Besedomanija

Naslednje jutro

2009-10-15T19:01:00.004+02:00

Srkaš jutranje žarke
v mehkem objemu
in kapljicah toplega čaja.

Vonjaš listke jesenske
ranih misli
in počasnih gibov.

Slačiš pretekli večer
z vihravimi idejami
in nasmehom v očeh.

v zraku

2009-10-14T12:38:00.002+02:00

tišina vetra
stik zraka
kože
suh piš
modrina
tam zgoraj
belina
tam spodaj
svež pogled
bistre oči
njena lepota
se skriva
tam znotraj
v globini
zarja
zrcali se
v njenih očeh
nasmeh
razburka
njena lica
nežno
nežna
tišina vetra

Misel

2009-10-14T12:32:00.003+02:00

Mirno je moje srce.
Čiste so moje misli.
Mirno srce.
Čiste misli.
Srce
in
misli.
Kakšni nesmisli.

Kolo

2009-10-14T12:19:00.003+02:00

Razočaran nad ljudmi,
ki bijejo bitko vsakdana
na ulici,
za blokom, s kleščami
v rokah, s cigaretom
v ustih, z očali
na očeh, s plaščem
na ramenih.

Razočaran nad ljudmi,
ki v ulici časa,
bloku strasti
in pogube
iščejo z ukleščenim
srcem, brez iskre
v očeh; tisti umazani
prsti, črno za
nohti
in v zobeh.

jeza
ne jeza
razočaranje
razočaranje

Dogajanje zadnjega časa

2008-12-17T20:23:00.002+01:00

Sprejet na arhitekturo v Ljubljani. Zadnje mesece uživam v novem okolju. Študij je izvrsten in imam se super. Upam, da sem s tem dovolj zgovoren.

Septembrska evolucija

2008-09-22T17:59:00.004+02:00

Nežno valovanje možganov v glavi.
Nepričakovana invazija v čelnem režnju.
Kamilice, bezeg, meta in materina dušica.
Vse z limono, medom upornikom v poduk.
Kisel okus razjari do sedaj neuporne upornike.
Znova tornado v čelnem predelu.
Najprej na levi sede, nato na desni stoje.
Hud pritisk na nevrončke.
Telo se bori z vročino in mrazom hkrati.
Strela v križnem predelu.
Razelektritev v kolenih.
Vroča sopara ne pojenja.
Seveda zdaj poleg zelišč še prašek.
Prašek v trdni obliki po nekaj miligramov.
Do trikrat na dan.
Sprejemljiva temperatura in olajšanje.
Toda žgečkanje v grlu.
Ki preraste v glasne izbruhe zraka.
Nekoliko več žajblja in mete.
Potem še sirup mešanice zelišč.
Sirup nemudoma zamaši še nos.
Čeprav embalaža zagotavlja nasprotno.

Iglice

2008-09-16T17:16:00.002+02:00

Oblaki, mraz, iglic drget.
Zelene, dolge in tanke.
Temne, temne so iglice.
Bodejo v srce.

Krvavim. Sredi noči se zbudim.
Noč pride za vsakim dnem.
Z njo tema in jok.
Iglice so lepljive.

Srce se otresa noči.
Srce išče mir.
Mir, ki ga ni.
Ga ni. Ga ni.

Vam je ljubša matematika ali slovenščina?

2007-11-12T16:33:00.000+01:00

Matematika	23 (48%)
Slovenščina	24 (51%)

Demokratična razdelitev na matematike in slaviste se mi zdi povsem logična. Vseeno matematiki zmagamo!

Naslednje vprašanje: "Modrost je domena modrih. Da ali ne?"

kS 27

2007-11-08T21:52:00.000+01:00

Priznanje osvobaja.

Modrost 49.

2007-11-06T22:01:00.001+01:00

Libenter homines id, quod volunt, credunt. CEZAR

Ljudje radi verjamejo, kar hočejo verjeti.

kS 26

2007-11-06T21:59:00.001+01:00

Vstani zgodaj, uresničuj sanje.

kS 25

2007-11-06T21:57:00.000+01:00

Polžja hitrost je še vedno hitrost.

Senca preteklosti

2007-11-06T21:47:00.001+01:00

Srce lista po knjigi dejanj,
upira se misel nesrečna.
V dejanjih prekličem srce,
listi žgoči v ognju bolesti.

Duša sklada melodijo,
note ugašajo z bolečino.
Krivo črtovje teže not,
ključa ne vidi nihče.

Pomniš srečne trenutke?
Lahen piš vetra v laseh?
Pomniš melodijo mladosti?
Rešitev v šolskih klopeh?

Rože zlate

2007-11-06T21:40:00.000+01:00

Bile so naslikane v svoji lepoti,
rože zlate v temi kovane.
Čudoviti listi ozirali so se naokrog,
hrepeneli po svobodi so večni
in neskončen njihov je krog.

Bile so na steni za mano,
sijale daleč v stihe brezumne.
V smislu nesmisla iskale,
v odmevih srca ohranile,
kar povedati nisem znal.

Bile so naslikane v svoji lepoti,
rože zlate v temi kovane.
Kako naj uzrem jih še enkrat,
ko vidim čisto nič več
in um meglijo mi dvomi?

Koliko knjig preberete?

2007-11-05T16:14:00.000+01:00

Ne berem.	3 (7%)
Toliko, kolikor jih moram za šolo.	15 (35%)
Vsaj 1 na mesec.	9 (21%)
Vsaj 3 na mesec.	5 (11%)
Vsaj 5 na mesec.	8 (19%)
Vsaj 3 na teden.	1 (2%)
Vsak dan eno.	1 (2%)

Skupaj ... 42 (100%)

Preveč ljudi očitno bere, ker to mora (zaradi šole). Moteč element se mi zdijo tudi tisti, ki čisto nič ne berejo (v sodobnem svetu se mi to zdi nemogoče, a vseeno). Všeč mi je, da je vendarle dobrih 50% anketiranih, ki kar pridno berete.
Sam sem v skupini okoli 3 na mesec, če ne štejem obvezno obvezne literature.

Naslednje vprašanje: "Matematika ali slovenščina - katera ti je ljubša?"

Modrost 48.

2007-11-05T16:11:00.000+01:00

Beatus no nest, qui habet, quae cupit, sed qui non cupit, quae non habet.

Srečen ni tisti, ki ima, kar želi, temveč oni, ki si ne želi tistega, česar nima.

(Anti)propaganda

2007-11-04T18:46:00.000+01:00

Napisal sem že dve kitici in obe sta bili napisani pred to, ki jo berete. Prva je govorila o skrhanih vezeh, druga o bolečini in slani tekočini. Ne prva, ne druga mi nista ustrezali, zato sem se odločil, da napišem komentar. Saj je vendar logično, da se želim očitnega neuspeha znebiti ... Zakaj torej ne bi neuspeha prevalil na moje drage bralce, za katere sem prepričan, da ne bodo ničesar zamerili? Res jih imam rad. Te banalne, nezmožne in pametne, morda celo bistre (modre?!) glave, ko se napajajo ob vrelcih svežih, novih, že tolikokrat videnih, slišanih in čutenih idej. Nato slednjih začne primanjkovati in besede izgubljajo pomen. Sledi logičen zaključek.

3000

2007-11-03T22:28:00.000+01:00

Danes sem jih naredil 3000. Skokov s kolebnico. Bilo je osvobajajoče.

Krvavim

2007-11-03T11:16:00.000+01:00

Drama,
stihi,
sveže
meso.
Kri,
sunki,
tekočina,
bolečina.
Utrip
zamira,
oči
prezira.
Stik
in umik,
solze slane
pečejo.
Blisk
obraza,
občutek
mraza.

Modrost 47.

2007-11-03T11:15:00.000+01:00

Pulchra res est homo, si homo est. SENEKA

Človek je nekaj lepega, če je človek.

Prvi let

2007-11-03T11:02:00.001+01:00

Priklenjene
ptice
čakajo
na njihov
prvi
let.

Sekunde
so minute,
minute
so ure,
ure
so dnevi.

Dnevi tedni,
tedni meseci,
meseci leta,
leta desetletja,
desetletja stoletja,
večnost.

Večnost
prekinjena,
verige
premagane,
okovi
zdrobljeni.

Z vso močjo
poženejo
se v nebo,
energično
plešejo
med oblaki.

Radostno
prhutajo
s krili,
jadrajo
valove
zraka.

Slikajo
podobe
Zemlje,
prvič
jo uzrejo
v veličini.

Mir,
svoboda,
ljubezen
se rodijo
v srcih
jim.

Pijane
od emocij
so,
saj njihov
prvi let
uživajo.

Modrost 47.

2007-11-02T22:27:00.003+01:00

Sani divitibus ditiores.

Zdravi so bogatejši od bogatih.

Sofokles: Antigona

2007-11-02T22:27:00.002+01:00

Pred Smoletovo Antigono sem v kakšni uri prebral antično Antigono in užival v jeziku, v besedah, v preprostosti. Dodobra sem se naužil tudi čustev in osvobodil dušo. Razgibal sem obrazne mišice, zlasti tiste, ki skrbijo za premikanje ustnic in tiste, ki pomagajo izražati določena čustva. Imel sem mir in imel sem knjigo. Imel sem čas in imel se pivo. (Se hecam, a se rima.)

Ne glede na vse skupaj, moram priznati, da sem užival ob branju, ponovno me je presenetila kvaliteta besedila.

