La vida buena
Danes odletimo z Jožeta Pučnika proti Barceloni. Seveda gre za maturantski izlet.
Več o tem čez 5 dni, morda več (glede na (ne)predvidljivost posledic).
Več o tem čez 5 dni, morda več (glede na (ne)predvidljivost posledic).
nedelja, september 30, 2007
sobota, september 29, 2007
Hitre pisarniške asociacije
Pisarna. Pisarna na stropu, v ogledalu, na licih in v mislih. Pisarna uniformiranega človeka. Pisarna uniformira človeka. Direktor, podrejeni; stranka, slon in sadež. Na mizi v pisarni. Pisarna z modrimi stenami in oranžnimi stoli. Z velikimi okni in neonskimi lučmi. Neonskimi? Mislil sem na bele luči. Tipično pisarniške, če vprašate mene. Bela svetloba prodira skozi strašno (strašno?) okno mansardne pisarne. Domače pisarne. Pisarna kot delovno okolje, kjer se moraš počutiti udobno. Ne razmišljam o pisarni. Razmišljam o pisarnah, ki me spodbujajo k delu. Pisarne so zanimive. Še bolj tajnice. Kupi papirja na mizah in telefon. Slušalka v njenih rokah. Direktor s kravato in skozi okno pogled na stolpnice, nebotičnike, smog mesta nekje na zahodu ... Višje kot je soba, višja je cena. Pisarn. Oh. Še moram pisati. O pisarnah. Ki so namenjene pisanju. Pisanje pisarn. Naj bo zelena pisarna. Ekopisarna. Eko-pisarna. Eko. Všeč mi je beseda eko. A zveni kar preveč komercialno in prevečkrat ponavljano. Dandanes je vse eko. Imamo morda ekopisarno? Bržkone. Pisarna z manjšo porabo za ogrevanje, manjšo porabo vode in električne energije. Luči, računalniki, tiskalniki, fotokopirni stroji. Vsega je preveč. V tehnologiji se človek izgubi. Pisarna. Kaj naj povem o njej? Ima jo vsak. Lepa, čista, svetla in z veliko praznega prostora, ki izpolnjuje prostor. Minimalistično. Minimalistično skandinavsko? Super. In stranke prihajajo ter odhajajo. Kot dežne kaplje, ki padajo in nato zaokrožijo. Idilično. Imel bi lepo pisarno z majhnim vhodom in veliko dušo. Imel bi biro, v katerem bi z veseljem delal. In imel bi francoski lestenec. Kje pa. Tega že ne. Sodobno, moderno, čisto, urejeno. Tako bi imel. In pisarna bi bila moja. Niti ne bi bila v sklopu katerekoli druge firme. Bil bi samostojni podjetnik. In pisarna bi bila moja. Moja moja moja moja moja moja ... Z lahkoto napišem besedo moja. Poskusite. Napisati moja. Le sprehod dveh prstov desne roke in enega prsta leve roke po črni tipkovnici. Čisto črni. Takšna bi lahko bila tudi v moji pisarni. Črna, lična, elegantna. Kot moja obleka. Črna in brezmadežna. Mmm, kako izvrstno, okusno, modno? Modno?! Bljah. To ne gre. Kako naj s tem živim. Bedno. Pisarna bo moja. Pisal sem o pisarni. Pišem o pisarni. Pisal bom o pisarni. Kdaj že?
torek, september 25, 2007
ponedeljek, september 24, 2007
Modrost 31.
Ignoranti quem portum petat, nullus suus ventus est. SENEKA
Tistemu, ki ne ve, kam želi pripluti, noben veter ni dober.
Odrešenje
Sveže jutro se je rojevalo
vsak dan znova.
A.
Bila so zmotna prepričanja.
Bila so zmotna.
Bila so.
Zakaj?
Nova upanja so se snovala
z vsako mislijo.
A.
Ponovitev.
Ponovitev.
Ponovitev.
Zakaj?
Izjemne ideje so se povezovale
z vsakim nevronom.
A.
Ponovitev ponovitve.
Ponovitev ponovitve.
Ponovitev ponovitve.
Zakaj?
Ponovitev.
Zakaj? Zakaj? Zakaj?
Kje si zdaj?
Odšla si in me zapustila.
