Prebiram...

... Tomo Križnar: Šambala... Z biciklom v Tibet...

Vsako ime je predstava zase

Anja? Peter? Mateja?
Sonja? Alenka? Žan?
Tadej? Brina? Nina?
Aleš? Mina? Tina?
Sabina? Špela? Zlatko?
Zakladko? Rok? Niko?
Primož? Sara? Lovro?
Klemen? Nika? Nejc?

Ne vem in ne vem.
Vsak svoje predstave v glavi ima.
In mojih, mojih, nihče ne pozna.
Tvoje skrij, da drug ne vidi jih,
kaj bil bi storil, če ostal bi brez njih?

Od zvonjenja do zvonjenja

Zvoniti.
Prebuditi.
Izločati.
Osvežiti se.
Jesti.
Umiti.
Obleči se.
Pozdraviti.
Oditi.

Teči.
Vstopiti.
Sedeti.
Premišljevati.
Vstati.
Izstopiti.
Hoditi.
Paziti.
Odkleniti.

Sleči se.
Preobuti se.
Nasmejati se.
Odgovarjati.
Spraševati.
Pisati.
Brati.
Malicati.
Pogovarjati se.

Oddahniti si.
Poskočiti.
Vdihniti.
Pohiteti.
Vrniti se.
Brskati.
Kositi.
Pregledati.
Počivati.

Uživati.
Sprostiti se.
Preudarjati.
Diskutirati.
Izbirati.
Pomagati.
Gledati.
Pripraviti se.
Zaspati.

Poleteti.
Strmoglavljati.
Bežati.
Udarjati.
Stremeti.
Vrteti se.
Ubijati.
Poljubljati se.
Zvoniti.

Cvetovi brez konca

Vetrovi potujejo nad dolinami in gorami v svet nam neznani.
Potujejo tja daleč, kjer nas ni, a še živi
spomin prelepih dni.

Neslišno vzklijejo nove ideje v svetu nam neznanem,
srečno prispejo na cilj. Med njihovimi cvetovi,
kjer gozdovi, tisti strašni gozdovi, ne rastejo več,
tam srečo vzameš in njo vnameš.
Njo, ki tvoja sreča je...

Brez glasu

Zmeda.
Svinja.
In upor.
Mraz in vročina.
Nepopisna bolečina.
Rjovim.
V svet.
Ki je zadet.
Grem.
Kam?
Ne vem.

Globalizacija

Metamorfoza običajev.
Korespondenca pingvinov z Galapagosom.
Feminizacija mehanike.
Sodoma in Gomora religije.
Ljudje ala "in vitro".
Presežen limit svobode.
Makiavelizem sosedov.
Odmev novodobne marsejeze na ulicah.
Čredo slepi zaslon orhidej.

Nekako tako

Z njo lahko sanjam in lahko potujem.
Lahko se zabavam in lahko premišljujem.
Lahko ustvarjam in lahko si domišljam.
S knjigo lahko.

O Snegu in poeziji

Letos smo ga zares malo okusili in občutili. Na snegu sem užival le enkrat v tej sezoni.

Bilo mi je v užitek. Smučati na Golteh v brezvetrnem, sončnem dnevu s približno metrsko snežno odejo okoli sebe.

In s prelepim pogledom na Kamniško - Savinjske alpe. Odlično. Idilično. Enkratno (dobesedno!).


Danes sem lepo odprl neljubi učbenik za slovenščino Branja 3. Prebiral sem pesmi slovenskih predstavnikov moderne.

Ketteju je sledil Murn in tako sem prebral njegovo pesem Sneg.

Josip Murn: Sneg

Brez konca padaš, drobni sneg,
na tihi gozd in na poljano,
nekje kraguljčki, hitri beg,
spet molk za mano in pred mano.

Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?
Kar bilo - kot v sneg zakopano!
Kar bode - kot ta tiha plan
brez konce širi se pred mano.

V prvi kitici torej čista imresija. Avtorjev vtis o brezkončnih, drobnih snežinkah, ki s skupno močjo prekrijejo gozdove in polja. Hitri beg - morda kakšna žival, ki se splaši - in nato molk. Molk zime, tisti skrivnosti in prelep, a tudi otožen.