Antigona, Ismena, Kreon, Hajmon, stražar, Tejrezias, glasnik, Evridika, zbor. Več o vsem skupaj preberite. Ker ne bom pisal o vsebini.

Moje mnenje: Vsekakor pa obvezno dodajam svoje mnenje. Kakor sem že napisal, me je delo ponovno presenetilo, navdušilo me je tekoče branje. Všečna je strnjenost vsebine. Prav zato je tragedija zelo učinkovita ...
Moja ocena: Za tradicionalno dramatiko tradicionalna 10/10.

Koncert za flavto in orkester v S-duru

2007-11-02T21:42:00.000+01:00

Pred očmi se mi megli,
ko pomislim, da je ni.
Pred in za menoj, na levi in desni
nikjer je ne vidim.
Ne slišim, ne tipam,
ne čutim.

Prazna praznina kot milni mehurček
obdaja me, prežema me
in me žalosti.
Mar ne vidiš, da izgubljam se?
Zakaj ne spoznaš, da težko mi je?
V brezno padam.

Ti. Ti. Ti. Ki zame veš.
In jaz dobro te poznam.
Ti. Ti. Ti ... Še zame veš?
Dobro vem, da ne znam.
Vem, da sam sebe včasih ne spoznam.
Vem, da vidim te, ko sanjam.

Naj utihnem. Naj molčim.
Želiš, da za vedno te pustim?
To nisi ti.
Se mi zdi.
Smehljaj na ustnicah zbledi.
Smehljaj na ustnicah, umri!

Prekinjeni glasovi

2007-11-01T21:07:00.000+01:00

Glasovi se ne strinjajo
o moralnem zakonu,
ki bdi nad množicami.
Kakor vrane kričijo
drug na drugega,
kljujejo oči, kradejo zlato.

Modrost 46.

2007-11-01T21:06:00.000+01:00

Tace, si vis vivere in pace.

Molči, če hočeš živeti v miru.

Modrost 45.

2007-10-30T12:41:00.000+01:00

Laudat venales, qui vult extrudere merces. HORACIJ

Kdor hoče prodati, hvali svoje blago.

Drago Jančar: Veliki briljantni valček

2007-10-30T12:17:00.000+01:00

Ko se sprašujemo o današnjem svetu, pogosto v mislih srečamo nezaželene posledice, ki nam jih prinaša napredek. Moderna družba skupaj z vsemi dobrimi stvarmi prinaša mnogo slabega, sploh pa je vprašljiv njej vpliv na posameznika. Imam občutek, da je zares vse večja verjetnost za razvoj izprijenih osebkov. Za primer naj navedem dejstvo, da v Nemčiji (in mnogih drugih državah) smatrajo za vstop v posameznikovo svobodo že pogovor kot tak (torej starši vstopajo v svobodo lastnega otroka že s pogovorom z njim?!); posledično je komunikacija (v sodobni komunikacijski družbi!) slaba, vprašljiva in zaskrbljujoča - verjetnost za razvoj "motenih", "vprašljivih", "neuravnovešenih" osebkov pa vse večja.

V Velikem briljantnem valčku smo priča zanimivemu dogajanju v zavodu Svoboda osvobaja. Zgodovinar Simon Veber je sprejet kot "pacient", zaposleni na zavodu so na podlagi banalnih dokazov (Vebrovega dnevnika in razglednice) prepričani, da je Simon Veber v resnici poljski vstajnik Drohojowski. Sprva se Veber upira, sčasoma vse manj, dokler mu nazadnje ne odrežejo zdrave noge in čez noč se prelevi v Drohojowskega. Politična drama, ki prehaja v skrajno grotesko, se zaključi z norim valčkom v glavni dvorani zavoda Svoboda osvobaja.

"Freiheit macht frei!"

Kaj zanima Jančarja v njegovih dramskih besedilih?
Gre za usodo posameznikov in njihov večni boj z oblastjo, socialnimi in družbenimi strukturami ter vsemi drugimi uteleševalci oblasti. V Jančarjevem svetu so protagonisti dram obsojeni na neuspeh. Žalostno je spoznanje, da je posameznikova akcija v imenu katere koli že ideje vedno stvar boja z mlini na veter.

Moje mnenje: kljub absurdu, groteski, norosti in gnusu je v tem delu ogromno humorja. Čisto zares. In če pomislimo z druge strani je vsak izmed nas malo nor ... Sploh pa - kaj opredeljuje norost? Meja, kakor pravijo, med genijem in norcem je zelo tanka ... Dialog je tekoč, dogajanje jasno, usode skrajno zaskrbljujoče, branje primerno za vse starosti.
Moja ocena: tokrat malo strožja 7/10.

Bananin šmorn (praženec?!)

2007-10-23T13:47:00.001+02:00

Pred kakšnim tednom je brat prišel domov iz Ljubljane in še isti dan (torej v petek) je navdušeno pripovedoval o receptu, ki mu ga je posredoval prijatelj iz Begunj. Že po receptu se vidi, da sta oba študenta (ženske pa bi dodale "in moškega spola"), saj je povsem preprost.

Gre za expert verzijo palačink. Torej pripravimo povsem navadno maso za palačinke (z več ali manj mleka - po želji), v njo pa dodamo pest rozin in koščke banan. Sam predlagam, da pustite malo večje koščke banan, sicer pa je to odvisno od okusa oziroma ni bistveno. Važno je, da dodate rozine in banane, količino določite po lastni želji oziroma improvizirajte. Nato v ponev vlijemo malo debelejšo plast mase, da dejansko dobimo "šmorn" (oziroma praženec, kakršen je menda uraden naziv). Ko se masa na obeh straneh rahlo zapeče, predlagam, da že med peko poskušate razrezati celotno "palačinko" na manjše kose, saj se bodo le-ti lepše zapekli (vsekakor bodite med rezanjem pazljivi na teflon!). Še topel "šmorn" po želji posujte s sladkorjem, nato pa se bliskovito ter predvsem z užitkom spravite nanj!

Dober tek!

Manifest svinjini

2007-10-23T13:33:00.001+02:00

Svinjina je zelo okusna,
kadar je stoodstotno človeška,
saj kljub izgubi svojega bistva
pridobi na humanosti.
Humanost je še posebej na udaru,
kadar je omenjana v živalskih okoljih,
na primer na nogometnem igrišču,
v mesarjevi klavnici ali pri konjedercu.
Konjederstvo je čislano
v najvišjih družbenih krogih,
saj ohranja ravnotežje
med volkovi in številnimi ovcami.
Ovce zelo glasno meketajo,
zlasti kadar jim volkovi trgajo vratove,
na njihovo žalost so še glasnejše,
kadar se borijo za hrano.
Hrana namreč pridobiva na vrednosti
iz dneva v dan,
sploh človeška svinjina,
ki je humana.

Modrost 44.

2007-10-23T13:31:00.000+02:00

Timeo hominem unius libri.

Bojim se človeka, ki je prebral samo eno knjigo.

Modrost 43.

2007-10-21T19:22:00.001+02:00

Non scholae, sed vitae discimus. SENEKA

Ne učimo se za šolo, ampak za življenje.

Kdo bo nasledil Janeza Drnovška?

2007-10-21T19:07:00.001+02:00

Lojze Peterle ... 16 ... 48%
Mitja Gaspari ... 8 ... 24%
Danilo Türk ... 7 ... 21%
Zmago Jelinčič ... 2 ... 7%

Skupaj ... 33 ... 100%

Očitno ste mnenja, da bo Peterle nasledil Janeza Drnovška. Prva odločitev (morda zadnja, o čemer močno dvomim) bo znana že danes.

Naslednje vprašanje: Koliko knjig preberete?

Liz Jensen: Deveto življenje Louisa Draxa

2007-10-21T18:17:00.000+02:00

Deveto življenje Luisa Draxa je zares nenavadno. Louis je namreč v komi.

Dr. Pascal Dannachet in njegov komatozni pacient Louis Drax sta subjektivna pripovedovalca osupljive življenjske zgodbe. Pravzaprav dveh zgodb. Zgodb, ki se vedno bolj prepletata.

Louis je zgrmel v prepad in čudežno preživel, a je nezmožen govoriti o poteku usodnega piknika, na katerem se je nesreča zgodila, zaradi že omenjenega stanja njegovega telesa - kome. Ali res ne more komunicirati? Ali res ne more razkriti ključa do skrivnosti?
Dr. Dannachet vsekakor lahko pomaga dečku, vendar se mora soočiti z množico motečih dejavnikov, izmed katerih je najbrž najmočnejši vpliv Louisove maman Nathalie Drax. Pascal se vanjo zaljubi, kar logično ni všeč njegovi ženi Sophie ... Tu so še Louisov papa Piere, prvi osumljenec poskusa umora lastnega sina, medicinska sestra Jacquline, Guy Vaudin, direktor bolnišnice, Marcel Perez, detektivka Charvillefortova, Louisova babica Lucille Drax ... Skratka kar precej oseb, ki zanimivo vplivajo na potek dečkovega zdravljenja.

