko držalo.

וידוי

Njen nasmeh je prečudovit.
Njene oči so očarljive.
Njen glas je pomirjajoč.
Njene besede so balzam.
Njena postava je najlepša.

Ona je prečudovito očarljiva.
Kot pomirjujoč balzam za moje srce.
Preprosto najlepša zame.

Alive

Nenormalno. Zapolnjen. Natrpan. In naporen. DAN!
Ob 6.30 od doma in ob 17.30 prišel domov.

Še vedno pa: "Phanta rhei".

Kjer ni Adama in Eve, ni greha.

Ob ekvatorju

Ko prebiram Ebenovino, spoznavam Afriko. Ki pravzaprav, kor pravi sam avtor, kot celota ne obstaja, ampak smo jo tako poimenovali zgolj iz udobja in nevednosti. Afrika je namreč še tako zelo nemirna in politično razdeljena, poleg tega še nerazvita, da težko govorimo o kakšni večji povezanosti.
Med branjem me je do sedaj najbolj prizadel opis dejanskega ravnanja belcev do črnskih sužnjev. Belci so namreč nenehno pouarjali manjvrednost črnske rase, kar se seveda še danes zelo pozna v afriški kulturi. Predvsem v zavesti črncev se menda to še posebej pozna, saj še vedno čutijo izrazit odpor in zadržek do belcev, kar je vsekakor upravičeno in logično. V preteklosti so črnci poznali belce le prek osvajanj in njihovega nasilnega ravnanja nad njimi. Tako so s časom postali belci v očeh črncev dejansko nekaj več. Ob prihodu prvih črncev v Evropo so bili le-ti povsem zmedeni, saj si menda niti v sanjah niso predstavljali, da obstajajo spori tudi med belci. Na žalost je, kot sem že omenil, rasno razlikovanje še vedno prisotno. Morda so še najbolj opazni nezavedni predsodki iz obeh strani. Črnci geldajo na belske turiste, reporterje, potopisce in podobne ljudi, ki pridejo v Afriko, z izrazitim pridržkom. Menda to velja za večino.
Kljub temu je imel avtror ogromno stikov z najrazličnejšimi Afričani, ki so mu prikazali to deželo v najbolj ranoliki luči. Vsekakor se mi je zdel zanimiv opis vonja po Afriki, ki je čisto poseben. Poln, nasičen, bujen, živahen, poln življenja. poleg tega sonce. V krajih ob ekvatorju menda tistega počasnega prihoda sonca na obzorje, ki pri nas traja celo večnost, sploh ni. Ampak je noč in je kar naenkrat dan. Sprva vse ulice povsem tihe in mirne, nenadoma pa vsak kotiček mesta napolni življenje. Ljudje začnejo s svojim običajnim dnem. Ženske večinoma skrbijo za domača opravila, nekatere cele dneve kuhajo, saj menda jejo, kot velevajo običaji, samo enkrat na dan, otroci se igrajo in cele dneve podijo po ulicah, moški (pa deloma tudi ženske) cele dneve trgujejo, barantajo, služijo, skratka skušajo na različne načine priti do svojega dobička.

Toliko o Afriki... Zaljubljen v tuje pokrajine skušam odkrivati neznane kotičke sveta, pa čeprav samo s knjigo v roki. Upam, da vendarle ne bo tako ostalo celo življenje. Ampak: "Kdor z majhnim ni zadovoljen, tudi z velikim ne more biti."

Dež in oblaki

Po dolgem času je bil danes deževen dan in moram priznati, da je kar nekako nezaželjeno vplival name. Dež namreč. Zjutraj sem se seveda le s težavo zbudil, nato pa sem bil skozi celo dopoldne precej buden, kot bi človek rekel. Malo kasneje, okoli poldneva in še malo čez, pa sem naenkrat postal tako zaspan, da sam nisem mogel verjeti. In to se mi ni zgodilo prvič! Le danes je bil ta simptom še posebej očiten, ker je bil deževen in turoben dan. Še dobro, da sem zaradi obiska pri zobozdravnici šel prej od pouka in bil navsezadnje tudi prej doma. Takrat sem namreč ponovno "oživel".

Sicer pa glede na dež in nikakršno vreme niakor ne mislite, da je bilo tudi mnoje razpoložejšno. Nasprotno. Zadnje dni, če ne kar tedne, se počutim odlično. Sploh psihično, če že ne toliko fizično. Vse bolj in bolj pa me vendarle moti, da moram vsak dan oziroma vsak večer znova in znova - spati. Kajti poraba časa za spanje se mi ničkolikokrat zdi pretirana in skorajda nekoristna.
Na koncu se seveda moram vsak dan sprijazniti s svojo biološko uro.

Ryszard Kapuscinski: Ebenovina

Na pobudo vrlega strica Janka sem se odločil prebrati Ebenovino. Delo svetovnega reporterja, ki ga je Afrika nenehno vabila k sebi. Opisuje svoja doživetlja iz tretjega sveta.

Vsekakor vredno branja. Presodite sami.

Divaniti

Danes sem končno prejel pošto društva Naris, ki potrjuje, da se bo jutri dejansko začel tečaj arhitekturnega risanja. Končno se bomo lahko naučili kaj resnično zanimivega... Vsaj upam da bo.

Sicer pa sem preživel čisto normalen dan. Še najbolj mi je šla na živce gužva na busu. Zjutraj je bilo še super, ker itak na rednih linijah ni nikolizares velik folka... Ampak po pouku je pa na lokalcu vedno ful folka. Seveda še dodatno popestritev vožnje naredi pol-socialistični avtobus (vsaj kar se vzmetenja tiče) in voznik, ki vsak dan zgleda, kot da bi bil jezen na cel svet. In očitno svoje občutke prenese na cesto. Majkemi da se vozniki avtobusov eni najbolj nestrpnih voznikov.
Toliko o voznikih. Nenazadnje je važno, da nas pripeljejo na cilj. In tudi ta pogoj 100% izpolnjujejo.

Pri pouku je bilo precej vredi. Če odštejem prezgodnji začetek in prepozen konec. Kar je tako in tako vsak dan. A vendar vsak dan ostanem vdan v usodo kot večina drugih. Posledično sem se ponovno nekaj novega naučil in na žalost ponovno (kot večino dni v šoli) ugotovil, da je čas med urami resnično neracionalno izkoriščen. Oziroma še bolje - neizkoriščen.
Če na primer traja odmor 5 minut in profesor (praviloma) zamudi vsaj 5 minut ter vpisuje vse formalnosti v dnevnik ali svojo beležnico še najmanj 5 minut zraven je to namreč že 10 minut izgubljenega časa. Pri večini predmetov nato sledi še najmanj 5 minut ponavljanja prejšnje snovi ali pa same priprave za jemanje nove. Skupaj torej okoli 15 minut izgubimo pri vseh mogočih neprilikah. Pri povprečnem šolskem dnevu (6 ali 7 ur pouka) je skupen neizkoričen čas kar uro in pol (morda celo dve).
Po tem preprostem (in nekako kar logičnem) izračunu izgubim vsak dan vsaj uro in pol časa.

Kakorkoli.

Še najpomembneje se mi zdi, da se je ponovno prelepo nasmejala in prav zapeljivo pogledovala.