V drugem delu to impresijo povezuje z lastnim občutjem. Avtor se sprašuje, kolikšen je pomen časa v njegovem življenju. Tragično pa se mi zdi njegovo občutje lastnega preteklega življenja, ki se mu zdi, kakor v sneg zakopano. Torej se mu do tistega trenutka ni nič omembe vrednega zgodilo? Nič posebnega? Nič zanimivega?
In prihodnost? Zdi se mu, da se brez konce širi pred njim, ampak je hkrati takšna kot pokrajina okoli njega. Mirna? Tiha? Otožna? Nezanimiva?

Občutje osamljenosti. Mislim, da je kar težko. Mu ne privoščim. Sploh glede na dejstvo, da je živel le od 1879 do 1901. Tragično.


A vendar. Pesmi, ki jih je pisal, so mi precej všeč.

V splošnem: "Rad imam poezijo."

Morda ste to opazili. Rad jih prebiram. Potiho. Na glas. Hrepeneče. Kričeče. Proseče? Grozeče? Kakorkoli. potrudim se le, da vedno uživam.

Berite tudi vi.

Verjemite. Ne bo vam škodilo.

Sreča majhnosti

Naša majhnost je naša sreča.
Naša sreča je hrepeneča.

Napajajo nas skrite želje.
Želje, ki ubogamo jih kakor na povelje.

Gozdovi

Listje šumi sredi temne noči
na poljih trpečih, srepečih prepričevanj.
Srca prevladajo in um je zastrt,
listje odpada, ostajajo veje žalostnih trt.

Gozdovi se budijo, svež zrak pa trohni.
Ni upov, ni sanj, morbidnost živih se prebudi.
Velike smreke, bujne breze in strašen hrast,
skupaj povezani imajo oblast.

In majhne znanilke, sladke morilke,
postajajo podobne jim z dneva v dan.
Zatišna lega, zavetje v srcu gozdov,
prinaša jim očetov blagoslov.

Morilke, morilke vladale bodo,
ko čas jim prinesel bode svobodo.
Smreke in breze in strašen hrast
umrli bodo, odpisana bo njihova čast.

Glasna glasba

Dobra, voljna in polna ogljikovih hidratov.
Slastna, kipeča in segajoča do neba.
Takšna všeč si mi... Glasba.

In všeč si mi, če si čisto skromna.
Če v sebi skrivaš več, kot čutiš.
Takšna pritegneš uho k pozornosti.

Všeč si mi, če si. In rad poslušam te takrat,
ko tiho si. Tudi takrat te čutim.
Takrat te lahko le slutim. A vendar si. V meni.

Technology

Tehnologija me preplavlja.
Komaj zadržujem kri, da ne bi...
Da ne bi prevzela tega zla.
Počasi, a vztrajno prevzema oblast.

In ne znamo niti poštevanke.
Zanašamo se le še na njo.
Na tehnologijo, ki požre vse.
Vse, kar pride v njen obseg.

Obseg pa je vedno večji.
Širi se in širi in...
...jaz komaj zadržujem kri.
V mislih tehnologije ni.

Tablete

Tablete in čaj.
Vsak dan.
Že petič.
In vsakih osem.
Ur.
Čisto natur.

Ledene magnolije

Prebral sem Ledene magnolije, Marjane Moškrič, in so se me dotaknile. Kruto. In zelo dobro napisano.

Priporočam.

Soba, sobica

Majhna, utesnjena in zadušljiva.
Zaprta.

Le s štirimi in le z enim.
Stenami in stropom.

Da o tleh sploh ne govorim.
Trdna, odbijajoča.

Premalo prostora za misli.
Ideje uničene že pred nastankom.

Zrak?! Zakaj te ni?
Mene duši!

Valovanje življenja

Žita.
Polje in ptice.
Šumenje klasja.
Piš vetra.
Žuborenje.

Blaginja.
Prostranost in svoboda.
Vsakdanje zgodbe.
Nepričakovane ovire.
Valovanje življenja.