Moje mnenje: začenjam z mnenjem režiserja Anthonyja Minghella, da gre za "izjemno srhljiv in vznemirljiv roman, ki je poln presenetljivih obratov in črnega humorja". Hkrati poudarjam, da je delo izjemno berljivo; lahko tudi rečem tipa "za pohrustat v enem kosu". Čustva imajo precejšnjo vlogo za potek dogajanja, kar mi je všeč. Izvrstnost romana dokazuje tudi priznanje BBC-ja, ki ga je uvrstil med najbolj vroča branja leta 2004. Ne morem mimo presunljive podobnosti po tipu dela z "The curious incidentom", hkrati ugotavljam, da so mi všeč dela, kjer je pripovedovalec povsem subjektiven (npr. Zaplotnikova Pot, Nabokova Lolita, Baricceva Devetsto in Svila, Schlinkov Bralec, Arsanova Emmanuelle itd.).
Moja ocena: 10/10 (Sem morda premalo kritičen?)

Vlakec

2007-10-17T20:03:00.000+02:00

Potujoči vlak
se
i
z
g
u
b
l
j
a
na dolgi poti
v nočni meglici.

Ustavlja na
neobstoječih postajah.
Vstopajo
in
izstopajo
nemogoči ljudje različnih oblik.

Luči usmerja vzvratno,
okna so zatemnjena,
potniki povsem mirni.
Situacija, sila vsakdanja,
vznemirja nepopotnike.
Strojevodja v mikrofon
sporoči, da končne postaje
še ne vidi na obzorju.
Ob večerji bodo stranke
zadovoljno preživele tudi to.
Okusnost obroka
ni odvisna od okušalnih celic
na jeziku vsakega posameznika,
saj so različnih narodnosti.

Vlak Tlači tire k tlom.

Osvetljenost vagonov je borna,
kar spravlja v dobro voljo
sicer edino še živečo miš
celotnega konvoja.
Ob pogledu na zajetno denarnico
ruskega predsednika
se ji zasvetijo oči.
Čeprav miži.

Vlak ustavi,
izstop, ki ga ni,
vstop, ki ga ni,
vlak odpelje
in potuje.

Modrost 42.

2007-10-17T20:02:00.000+02:00

Dive sest, cui tanta possessio est, ut nihil optet amplius. CICERO

Bogat je tisti, ki ima toliko, da ne potrebuje ničesar več.

Modrost 41.

2007-10-14T18:53:00.000+02:00

Si fore vis sanus, ablue saepe manus.

Če želiš biti zdrav, si pogosto umivaj roke.

Rezultati ankete

2007-10-14T14:16:00.000+02:00

Kar pridno ste odgovarjali in obkljukali, kje ste bili na "maturan'cu".

Grčija ... 12 ... 27%
Španija ... 18 ... 41%
Sicilija ... 5 ... 11%
Italija ... 2 ... 4%
Črna gora ... 4 ... 9%
Drugje ... 2 ... 4%

Skupaj ... 43 ... 100%

Moj komentar: Španija - logična zmaga, Grčija - odlično drugo mesto, Sicilija - daljna in sama.

Ne pozabite, da je tu že naslednje vprašanje - kdo bo postal novi predsednik Republike Slovenije?

Edvard Kocbek: Črna orhideja

2007-10-14T13:38:00.000+02:00

Edvard Kocbek, slovenski pisatelj, pesnik in politik je napisal Črno orhidejo in z njo dodobra razburkal slovensko povojno javnost. Zakaj? Po vojni so bili na oblasti absolutno prepričani, da partizani niso postavljali na tehtnico klica domovine in osebnega življenja oziroma lastnih nagibov. Torej so bili za povojno oblast partizani stoodstotni junaki. lahko si mislite, da Kocbek v Črni orhideji piše ravno o tem - o izbiri med domovino in osebnimi težnjami.

Gregor, komandant in mlad partizan, ubije gestapovca, kateremu naj bi slovensko dekle kazalo položaje njegovih soborcev. Po napornem lovljenju vendarle ujame živo dekle - Katarino in takoj ugotovi, da je presunljivo lepa. Odvede jo v tabor, kjer so nad njeno lepoto očarani vsi, od "navadnih" borcev do politkomisarja Janeza. Vsak izmed njih dvomi o njeni krivdi ravno zaradi njene lepote in notranje moči. V nobenem trenutku Katarina ne pokaže obžalovanja, strahu, niti ne prizna krivde. Da bi skupina partizanov zadostila pravici in rešila samo sebe zle usode, jo nazadnje ubijejo. V poročni obleki. In ubiti jo mora Gregor.

Osnovna zgodba je resda precej preprosta, vendar so v delu prisotna močna čustva, kar mu daje posebno globino. Vesel sem, ker sem se čisto mimogrede naučil, kaj v grščini pomeni "Gregor". V delu navajajo sinonim "čuječi", po nadaljnji raziskavi po Wikipedii, pa sem spoznal, da pomeni "watchful, alert" oziroma "pazljiv, oprezen, buden, živahen".

Postavlja se mi vprašanje, ali jo je Gregor zares moral ubiti. Sklepam, da ne. Edini nad njim (po vojaškem činu) je bil namreč Janez, ki ob zadnjim, usodnim strelom fizično ni bil prisoten. Torej bi lahko skupaj pobegnila, saj je bil Gregor tako in tako v veliki nevarnosti (Nemi so se hitro približevali). Kakorkoli, preberite in odgovorite sami.

Moje mnenje: berljivo, čustveno, a ne "za dol pad't".
Moja ocena: 6/10

Modrost 40.

2007-10-14T13:37:00.000+02:00

Sermo datur cunctis, animi sapientia paucis. KATO

Govor je dan vsem, modrost pa le redkim.

Nejc Zaplotnik: POT

2007-10-11T15:00:00.001+02:00

Namenoma sem v naslovu zapisal pot z velikimi črkami, saj je bila Zaplotnikova pot zares velika. Ne široka, tudi ne dolga, ni bila niti lahka niti mehka, a je bila velika (kakor je bila Karel Veliki in vsi ostali Veliki - a o tem kdaj drugič, če sploh).

Knjiga s trdimi platnicami in okoli 180 stranmi se je kar sama ponujala že dalj časa na naši domači polici. Pravzaprav je bila (knjiga - fizično gledano) ponatisnjena leta 2000, ko je bila zares široko brana.

Več o Nejcu lahko preberete na slovenski wikipedii, prav tako pa je na seznamu umrlih alpinistov na osemtisočakih. Alpinizem - njegovo življenje je postalo njegova smrt. Žal.

V delu, pravzaprav pripovedi svoje življenjske zgodbe, govori o poteh, ki jih je prehodil, doživel, čutil in ki so ga zaznamovale.
Začenja s svojo mladostjo in že precej zgodnjo ljubeznijo do gora, nato pa nadaljuje z opisi vseh svojih najodličnejših vzponov (Mount Everest, Makalu, Gašerbrum 1). Seveda ne gre pozabiti El Capitana. Neizogibno je bralec "navdušen" nad napori, ki jih člani takšnih odprav zdržijo, vendar je v celotnem delu prisotna edinstvena osebna nota, ki daje besedam posebno globino. Čisto zares. Iskrenost pisanja je čutiti v vsaki črki.

Moje mnenje: čustven naboj avtorja je popoln, kakor so popolni vsi njegovi vzponi.
Moja ocena: najraje bi dal desetko (Zakaj pa ne?). 10/10 (Ker ob takem delu ne moreš ostati ravnodušen.)

Modrost 39.

2007-10-11T14:59:00.000+02:00

Se ipsum superavisse pulcherrima victoria est.

Najlepša zmaga je premagati samega sebe.

Modrost 38.

2007-10-08T21:15:00.001+02:00

Inter arma silent musae.

Med vojno muze molčijo.

Odrezana

2007-10-08T21:06:00.000+02:00

Sredi Dubrovnika
vzletijo
beli galebi.
Snežni, brezmadežni
poletijo
v sinje nebo.
In meni je lepo.

Morje šumi
v odmevu
školjke.
Borovci oznanjajo
pot, ki vije se
vrh iglic.
In poljub nežnih lic.

Sonce zahaja
v oljnatih
barvah valov.
Ogenj prinaša
iskre, ki zanetijo
požar.
In komu je za vse to mar?

Modrost 37.

2007-10-07T17:23:00.000+02:00

Quot homines, tot sententiae. TERENCIJ

Kolikor ljudi, toliko mnenj.

Pojoča sekira

2007-10-07T17:18:00.001+02:00

Pojoče kokoške
oznanjajo petelinu,
naj vendar najde pravo,
naj vendar objame eno in edino.

Petelin obrača
z glavo naokrog,
a pesem odzvanja v majhni betici,
kakor odmeva mukanje v hlevu.

Kokoške pojejo,
petelin obrača,
kokoške pojejo,
petelin obrača,
kokoške pojejo,
petelin obrača,
kokoške pojejo,
petelin obrača ...

Bleščeča mesarska sekira
jim odločno odseka glave.

Pokošena trava

2007-10-07T17:13:00.002+02:00

pokošena
trava
bilke kaosa
zrna razmetana

poskuša
se vstati
trava
iz talnega nereda

pokošena
trava
bilke kaosa
zrna razmetana

napenja
sile
trava
v vsakem trenutku

pokošena
trava
bilke kaosa
zrna razmetana

vstati
vstati
trava
misli trava

pokošena
trava
bilke kaosa
zrna razmetana

živeti
se vzpeti
trava
misli trava

Modrost 36.

2007-10-07T17:13:00.001+02:00

Maiora non adsequitur, qui minora nedlegit.

Kdor zanemarja majhno, ne bo dosegel velikega.

Danes ne

2007-10-07T17:01:00.000+02:00

Danes ne priganjam možganov k iskanju resnic,
ker nimam razlogov,
da bi priganjal možgane k iskanju resnic.

Danes ne poslujem s podjetji o poslu in denarju,
ker nimam razlogov,
da bi posloval s podjetji o poslu in denarju.

Danes ne tečem maratona in ne hodim v hrib,
ker nimam razlogov,
da bi tekel maraton in hodil v hrib.

Danes ne okupiram Evrope s slovenskimi idejami,
ker nimam razlogov,
da bi okupiral Evropo s slovenskimi idejami.

Danes ne iščem rim, zlogov, verzov in kitic,
ker nimam razlogov,
da bi iskal rime, zloge, verze in kitice.

Danes ne zadržujem besed,
ker nimam razlogov,
da bi zadrževal besede.

Danes ne pišem pesmi,
ker nimam razlogov,
da bi pisal pesem.

Danes ne,
ker nimam razlogov,
da bi.

Nestor

2007-10-07T16:54:00.000+02:00

Lepi kraji so zapirali misli da niso ušle
iz vajeti
bili so gozdovi in bile so reke
bilo je morje in bil je sneg
v tišini v miru
so našle se misli
in iskale resnice v pokoju noči

bile so lepe tiste misli
nespametne a lepe
bile so slepe
a so toliko videle
bile so kakor nič
a bile so vse
radost je vela iz njih
bile so edinstvene
prav zares

tistih misli ni bilo malo
in kvaliteta ni trpela
bilo jih je preveč
zame
zate
za svet
slišati jih ni bilo
žal ne
a bile so
v meni
v tebi
v družbi
ne da bi bili vedeli zanje

bile so misli
ki so razgrajale spoštovale se klanjale in nazadovale
ki so sikale vriskale šepetale in tudi zapele
ki so razbijale mit razbijale dejstva razbijale utvare.

Modrost 35.

2007-10-06T21:06:00.000+02:00

Cum ames, non sapias, aut cum sapias, non ames.

Ko si zaljubljen, nisi pameten, če si pameten, se ne zaljubiš.

{K tej misli osebno prilagam pripombo, da je resnično resnična ... Se strinjate?}

Besedomanija: prvi rojstni dan!

2007-10-05T19:51:00.000+02:00

Danes praznujem skupaj z Besedomanijo 1. obletnico obstanka.

Hvala za pozornost vsem obiskovalcem - muham enodnevnicam in zvestim bralcem. Slednjim še najbolj.

Upam, da pripomorem k pestrosti blogosfere, hkrati se držim osrednjim tem bloga. Pesmi, literatura, misli, filozofiranje; skratka - BESEDE! Ugotavljam, da je branost kar dobra (okoli 40 obiskov dnevno) glede na to da ne gre za vsakdanji blog (torej se ne sklicuje na sex, modo, nadvse aktualne dogodke, nenehno kritiko sveta, računalništvo ali pa na izključno osebni dnevnik).

Odslej je tu tudi rubrika anketa - v zgornjem desnem kotičku, kjer vas bom spraševal o vsem mogočem (kar mi bo padlo v glavo).

Google analytics podatki bodo objavljeni ob priliki ...

Poleg tega naj za konec poudarim, da je bil ravnokar zaključeni maturantski izlet povsem unikaten, kakor je unikatno še nekaj drugega, a to ni za javnost. Espania je uspela totalno - fotke in več utrinkov sledi kasneje (ko prejmem fotke in ko temeljito zberem misli).

Lepo se imejte!

La vida buena

2007-09-30T13:23:00.000+02:00

Danes odletimo z Jožeta Pučnika proti Barceloni. Seveda gre za maturantski izlet.

Več o tem čez 5 dni, morda več (glede na (ne)predvidljivost posledic).

Hitre pisarniške asociacije

2007-09-29T21:06:00.002+02:00

Pisarna. Pisarna na stropu, v ogledalu, na licih in v mislih. Pisarna uniformiranega človeka. Pisarna uniformira človeka. Direktor, podrejeni; stranka, slon in sadež. Na mizi v pisarni. Pisarna z modrimi stenami in oranžnimi stoli. Z velikimi okni in neonskimi lučmi. Neonskimi? Mislil sem na bele luči. Tipično pisarniške, če vprašate mene. Bela svetloba prodira skozi strašno (strašno?) okno mansardne pisarne. Domače pisarne. Pisarna kot delovno okolje, kjer se moraš počutiti udobno. Ne razmišljam o pisarni. Razmišljam o pisarnah, ki me spodbujajo k delu. Pisarne so zanimive. Še bolj tajnice. Kupi papirja na mizah in telefon. Slušalka v njenih rokah. Direktor s kravato in skozi okno pogled na stolpnice, nebotičnike, smog mesta nekje na zahodu ... Višje kot je soba, višja je cena. Pisarn. Oh. Še moram pisati. O pisarnah. Ki so namenjene pisanju. Pisanje pisarn. Naj bo zelena pisarna. Ekopisarna. Eko-pisarna. Eko. Všeč mi je beseda eko. A zveni kar preveč komercialno in prevečkrat ponavljano. Dandanes je vse eko. Imamo morda ekopisarno? Bržkone. Pisarna z manjšo porabo za ogrevanje, manjšo porabo vode in električne energije. Luči, računalniki, tiskalniki, fotokopirni stroji. Vsega je preveč. V tehnologiji se človek izgubi. Pisarna. Kaj naj povem o njej? Ima jo vsak. Lepa, čista, svetla in z veliko praznega prostora, ki izpolnjuje prostor. Minimalistično. Minimalistično skandinavsko? Super. In stranke prihajajo ter odhajajo. Kot dežne kaplje, ki padajo in nato zaokrožijo. Idilično. Imel bi lepo pisarno z majhnim vhodom in veliko dušo. Imel bi biro, v katerem bi z veseljem delal. In imel bi francoski lestenec. Kje pa. Tega že ne. Sodobno, moderno, čisto, urejeno. Tako bi imel. In pisarna bi bila moja. Niti ne bi bila v sklopu katerekoli druge firme. Bil bi samostojni podjetnik. In pisarna bi bila moja. Moja moja moja moja moja moja ... Z lahkoto napišem besedo moja. Poskusite. Napisati moja. Le sprehod dveh prstov desne roke in enega prsta leve roke po črni tipkovnici. Čisto črni. Takšna bi lahko bila tudi v moji pisarni. Črna, lična, elegantna. Kot moja obleka. Črna in brezmadežna. Mmm, kako izvrstno, okusno, modno? Modno?! Bljah. To ne gre. Kako naj s tem živim. Bedno. Pisarna bo moja. Pisal sem o pisarni. Pišem o pisarni. Pisal bom o pisarni. Kdaj že?

Modrost 34.

2007-09-29T21:06:00.001+02:00

Verus amor nullum novit habere modum.

Prava ljubezen ne pozna meje.

Modrost 33.

2007-09-25T17:30:00.001+02:00

Noli equi dentes inspicere donati. HIERONYMUS

Podarjenemu konju se ne gleda v zobe.

Modrost 32.

2007-09-25T17:29:00.001+02:00

Manus manum lavat. SENEKA

Roka roko umije.

kS 24

2007-09-24T21:46:00.000+02:00

Se spomniš, ko sta se zmenila za zmenek? Takrat tega spomina ni bilo.

Modrost 31.

2007-09-24T21:43:00.000+02:00

Ignoranti quem portum petat, nullus suus ventus est. SENEKA

Tistemu, ki ne ve, kam želi pripluti, noben veter ni dober.

Odrešenje

2007-09-24T21:29:00.000+02:00

Sveže jutro se je rojevalo
vsak dan znova.
A.
Bila so zmotna prepričanja.
Bila so zmotna.
Bila so.
Zakaj?

Nova upanja so se snovala
z vsako mislijo.
A.
Ponovitev.
Ponovitev.
Ponovitev.
Zakaj?

Izjemne ideje so se povezovale
z vsakim nevronom.
A.
Ponovitev ponovitve.
Ponovitev ponovitve.
Ponovitev ponovitve.
Zakaj?

Ponovitev.
Zakaj? Zakaj? Zakaj?
Kje si zdaj?
Odšla si in me zapustila.
In nisi bila.
Saj ne vem.
Izgublja obliko.
Blodnja se izneverja.
Blodnja zapušča list.
Prekleto.
Saj je ne morem dokončati,
kakor bi bilo prav.
Zakaj?

Ponovitev ponovitve ponovitve.
Ponovitev ponovitve ponovitve.
Ponovitev ponovitve ponovitve.
Vas nervira?
Mene malo.
Zakaj?
Zapuščen. Zanemarjen.
Bit. Biti bit?
Oblika katastrofalna.
Skrb. Skrbi!
Slika, silhueta, Croquis.
Kibernetika prostora
me utesnjuje.
Anksioznost.
Strihnin. Strahovi?
Zabloda.
Nesmisel.
Konfuznost.
Zmeda.
Kaos.

In odrešenje.

Mark Haddon: The curious incident of the dog in the night-time

2007-09-23T18:50:00.000+02:00

Za spremembo sem bral v angleščini. Za spremembo je bilo to obvezno branje, ki ostaja obvezno, saj ga bom po vsej verjetnosti bral še večkrat. Delo za angleško maturo, seveda. Že na začetku priznavam, da bi moral vrati več angleških knjig. In že na začetku poudarjam, da se bo to morda celo uresničilo, če mi bodo le prišle pod roko podobno zanimive knjige.

V redu. Ali vredu? Hm?