Svilene vrtnice

Kakor bele vrtnice
v rdečem prtu. Svilene.
Bleščijo se v skrivnostni svetlobi.
In njihov mir. Zeleni mir.
Obdaja jih vse.
Tako čutni, tako občutljivi.
Krhki. Skupaj z njimi. Z vrtnicami.
Takšni smo tudi mi.

Slasten vonj

Blizu, bliže, najbliže.
Kako sladko že dišijo in s kakšnim veseljem jih že čutim.
Brezskrbno potujejo naravnost v srca otrok, mladine.
Odprtih rok jih sprejemamo. Neumen tisti, ki se jih brani.
Užili jih bomo z veliko žlico, se jih najedli in ponovno čakali.
Počitnice - pridite že!

Žvižgam

Sredi noči spečih dni.
Zbudim se sredi prvinskih reči.
Mladost me razganja.
Trenutek, zakaj nisi večen?

Gtnp i jž

Danes se mi ne zdi pisati. Sploh ne.
Ker sem poln mešanih občutkov.
Sploh ne vem, ali je pravica na svetu.
Ali pa je ni. Se mi zdi.

Duh, zemlja in ti

Prikliči ljudi, da slišijo te.
Prikliči sanje, da najdejo te.
Prikliči svet, da občutiš ga.
Prikliči dan, da užiješ ga.
Prikliči misel, da te napoji.
Prikliči srce, da te oživi.

kS 4

Ko čutiš, kar misliš in misliš, kar veš, ne boj se življenja in hoditi peš.

Čisto vino

Nenadna zamisel mora postati resničnost.
Vizija ustvari jo, vizija resničnost že prehiti.

Zgradil bi oblake, zgradil bi svet.
Preveval z ljubeznijo Zemlje omet.
In slikal bi pesmi in naredil bi polje.
Naredil vse bi z veliko volje.
Prepričal ljudi, kako neumnost mori.
Prepričal ptice, naj jih življenje veseli.
Napisal enačbo ljubezni, dal bi ji čast.
Ohranil poštenost, skrunil oblast.

A vizija me mine, vse naenkrat izgine.
Dober za sanje in prešibak za življenje.

Kje so krila nevidna?

Kritična opredelitev do sveta. Kritičen pogled skozi zastrte oči.
Zastrašujoče zbadanje njenih oči. Stopile bi led in osvetlile temne noči.
Zrejo vame in me prebadajo. Preiskujejo, kar ne vidijo.
Norčujejo se in kličejo na pomoč. Poiščejo, kar želijo.

Zaprepadeno se odzivam in še s prstom mignem težko.
Ponesejo me peruti do nje, rahlo poljubim njeno roko.
Čas se ustavi za hip, peruti odpočijem, živim le še za njen dotik.
Tam stoji vsa osvetljena, vsa biserna, kakor kakšen malik.

In se sklanjam pred njo. Premikam ustnice, kakor uročeno bitje.
Stapljam se z njo ter uživam to najino enkratno zlitje.
Ona vsa drgeta od užitka in misel ljubezni preveva jo vso.
In led se topi in so svetle noči. In krila nevidna naju v raj poneso.

Isati

Začel sem pisati.
In pisal sem naprej.
Brez ovir ponesel misli v prihodnost.
Pisal sem brez drugih in pisal sem za druge.
Pisal sem tudi zase in našel razlog za pisanje.
Prenehal sem razmišljati, misli prenesel v besede.
Hkrati sem pisal in nič napisal.
Le misli o pisanju in nesmisel zapisanega.

Homo

Moč narave in bistrost uma.
Silna kombinacija.
Nepremagljiva in neustrašna.
Fizično in psihično v enem.
V človeku.

Vetrovno

Veter me prevetri.
In to prija mi.
Zelo.
Da skrbi mi odnese,
mi energijo prinese.
Kako svež in kako poln je.
Kakor sredi zime brije,
a čisto pomladansko že diši.
Majhne kapljice v obraz mi prši,
kapljice, ki so in jih ni
in skrbi ne ubranijo minljivosti.