Mark Haddon je napisal zanimiv "murder mystery" roman, katerega naslov preberite v naslovu te objave in je kar malce težko izgovorljiv. Celoten roman je napisan skozi oči petnajstletnega avtista Cristopher-ja Boone-a. Torej imamo še enkrat več primer subjektivnega pripovedovalca. O sami knjigi sicer več na wikipedii.

Osnovni pregled vsebine (ustvarite sliko po želji, skušajte uporabljati logiko):
Christopher Boone, 15 let, avtist, rad ima matematiko, fiziko, zaporedja, logične igre, miselne računalniške igre, pse, rdečo barvo, urejenost, natančnost, različne časovne sezname, praštevila itd., ne mara rumene in rjave barve, različne hrane, ki se dotikajo druga druge, tujcev, prostorov, kjer je gneča, dotikanja, metafor, šal, nepoznanih prostorov, ...
Živi v Swindonu z očetom, saj je mama mrtva, in ima podgano Toby kot hišnega ljubljenčka. Obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami in se že veseli izpita na najvišji ravni. Začetek romana zaznamuje že v naslovu omenjeni umor, umor sosedinega psa Wellingtone-a. Ker ima Christopher rad pse, se odloči, da bo raziskal, kdo je umoril psa. Seveda to ni lahko, saj sam le redkokdaj hodi naokoli zaradi bolezni, hkrati ima strah pred nepoznanimi ljudmi. Že sama odločitev za detektivsko delovanje je pogumna.
Po spletu naključij v očetovi sobi odkrije neodprta pisma, ki so vsa naslovljena nanj. Sprva vzame eno ter ga prebere, nato isto stori z drugimi in presenečeno ugotovi, da je njegova še živa in da mu že dve leti (odkar naj bi bila mrtva) vsak teden piše pisma. Oče ga zasači pri branju pisem in spozna tragičnost situacije. Oče je namreč Christopherju lagal, Christopher pa je vedno verjel, da oče govori resnico (mimogrede glavni junak vedno govori resnico, saj se ob laži zmede). Kot da to ne bi bilo dovolj, oče pove Christopherju, da je on ubil sosedinega psa.
Vmes moram razložiti, da je mama odšla od doma zaradi nje same - kot zapiše v enem izmed pisem, je preveč vzkipljiva in nepotrpežljiva, da bi lahko shajala z otrokom, kakršen je Christopher, poleg tega sta imela z njegovim očetom nenehne prepire. Preden se je odselila, je imela že dalj časa odnos s sosedinim možem, gospodom Shearsem. Zato se je nenapovedano odselila z njim v London.
Nazaj h glavni zgodbi. Mladi avtist je jezen na očeta in mu nikakor ne more več zaupati. Živeti z njim v isti hiši se mu zdi nesprejemljivo in nevarno. Takrat se odloči za povsem noro idejo (noro zanj, saj je avtist) - iti v London k njegovi mami. Začne se drug del knjige, v katerem smo priča 70 milj dolgi odisejadi. Christopher se glede na svoje telesno zdravje spremeni v neustrašnega junaka. Seveda prispe v London k mami, vendar se kaj kmalu skupaj z njo vrne v Swindon, kjer reši matematični test. Opravi ga z odliko in to daje delu pozitiven konec. Christopher je mnogo bolj samozavesten in zase pravi, da bo lahko pometel s še težjimi testi iz matematike ter fizike, nato se bo lahko vpisal na fakulteto in morda bo lahko postal znanstvenik.

Mislim, da je navsezadnje opis dela kar precej izčrpen, čeprav podrobnosti še zdaleč nisem razlagal. Morda še link do Centra za avtizem, kjer lahko mnogo več preberete o sami bolezni.

Moje mnenje: kriminalka, drama, humoreska in še več v enem. Preberite v angleščini, nikar se ne bojte prevelike zahtevnosti, saj boste nazadnje govorili, da je prelahka.
Moja ocena: 9/10.

Modrost 30.

2007-09-21T17:16:00.001+02:00

Maximum vitae vitium est quod imperfecta semper est. SENEKA

Največja hiba življenja je, da je vedno nepopolno.

Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata

2007-09-21T16:12:00.000+02:00

Francoski eksistencialistični filozof, dramatik, scenarist, pisatelj in literarni kritik Jean-Paul Sartre je po svojem opusu svetovno znan, najbolj po dramah Muhe in Zaprta vrata. Slednjo sem prebral z užitkom, obravnavali smo jo tudi pri pouku, že v začetku pa naj povem, da se povsem strinjam s trditvijo "Pekel so ljudje okoli tebe."

Garcin, Ines ter Estelle se znajdejo v salonu, za katerega bralec oziroma gledalec kmalu izve, da je del pekla. Soba nima oken, zrcal in samo ena vrata. V sobi sta pomembna elementa bronast odlitek, nož, še enkrat pa ponavljam, da v njej ni zrcal. Zakaj pa bi bila v peklu zrcala? Saj jih ne potrebuješ, mrtev si, poleg tega se lahko zrcala razbijejo. Na drugi strani je tu odlitek, ki ,težek in močan, simbolira večnost, monotonost. Garcin pravi, da bo bržkone gledal odlitek, ki ga bo očitno opominjal na njegovo bedo in dejstvo, kako večno je njegovo trpljenje. Pekel je namreč večen. Nož predstavlja predmet, ki postane po smrti neuporaben - na našem svetu lahko z njim ubijaš, v peklu še tega ne moreš.
V salonu se prvi znajde Garcin, za njim vstopita še Ines ter Estelle. Nato so vrata zaprta. Najbrž pomembno dejstvo. Izkaže se namreč, da te tri osebe tvorijo "nemogoč" trikotnik; Garcinova najpomembnejša lastnost je strahopetnost (zaradi katere je bil ubit), Ines je lezbijka, Estelle nimfomanka in detomorilka (umorila je svojega otroka). Lahko si mislimo, da se Ines skuša prikupiti Estelle, nasprotno pa Estelle hrepeni po Garcinu. Dialogi, pogovori so zanimivi. Premisliti morajo o svojem življenju, Garcin pravi, da bo skušal najti odrešitev. Vendar zaprti v isti sobi kaj kmalu ugotovijo, da se težko razumejo, kar skuša Garcin rešiti, tako da bi bili vsi skupaj tiho. No, morda je pozabil, da ima opravka z ženskami (brez zamere, zdela se mi je dobra poved, nimam nič proti ženskam, nasprotno). Ines in Estelle se pogovarjata naprej. Po več nadaljnjih nestrinjanjih Garcin izreče temeljno misel celotne enodejanke.
"Pekel so ljudje okoli tebe." "Pekel smo drug drugemu."
Že v začetku je bilo začudenje Garcina nad podobo pekla očitno in precej veliko. Kje je ogenj? Kje so koli? Kje mučilne naprave? Ničesar na spregled. In tako torej na koncu dela ta bistroumna ugotovitev.

Sprašujem se, logično, kdaj se pa ne, ali je to res. Smo drug drugemu pekel? Rekel bi, da smo lahko ravno toliko nebesa drug za drugega, kolikor smo lahko drug drugemu tudi pekel. Vse je odvisno od nas samih. Kontradikcija. Morda ne. Včasih žal ni vse odvisno od nas. Ugotavljam, da smo ljudje drug za drugega resnično lahko pekel in nebesa. Nekateri so resda bodisi pekel bodisi nebesa, toda mnogi so oboje skupaj. Two in one. In prav je tako. Večina nas je malo hudička, malo angelčka. Je bolj zanimivo, ali ne? Vsekakor je pozitivizem oziroma negativizem osebe odvisna tudi od opazovalca. Percepcija posameznika. Saj veste, nekdo zate največji sovražnik, za drugega največji prijatelj.
O tem razmišljam ob tem. In se požvižgam na to, če smo že ravno pri tem. Slednje me namreč silno prisili v razmišljanje o tem, kako bi se dalo izboljšati to in ono in kako nesmiselno je pravzaprav vse to (zadnji odstavek je zgolj reakcija na prvi stavek odstavka, ki me je privedel do misli o tem podpičje smeh).

Moje mnenje: kratko branje, ki vam ne bo vzelo veliko časa, hkrati lahko v delu zasledite humor. Humor, ki spremlja nenavadno situacijo, npr. prvo vprašanje Garcina sobarju ob prihodu v salon "Kje so koli?", takoj nato pa drugo vprašanje "Ali imate zobno ščetko?". Priporočam, da preberete in si zastavite vprašanje ali dve.
Moja ocena: 9/10

2007-09-19T22:31:00.000+02:00

Siva jesen je,
prežene pijana jo
misel človeka.

Modrost 29.

2007-09-19T22:29:00.000+02:00

Da operam, ne quid umquam invitus facias.

Prizadevaj si, da nikoli ne boš delal proti svoji volji.

Vladimir Nabokov: Lolita

2007-09-19T22:10:00.000+02:00

Ponovno sem imel opravka s prepovedano strastjo. Tokrat v Loliti.

Sedemintridesetletni Humbert Humbert po tragični izkušnji iz otroštva hrepeni po ljubezni, ki jo je že čutil. Življenjska pot ga vodi v Ameriko, kjer spozna dvanajstletno Dolores Haze. Preimenuje jo v sebi ljubo Lolito in si izdela osvajalski načrt. V realnem svetu seveda njegova strast velja za gnusno, nenormalno, prepovedano.
Zgodba nas brez kakršnihkoli vulgarnosti vodi skozi mračno, odbijajočo zgodbo, katere konkretne dogodke lahko na trenutke samo slutimo, a je že to dovolj. Več kot dovolj. Slutnje so mi, mimogrede, všeč. Dajejo globino in vzbujajo srh. Življenjska zgodba se nam razkriva iz oči glavnega junaka in nas ne pusti mirnih. Zato beremo.

Moje mnenje: ljudje, kot so Nabokov, Dostojevski, Tolstoj in njim podobni, so imeli (imajo?) izjemno potrpljenje in vztrajnost. Hitrost zares ni njihova vrlina, zato pa jih toliko bolj občudujem zaradi dodelanih idej in globoke globine (asociacija na Pavčkovo molčanje molka). Ob Loliti so mi v mislih vseskozi letale zgodbe, ki jih slišimo v medijih; posilstva, psihopati, serijski morilci, pedofili ... Groza in strah glede na norme naše družbe. In glede na moje mnenje. Seveda ne morem mimo pogleda na drugo stran. Zdi se mi, da sta omenjena groza ter strah pravzaprav plod naše družbe. Naših norm, vrednot in kar je še tega. Navsezadnje (o tem sem celo bral - kje? Ne vprašajte.) so v nekaterih (manjših) družbah povsem normalni spolni odnosi s še nedoraslimi deklicami, saj menda le-ti veljajo kot nekakšen statusni simbol. Se žal ne spomnim natanko, a to ni pomembno, le opozarjam na znaten pomen norm, pravil, zakonov, ki veljajo v družbi.
Moja ocena: 7/10

Modrost 28.

2007-09-09T20:40:00.000+02:00

Vox populi, vox dei.

Glas ljudstva (je) glas boga.

Cvet resnice

2007-09-07T22:38:00.000+02:00

Bojim se strahu.
Kako se že reče temu?
Bojim se lastnih misli.
Kako se že reče temu?
Bojim se kričanja.
Kako se že reče temu?
Bojim se nekaterih ljudi.
Kako se že reče temu?
Bojim se smrti.
Kako se že reče temu?
Bojim se laži.
Kako se že reče temu?
Bojim se prevarantov.
Kako se že reče temu?
Bojim se opravljanja.
Kako se že reče temu?
Bojim se konca sveta.
Kako se že reče temu?
Bojim se prepotentnih ljudi.
Kako se že reče temu?
Bojim se primitivcev.
Kako se že reče temu?
Bojim se nevarne vožnje.
Kako se že reče temu?
Bojim se vetra v gorah.
Kako se že reče temu?
Bojim se neuspehov.
Kako se že reče temu?
Bojim se nerazumljivih dejstev.
Kako se že reče temu?

Bojim se.
In to je šibkost.
Bojim se.
In počutim se slabo.
Bojim se.
In gre mi na živce.
Bojim se.
In smisla ni.
Bojim se.
In ni razlogov.
Bojim se.
In smejim se.
Bojim se.
In čudno je vse to.
Bojim se.
In spomini bledijo.
Bojim se.
In ni odgovora.

Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.

Cvetnih lističev ni več.

Izpljunek

2007-09-07T22:31:00.000+02:00

Ne morem več nazaj.
Jaz kričal bi na svet.
Ko bi lahko.
In ne bi odšel nazaj.
Izkričal bi se.
Izbljuval vse ostanke.
Izpričal vse gnusne besede.
A upira se mi gnus.
Umiram ob nasilju.
Otožno srce prepoveduje srd.
Jaz nisem to.
Jaz nisem drhal.
Ne kričim.
Žal ne.
Nemoč.
In besede mi ostanejo v tolažbo.
Kričati ne morem.
Ne morem se rešiti ostankov.
Moja moč usiha že ob začetku.
Moja moč usiha že pred začetkom.
Slišiš?
Kričati ne smem.
A jaz bi pljuval in vpil in se smejal lastnemu gnusu.
Lastni obsedenosti.
Norosti.
Izpuščena misel absurda.

Hitre rdeče asociacije

2007-09-05T19:18:00.000+02:00

Pišem o rdeči, saj ne vem, zakaj ne bi. Rdeča. Krvavo rdeča mi prva pade na misel. Popolna in lepa. Strastna in vojna v meni požiga drevesa; nesmisel? Tudi ogenj je rdeč. Rdeče so ptice, rdeče je nebo in rdeče so solze nemira. Rdeč je svet, ko se preliva kri na njem. Rdeče so misli, ko sem zaljubljen. Ko smo zaljubljeni. Rdeča je barva ljubezni in sovraštva. Krvi in ljubezni. Rdeči so cvetovi lokvanjev v ribniku. In rahlo rožnato rdeči so flamingi. Ali so flamingi? Ne vem. Tiste prelepe ptice. Kaj naj pišem. Ah, saj res. Rdeča. Krvavo rdeča. Rdeč metuljček poleg črne obleke popestri obleko in jo naredi rahlo igrivo. Ali rdeč metuljček kaže osebnost človeka, ki ga nosi? Rdeče hlače. Groza in strah. Italijani pa bi rekli " modno". Ah, ti Italijani, ki imajo rdečo celo v zastavi. Ampak rdeče ne bi povezal z Italijani, prej s Kitajci ali pa morda Kanadčani. Tudi lava je žgoče rdeča. Kaj je še rdeče? Mars! Rdeči planet. In rdeči so tulipani na našem vrtu. Rdeče češnje. Njami. Sočne in sladke. Takšne kot je rdeča sama. Sočna in sladka. Ljubezenska. To je močna barva. Vsekakor. In rdeča. Hmm ... Rdeča me spominja tudi na kakšno osebo. Najbrž. In rad imam rdeče majice. Še posebej tiste s kratkimi rokavi. Kadar imam preveč energije, sigurno oblečem kakšno izmed njih. Ja. Rdeča. Ena izmed mnogih barv. Rdeči so srčki na voščilnicah, čestitkah in ostalih (včasih kičastih) dodatkih. Rdeči so celo plišasti slončki. Absurd globalizacije. Rdeči slončki! Bodo moji otroci (moji otroci?!) mislili, da so sloni rdeči. Ne. Upam, da ne. Rdeča ljubezen. Haha. Je ta resnična ali krvava? Iskrena ali zahrbtna? Rdeče so španske in mehiške nadaljevanke. Pa kolumbijske tudi. Saj so tudi kolumbijske, kajne? Prekleti rdeči telefon. Oh, ja. Socializem v Rusiji; tudi ta je rdeč. In rdeče so vse vojne. To sem že povedal. Ne ustavljaj se. Rdeče ne izpusti izpred oči. Kako bi bila slišati rdeča? Kot zvok papige ali kot zvok atomske bombe? Le kakšen je zvok atomske bombe? En velik bum. Ja, to bi šlo. Tudi rdeča je en ogromen in močan bum. Ko te puščica zadane, povzroči "bum" v tvojem srcu. Poletje je morda rdeče. Ampak, ali je to res rdeč letni čas? Rdeč mesec je maj. Rdeč letni čas pa je morda res poletje. Čeprav ... Nisem prepričan. Lahko bi bila tudi zima, ko se spomnim na drobcene rdeče kapljice krvi na brezmadežno belem snegu. Kontrast. In lahko bi bila jesen, ko so rdeči listi najlepši, a hkrati najotožnejši. Lahko bi bila rdeča pomlad. Nenazadnje je maj pomladni mesec in rdeče so številne cvetice. Njih cvetovi so najmočnejši, če so rdeči. Ah, saj res! (Ponovno!) Rdeče vrtnice. Nedvomno znak ljubezni. Goreče ljubezni. Strastne ljubezni. Rdeče perilo in rdeče podvezice so morda sexy. Ne vem. Kakor za koga. Hmmm ... Rdeča pentlja v dišečih laseh dekleta. Lepo. Sveže. Rdeča poletna oblekica, ki boža prelepo telo. Rdeče bikinike na plaži. Odlično. Izvrstno. Mamljivo. Če je telo lepo. Tega se moramo zavedati. Rdeč sex. Ampak rdeča je lahko tudi duša. Sicer ne vem ... V tem primeru je lahko krvava, umazana, krvoločna ali čisto nasprotno strastna, ljubeča, čutna. Rdeči ljudje so mi všeč. So mi res? Kakšni pa so? Ekstremni? Rdeča, barva krvi. Krvi in ne vode. In katera izmed njiju je tekočina življenja? Ah, ta rdeča, ki me je izčrpala. Rdeča ljubezen.

Modrost 27.

2007-09-05T19:17:00.000+02:00

Festina lente!

Hiti počasi!

Pošiljajoč poljube

2007-09-04T17:18:00.000+02:00

Zadnji žarki božajo temne iglice borovcev
in mesečina pada na zemljico.
Bilke srkajo dežne kapljice življenja,
otožna misel prekrije deželo.
Cvetovi pošiljajo poljube sosedom,
njihova barva ugaša v temi.
Zvezde se utapljajo na zadnji strani oblakov
in sence oblakov zastrupljajo svet.

Modrost 26.

2007-09-04T17:15:00.000+02:00

Potius sero quam nunquam. LIVIJ

Boljše pozno kot nikoli.

Ciril Kosmač: Tantadruj

2007-09-04T16:58:00.000+02:00

Smeh. Da. Smeh, ko samo preberem naslov prvega dela, ki sem ga prebral v začetku šolskega leta.
Čisto kratka novela še enega izmed socialnih realistov. Kljub temu menda že nekoliko pripada modernističnim pisateljem. Kdo bi zagotovo vedel?