Le odpri jih in svetloba te bo dohitela

Kako me slišiš z zaprtimi očmi?
Želiš prisluhniti in vendar zatiskaš oči?

Odpri jih. Glasno zakriči svoje ime.
Slišati te morajo. Vsi in tudi tisti, ki jih ni.
Če so ali ne, naj ne skrbi te.

Prisluhni in premisli. Nato glasno povej!
Naj ne bo te strah, saj veš, da ga nič ni.
In ne boj se strahu, če nočeš ostati v krogu.

Zatiskati oči sredi noči, ko vsenaokrog tema je,
morda te pomiri, a sredi dneva,
ko čas hitro mineva, odpri jih.

Začudeno zri v svet, naj spoznanje bo neskončen let.
Tja v vesolje, tja v neznano, kjer odmakneš se nad naravo.
Tja, kjer je ni. Kjer dejstvo te najmanj skrbi.

Odpri oči, ne boj se noči v strašni temi.
Svetloba te kmalu lahko dohiti.

2 do 3, se mi zdi

So mi rekli, naj ima domišljija prosto pot.
Naj odidem stran od vsakdanjih zablod.
Naj branim se vsakršnih zmot.

Obudim naj domišljijo v sebi?
Komu naj pišem? Morda tebi?
Sploh vredno truda kakršnega?
Ne najdeš koga lepšega in boljšega?

Saj sploh ne vem, kaj v resnici zmorem.
Saj sploh ne vem, če domišljijo še premorem.
Naj govorim o pravljicah?
Naj govorim o zalih deklicah?

Lahko vedela bi, da to zame ni.

Ah, saj res... Zate mene ni, vsaj tako se mi zdi.
A morda se motim, znova v mislih se zalotim.

In domišljije več ne bo,
saj zakrito je nebo.

Oblaki

Včasih so prav prijetni. Na jasnem nebu,
ko so svetli in prijazni. Ko le za hip prikrijejo sonce.
Takrat jih imam rad. Takrat se senca prileže.

Tudi zjutraj ustvarjajo čudovite oblike.
Nežnih barv se zlivajo z zaspanim nebom,
ki kar kliče duše, naj se vendar prebudijo.

Zvečer so ognjeni. Ognjenih barv in silnih moči.
Prečudoviti in polni življenja. Morda za pol ure
ali več. Vsak hip drugačni, a vselej zanimivi.

Prijetni za oko.

Ampak včasih. Včasih jih sovražim čisto potiho,
kakor jih včasih z ljubeznijo opazujem.
Prekrijejo nebo in me dušijo. Dušijo ideje.

Tisti dnevi niso zame. Tisti dnevi niso za nikogar.
Gravitacija se zdi še močnejša. Takrat vpliva na vse.
Celo na ideje in na misli in na smeh in na pogovor.

Ničesar ni lepega. Samo te moreče prikazni,
ki neusmiljeno zakrijejo nebo. Kot da ga ne bi bilo.
Sivine se prelijejo tudi v nas same. Žalost.

Ubijalski za dušo.

Ne brišem!

Jaz sploh ne brišem. Ničesar ne zbrišem.
Naj bo žblj ali prktiewrtre... Ne zbrišem.
Ne in ne! Pa naj ostane, si rečem.
Kar je napisano, naj ostane. Ne brišem!
Se mi ne da. In sem proti. Ktrkdnas.
Ups. Ne brišem. Brišem, ne brišem?
Ni dileme. Kar piše, je napisano. Torej,
naj ostane! In le napišem...
Seks.
Denis. Brez zamere.
Penis.
Bush je teleban.
Ne brišem.
Vojna v Iraku.
Lakota v Afriki.
Suša v Sahari.
Poplave v Indoneziji.
Aids povsod.
Prostitucija v Sloveniji.
Evropska unija.
Ne brišem! Ne brišem! Ne zbrišem!
Naj bo napisano. Napišimo vsi.
Vsak svoje mnenje... Kje ste tihe vode?
Bi rade bregove drle?
Kje se skrivate? Barabe!
Strahopetni ljudje. Ali upate? Ali si upate?
Ne? Vam ni mar? Niti malo?
Pišite. Napišite. In ne zbrišite.