Delo govori o vaškem posebnežu, norčku Tantadruju. Mati mu je v rani mladosti povedala, da je božji izbranec, za katere poskrbi bog po smrti še bolj kot za ostale. To pomeni, da morda na tem svetu sreča resda ni najbolj naklonjena Tantadruju, bo pa zato toliko bolj užival po smrti. Logično sledi preskok v norčkovi glavi - odslej želi le še umreti. Išče nenavadne načine, kako bi čimprej umrl. Vselej povpraša farnega župnika o načinu smrti, ki ga je dognal, a župnik vselej idejo zatre. V zgodbi se pojavijo še trije norčki, ki so vsak po svoje smešni: Luka Božorno-boserna, Rusepatacis in Matic Enaka Palica. Vsak s svojo posebnostjo oziroma hibo. Vsak s svojo norostjo. Skupaj so me tudi nasmejali. Kakorkoli, nenazadnje se norčki skupaj domislijo učinkovitega načina Tantadrujeve smrti - živega naj bi zakopali. Sredi noči pridejo na pokopališče, kjer se Tantadruj uleže v jamo in že ga začnejo zakopavati, ko se nenadoma spomni, da bi morali zvoniti. Matic odide do cerkve in začne z vso močjo vleči za vrv. Preplašeni vaščani pohitijo k cerkvi in pokopališču. Ko razjasnijo situacijo, domači župnik odloči, da tako ne gre naprej. Tantadruja spravijo iz jame, štiri norčke pa razidejo v štiri doline.

Pripoved o Tantadruju se konča. Temeljna misel dela je, da življenjskega smisla ni mogoče do kraja dognati (s čimer bi se osebno celo strinjal). Seveda Tantadruj kljub svojemu bežanju v smrt ne sme umreti, saj bi s tem priznal nesmiselnost človeškega življenja.

Moje mnenje: Gremo naprej od socialnih realistov. Saj vem, da smo mali ljudje, a lahko vsaj hrepenimo po višjih ciljih. Želim jih doseči!!!
Moja ocena: 5/10.

Bobbi DePorter in Mike Hernacki: Kvantno učenje

2007-09-04T16:49:00.000+02:00

Že pred začetkom šolskega leta sem prebral nekakšen priročnik o učenju, spominu, miselnih sposobnostih, možganih, učnih tehnikah, eksponentnem branju, krepitvi samozavesti ...

Kvantno učenje. Seveda ne morem pisati o sami vsebini. Ni leposlovje. Lahko pa priporočim knjigo vsem, ki ne najdete pravega načina k doseganju uspeha, se ne znate motivirati, imate težave s pomnjenjem podatkov, ne veste, kako pisati, brati, biti samozavestni, odkriti ...

Moje mnenje: Knjiga mi je utrdila prepričanje, da lahko dosežem, kar želim. Zvišala mi je samozavest, čeprav na trenutke deluje preveč teoretična in se zdi napisano skorajda nedosegljivo. Poučil sem se o tehnikah kreativnega pisanja, o asociacijah ter o ustvarjalnosti.
Moja ocena: 8/10. Ker je eden boljših priročnikov te vrste, kar sem jih kadarkoli prebral ali vsaj dobil v roke.

Alessandro Baricco: Devetsto

2007-09-04T16:28:00.000+02:00

V sklopu Bariccevih del sem moral prebrati tudi monolog Devetsto.
Pisal sem o Svili, o daljni vzhodnjaški Svili in zdaj pišem o glasbi Danny Boodmann T.D. Lemon Devetstotega. O človeku, ki ga je sicer resda ustvaril Baricco, a pred očmi bralca še kako oživi in resnično resnično igra klavir. Premaga "izumitelja" džeza. Glasbo čuti, misli, ustvarja. Pred njegovim igranjem glasba ne obstaja in ko konča, preneha obstajati. Mojster klavirja torej. Nikoli ne stopi z ladje Virginian, kljub temu pa pozna vsak vonj sveta, vsak kotiček, vsak razgled. Zdi se neverjetno.

Moje mnenje: Zdi se, da bistvo najde vsak sam. Zdi se, da je bistvo prepuščeno bralcu. Zdi se, da gre za zgodbo življenja, prijateljstva, glasbe. Zvočnost besed je ponovno izvrstna (nenazadnje je Baricco glasbenik po srcu in poklicu).
Moja ocena: 8/10.

Zmeda

2007-08-31T07:26:00.000+02:00

Jeza.
Srh.
Vprašanja!
Misli blodijo.
Ne vem.
Kaj naj?
Vprašanja.
Ogorčenje.
In kriza.
Razmišljam o problemih.
Preveč jih je.
Kje je rešitev.
Rdeča, krvava.
Kriminal.
Obup.
Žalost.
Srd!
Domišljija ne deluje več.
Zmeda.
Da, zmeda!
V možganih.
Nisem pri stvari.
Kaj naj storim?
Zbegan in zmeden sem.
Strašijo me misli.
Straši me pogled.
Preganjajo me spomini.
Hudo je.
Resnično.
Ne vem. Ne vem več.
Nenehna vprašanja,
nenehno odgovarjanje.
Neznanka.
Smisel?
Kje je?
Izbruh.
Je dobro del.

Poreč?

2007-08-31T07:12:00.000+02:00

Na morju, v Poreču, je bilo fino fajn. Nekaj o naših dogodivščinah je napisal Nejc in dodal zanimive filmčke. Glede na obupno vreme in nepreklicno bližajoč 4. letnik mi spomini nevarno spreminjajo razpoloženje.

kS 23

2007-08-26T22:44:00.000+02:00

Tudi zel odcveti.

Modrost 25.

2007-08-25T14:47:00.000+02:00

Dum spiro, spero.

Dokler diham, upam.

Movement (DEMF)

2007-08-25T13:30:00.000+02:00

Detroit's electronical music festival je nekaj, kar sem odkril mimogrede na internetu. Kot privrženec elektronike rad raziskujem in odkrivam (nove) izvajalce.

Danes dodajam minimalista, "houserja" in techno-freaka hkrati. Ameriškega DJ-ja Claude VonStrokea.
Youtube linka: Who's afraid of Detroit in Deep throat.

S čarobnim minimalom in techno ritmi me je navdušil tudi Derek Plaslaiko.
Youtube linka: prvič in drugič.

(Elektronika je fajn za energijo vn spravljat. Pika.) (Umek, danes me ne boš vidu. Sorry.)

Kam s svojimi sanjami? V prihodnost!

2007-08-24T10:36:00.002+02:00

Prihodnost je pripravna, da človek vanjo spravi svoje sanje.
(Misli Jéroma Coignarda, France, Anatole, 1844-1924)

Modrost 24.

2007-08-22T12:27:00.000+02:00

Secreto amicos admone, lauda palam.

Prijatelje opominjaj na samem, hvali pa javno.

Slišiš tihe brzice?

2007-08-21T22:56:00.001+02:00

Tihe brzice
naših življenj
vzvalovijo,
drhtijo
ob vsakem kamnu
ali kamenčku.

Pretaka se
in teče
v času,
prostoru,
mislih
naše življenje.

Slišiš svojo brzico?

Moraš jo slišati.

Čutiš kamen,
kamenčke,
čutiš zavoje
zavojčke,
čutiš vzpone,
padce?

Dih jemlje
pokrajina
potokov
in rek,
opazuj jo,
neguj jo!

Začuti jo.

Sled noči

2007-08-21T21:38:00.000+02:00

Zaslepljen
v senci luči,
ki neizbežno
bledi.

Ugaša luč,
ugaša hrepenenje,
a pojavlja se
življenje.

Vsakič znova,
vsakič močneje
vre v meni
moč.

Ob vrnitvi noči
srečava se
iz oči
v oči.

Question

2007-08-20T10:20:00.000+02:00

Do you really think it is improtant what you think?

Summer music

2007-08-20T09:49:00.000+02:00

David Guetta: Love is gone *
Sharam: The one * *
Martin Solveig: Rejection *
Martin Solveig: Something better *
Marquess: El temperamento *
Chocolate Puma: Always and forever * *
Tiefschwarz: Love Parade Berlin 2006 *
Justin Timberlake: My love (Paul Jackson remix) *
Justin Timberlake: My love (Paul Oakenfold remix) *
Justin Timberlake: Lovestoned *
Alex Gaudino: Destination Calabria * *
Felix Krocher: She's a Schranzy *

... and many more.

Lajež

2007-08-20T09:04:00.000+02:00

Lajanje
različnih ust,
umazanih ust,
prinaša pogubo,
destrukcijo,
razkol.

Mnoga usta
ne govore,
le lajajo
v temo
in preglasijo
pojoče.

Glasen
lajež me
prebuja
v nov,
hrupen
dan.

Usta
avtomobilov,
usta
lažnivcev,
usta
Zemlje.

Lajajo,
brez razloga
lajajo
in hrup
zatira
pesem.

Modrost 23.

2007-08-20T09:00:00.000+02:00

Dolor amini gravior est quam corporis.

Duševna bolečina je hujša kot telesna.

Nežno polzenje

2007-08-19T22:37:00.000+02:00

Nežna milina
kapljic
polzi
po licu
navzdol
dokler ne čuti
brezmadežnega vratu.

Rad bil bi kapljica,
ki dotika se
in ki čuti
vsak
košček
lica, vratu
in naprej navzdol.

Alessandro Baricco: Svila

2007-08-19T22:13:00.001+02:00

Najprej iskrena zahvala Teji za priporočilo. Že v drugi povedi sledi moje priporočilo (tokrat najmanj dvakrat podčrtano) - preberite to knjigo!

Alessandro Baricco se mi je absolutno priljubil. Bratu sem rekel, da je to delo eno najboljših, kar sem jih kdaj prebral. In je res. Baricco je Italijan. Sprašujem se, ali Italijani čutijo. Ali čutijo toliko globlje? Ne vem. Bržkone z zvočnostjo besed naravnost navdušuje, zato je branje (vsaj z moje strani) obvezno glasno!

Svila.

Spremljamo življenje Hervéja Joncourja. Njegovo življenje je brezpogojno povezano s svilo. V Franciji, natančneje v Lavilledieuju, mirno živi z ženo Hélène. Skupaj z Baldabioujem skrbita za proizvodnjo svile. Vendar se časi spreminjajo in jajčeca sviloprejk so okuženo po celi Evropi. Edina rešilna bilka je Japonska, kamor potuje Hervé. Življenje se mu tu spremeni ...

O vsebini nič več. Zakaj? Ker enostavno morate prebrati. Morate.

Moje mnenje: navdušil me slog pisanja in navdušila me je zgodba. Svila nas spet spomni, da je vredno živeti. Resničen stavek na zadnji platnici. poleg napisanega lahko beremo ter čutimo! med vrsticami. Lahko hrepenimo, lahko jokamo, lahko občudujemo, lahko smo presenečeni, lahko smo srečni, lahko ljubimo in lahko smo osvobojeni. Zgodba me je fascinirala in jo čisto zares, tokrat povsem zanesljivo in že kar malo vsiljivo, priporočam vsem. Ni pomemben spol, niti starost, niti vera ali rasna pripadnost. Le brati morate znati in zagotovljeni sta vam vsaj dve uri užitka.
Moja ocena: tokrat povsem nesporna 10/10.

Modrost 22.

2007-08-16T16:56:00.001+02:00

Gratissima sunt poma, cum fugiunt. SENEKA

Jabolka so najslajša, ko jih zmanjkuje.

Modrec in bedak

2007-08-16T16:55:00.000+02:00

Ni tako modrega človeka, ki ne bi sem in tja zagrešil neumnost in ni bedaka, ki ne bi napravil česa pametnega.
(avtor anonimen, 13. stol.)

Nesmiselno sporočanje nekega bednega osebka v trenutku melanholije

2007-08-13T11:49:00.000+02:00

Melanholija trenutka
je presenetila lastno esenco
nekega osebka,
ki najbrž sekunde okoli te sekunde
trati za
nesmiselne namene sporočanja o
melanholiji ravno tega istega,
bolj ali manj bednega
osebka.

Ničvrednež pravkar
poseda v neki temačni sobici
z oknom ali brez, niti ni pomembno,
in se smili melanholiji,
ki je zajela njegovo dušo,
morda celo misli,
da duše niti nima več,
ampak le srce mu veleva,
naj tolaži se brez gneva.

Jean-Baptiste Poquelin Moliere: Tartuffe

2007-08-13T11:29:00.000+02:00

Domače branje francoskega dramatika in igralca. T.i. klasika.

Tokrat za maturo. Vnovično branje je bilo zanimivo, morda sem bil bolj pozoren na verze (vsi dialogi so v verzih). Rekel bi, da je delo učinkovito kljub svoji "starosti".

O vsebini le na kratko: Tartuffe, svetohlinec, se pretvarja za pobožno dušo. Orgona, precej premožnega človeka, vleče za nos s svojo "trdno" vero. V resnici želi njegovo ženo in predvsem premoženje. Orgonovo družino predstavljajo njegova žena Elmira, sin Damis, hči Marijana in Kleant, Orgonov svak. Poleg vseh naštetih je tu tipična spletična Dorina, ki je zaslužna za številne komične zaplete. Razen Orgona in gospe Pernelle, njegove mame, prav vsi sumijo Tartuffea zlih namenov ter poskušajo odpreti oči Orgonu. Prevarani gospodar se hudo opeče, na njegovo srečo pa tudi uradnik in sam kralj premoreta "zdravo kmečko pamet". Zato se ne pustita prevarati Tartuffeu.

Moje mnenje: pretiranega navdušenja vendarle ne morem deliti z vami, dragi bralci bloga. Ja, komične izjave, zapleti, zgodba, celo verzi! A kaj, ko je podobnih komedij vse več in več in prave pristnosti ne najdem več. Je pa res, da je ta komedija ena prvih in zato toliko bolj znana. Hmmm ... Izmed vlog mi je najljubša Dorina (prava spletična, ki skrbi za zanimivo dogajanje, pa še simpatična bi lahko bila).
Moja ocena: 5/10 (kaj morem - morda v kakšnem drugem trenutku boljša ocena - to bi me sicer presenetilo).

kS 22

2007-08-11T12:53:00.000+02:00

Dež me očisti slabih misli, a ne prinese dobrih.

Modrost 21.

2007-08-11T12:52:00.000+02:00

Ut sis nocte levis – sit tibi cena brevis!

Da bo noč lahka, naj bo večerja kratka!

George Orwell: Živalska farma

2007-08-10T19:01:00.001+02:00

Na Emilovo priporočilo sem poleg 1984 vzel v roke še politično satiro Živalska farma. Obe deli sta plod vztrajnega dela Georgea Orewella.

Še preden sem se lotil branja, sem poznal vsebinski okvir satire, seveda pa ni zanemarljivo tudi dejstvo, da sem že prej prebral 1984. Obe deli zaznamuje spreminjanje preteklosti. To pomeni, da je resnica vedno tista, ki jo oznani "vladar"; npr. če "vladar" reče, da je ponedeljek, a se vsem ostalim (ljudstvu/raji) zdi, da je torek, potem obvelja, da je ponedeljek in morajo tako trditi vsi! Sprašujem se oziroma ugotavljam, da je velikokrat tako tudi v današnjem svetu. Npr. če trgovine Tuš oznanijo, da so izdelki njihove blagovne znamke najboljši povrhu vsega pa še najcenejši, potem "vladar" (beri vodstvo Tuša) pričakuje, da bo raja (beri kupci/stranke) to verjela. K primeru naj dodam le še osebno mnenje, ki je plod enomesečnega opazovanja kupcev pri omenjeni trgovini, da so namreč kupci zares pogostokrat zaslepljeni - konkretno so ob sredah trumoma zasedli trgovino in z najnovejšimi reklamami/akcijami v rokah željno iskali artikle.

Ponovno se ujamem v kotičku možganskih celic in ugotavljam, da sem zašel s teme.

Živalska farma govori - ne boste verjeli - o Živalski farmi. Sprva imenovana Graščinska farma je v lasti kmeta Jonesa, ki kot vsi drugi sosedje izkorišča živali in hkrati hrepeni po čim višjih donosih. Živali potihoma pripravljajo Upor, ki ga nenadejano hitro (ter uspešno!) izvedejo. Farma je zdaj v njihovi lasti, odločijo se za enakopravnost, sestavijo celo sedem temeljnih zapovedi. Govorice o uspešnem Uporu se bliskovito širijo, kar navdaja živali s ponosom in pogumom. Ker so svinje/prašiči najpametnejši med vsemi vrstami, prevzamejo nadzor nad delom. Vendar sprva to nikogar ne moti, nato začnejo svinje izvajati vedno večji nadzor, razmere so vse bolj podobne tistim za časa kmeta Jonesa. Tu je še en problem - preostale živali so neumne, zato prascem (to besedo sem namenoma uporabil) ni težko "spreminjati" preteklih dogodkov in zapeljevati raje. Na farmi pride do eksekucij, ovce se izkažejo za najbolj ponižne, kar je v prid vodilnim. Manipulacija z ovcami je popolna. Svinje se postavijo na dve nogi in geslo "Štiri noge dobro, dve nogi slabo." se navsezadnje spremeni v "Štiri noge dobro, dve nogi boljše." Prizor, ki ga vidimo skozi okno kmetove glavne hiše, nam da vedeti, da razlike med ljudmi in svinjami ni več.

Moje mnenje: Kaj nam torej ponuja Živalska farma s podnaslovom Pravljica? Dejansko gre za enega zanimivejših prikazov "političnega" sistema. Ljudstvo JE vodljivo. Manipulacija je neizbežna in VEDNO je nekdo na čelu družbe. Bogati in revni. Siti in lačni. Eni z bičem, drugi z lopato. Kritika takšnega sistema je vedno dobrodošla, toda kdo nam nudi rešitev? Ne vem.
O samem branju bi rekel, da je dobro, na trenutke zabavno. Najbrž bi "pravljico" prebral še bolj doživeto, če bi bil star kakšnih 14 ali 15 let.
Moja ocena: 8/10.

Modrost 20.

2007-08-09T11:18:00.000+02:00

Poeta nascitur, orator fit.

Pesnik se rodiš, govornik postaneš.

Objemi

2007-08-08T20:56:00.000+02:00

Mirno morje,
svetli utrinki
odsevajo.
Blesk v njenih očeh,
tihe iskre
lete med nama.
Topel objem,
lahen vetrič
v njenih laseh.

Besede
šepetava pod borovci,
a srečam le oči,
ki govorijo mi.
Objemi poželenja,
strasti, emocij.
Smeh poljubov
med šumenjem
nočnih valov.