Nesmisli

Kako nesmiselne misli drvijo mi skozi možgane,
kjer tvorijo se najbolj čudni izrodki narave.
Niso za javnost, še sam se jih bojim. Misli.
Zato bežim, sam sebe mirim. Včasih me obremenjujejo.
Zaskrbljen tavam po ulicah, ob cesti, na trgu, v mestu.
Takrat sem slep in gluh. Čutila skoraj odpovedo,
misli pa drvijo... Drvijo in hitijo, norijo in se borijo.
Bitka za bitko v možganih, kaotična vojna v meni.

Brez ideje

Nimam idej oziroma nimam niti ene.
Niti ene samcate ideje! Je ni!
Izgubila se je v vetru. V vetru,
kjer potuje drugam in predvsem - stran.
Zapušča me. Ideje ni in je ne bo,
ker z vetrom poletela je v nebo.

kS 3

Ljubezen v temi kakor slepec na soncu.

Stil

Glej! Različna mnenja. In en svet. Različni pogledi. In ena pokrajina.
Različna mišljenja. In en čas. Različni ljudje. In eno človeštvo.

Ni čudno, da pota se križajo. In ni čudno, da vsak hrepeni.
Vsak svojo sliko naslika in vsak svojo pesem zapoje. Zato packe in hrup.

Glej! Sovraštvo povsod. In miru ni nikjer. Prijatelj umira. In čas drvi naprej.
Uveli cvetovi. In prevlada laži. Sprenevedanje ljudi. In grob človeštva.

Prav smešno, kako brezupne glave. Prav smešen smeh na ustnicah nečiste narave.
Brezbrižno potujejo vsi naprej in mislijo "Nikar ne povej!". Zato pot v tišini.

kS 2

Kar vidimo, nas doleti. Kar je res, nas slepi. Ker nje ni.

Vprašaj

Tukaj in zdaj.
Zakaj? Zakaj?
Večen vprašaj.

V bedi, nenehni zmedi.
Čemu? Bog vedi.
In v miru sedi.

Zakaj ravno jaz?
Oblije me mraz.
Ali je dokaz?

Tukaj in zdaj.
Zakaj? Zakaj?
večen vprašaj.

Lahko? Ali želim?

Lahko sem nevaren.
Lahko sem prijazen.
Lahko sem ljubezniv.

Lahko, če želim.
Če lahko, želim.

Lahko, da želim.
Želim, da lahko.

Ko želim, lahko.
Želim, ko lahko.

Če želim.
Lahko.

Grk Zorbas

V zadnjih dneh (morda že cel teden) prebiram delo Nikosa Kazantzakisa: Grk Zorbas in spoznavam, da očitno ni vse v mislih, razmišljanju in duhovni sferi, ampak je lahko življenje čisto preprosto... tako od kosila do kosila, od pijače do pijače (oziroma od mačka do tigra) in tudi od ženske do ženske (oziroma od seksa do seksa)... Zakaj pa ne?

Sanje

Spim. Na neskončnih poljanah se prebudim. In me ni.
Ni me v vesolju. Preprosto letim. In letim, dokler se ne prebudim.
Prisluhnem tišini in uživam v svetu sanj, kjer mislim manj... Manj in manj.
Misli več ni, saj jaz letim... V trenutku neskončnosti doživim, kar si od nekdaj želim.
Želje se prebudijo v resnični iluziji, sledijo notranji viziji.
Sanjam o soncu in sanjam o luni, neprenehoma sanjam in sanjam se klanjam.
Kako prelepe so sanje o morju, kjer kraljujejo neustrašni mornarji.
In sanje trajajo... in trajajo... A vendar ne uidem jutranji zarji.

Rajski

Pridejo dnevi, ki so sončni.
In bilo bi lepo, ko bili bi brezčasni, neskončni.
Bilo bi rajsko, božansko.
Vsaj enega na teden in srečen sem.

kS 1

Bodimo hvaležni za vse tisto, kar imamo. Bodimo skromni.