In nisi bila.
Saj ne vem.
Izgublja obliko.
Blodnja se izneverja.
Blodnja zapušča list.
Prekleto.
Saj je ne morem dokončati,
kakor bi bilo prav.
Zakaj?
Ponovitev ponovitve ponovitve.
Ponovitev ponovitve ponovitve.
Ponovitev ponovitve ponovitve.
Vas nervira?
Mene malo.
Zakaj?
Zapuščen. Zanemarjen.
Bit. Biti bit?
Oblika katastrofalna.
Skrb. Skrbi!
Slika, silhueta, Croquis.
Kibernetika prostora
me utesnjuje.
Anksioznost.
Strihnin. Strahovi?
Zabloda.
Nesmisel.
Konfuznost.
Zmeda.
Kaos.
In odrešenje.
nedelja, september 23, 2007
Mark Haddon: The curious incident of the dog in the night-time
Za spremembo sem bral v angleščini. Za spremembo je bilo to obvezno branje, ki ostaja obvezno, saj ga bom po vsej verjetnosti bral še večkrat. Delo za angleško maturo, seveda. Že na začetku priznavam, da bi moral vrati več angleških knjig. In že na začetku poudarjam, da se bo to morda celo uresničilo, če mi bodo le prišle pod roko podobno zanimive knjige.
V redu. Ali vredu? Hm?
Mark Haddon je napisal zanimiv "murder mystery" roman, katerega naslov preberite v naslovu te objave in je kar malce težko izgovorljiv. Celoten roman je napisan skozi oči petnajstletnega avtista Cristopher-ja Boone-a. Torej imamo še enkrat več primer subjektivnega pripovedovalca. O sami knjigi sicer več na wikipedii.
Osnovni pregled vsebine (ustvarite sliko po želji, skušajte uporabljati logiko):
Christopher Boone, 15 let, avtist, rad ima matematiko, fiziko, zaporedja, logične igre, miselne računalniške igre, pse, rdečo barvo, urejenost, natančnost, različne časovne sezname, praštevila itd., ne mara rumene in rjave barve, različne hrane, ki se dotikajo druga druge, tujcev, prostorov, kjer je gneča, dotikanja, metafor, šal, nepoznanih prostorov, ...
Živi v Swindonu z očetom, saj je mama mrtva, in ima podgano Toby kot hišnega ljubljenčka. Obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami in se že veseli izpita na najvišji ravni. Začetek romana zaznamuje že v naslovu omenjeni umor, umor sosedinega psa Wellingtone-a. Ker ima Christopher rad pse, se odloči, da bo raziskal, kdo je umoril psa. Seveda to ni lahko, saj sam le redkokdaj hodi naokoli zaradi bolezni, hkrati ima strah pred nepoznanimi ljudmi. Že sama odločitev za detektivsko delovanje je pogumna.
Po spletu naključij v očetovi sobi odkrije neodprta pisma, ki so vsa naslovljena nanj. Sprva vzame eno ter ga prebere, nato isto stori z drugimi in presenečeno ugotovi, da je njegova še živa in da mu že dve leti (odkar naj bi bila mrtva) vsak teden piše pisma. Oče ga zasači pri branju pisem in spozna tragičnost situacije. Oče je namreč Christopherju lagal, Christopher pa je vedno verjel, da oče govori resnico (mimogrede glavni junak vedno govori resnico, saj se ob laži zmede). Kot da to ne bi bilo dovolj, oče pove Christopherju, da je on ubil sosedinega psa.
Vmes moram razložiti, da je mama odšla od doma zaradi nje same - kot zapiše v enem izmed pisem, je preveč vzkipljiva in nepotrpežljiva, da bi lahko shajala z otrokom, kakršen je Christopher, poleg tega sta imela z njegovim očetom nenehne prepire. Preden se je odselila, je imela že dalj časa odnos s sosedinim možem, gospodom Shearsem. Zato se je nenapovedano odselila z njim v London.
Nazaj h glavni zgodbi. Mladi avtist je jezen na očeta in mu nikakor ne more več zaupati. Živeti z njim v isti hiši se mu zdi nesprejemljivo in nevarno. Takrat se odloči za povsem noro idejo (noro zanj, saj je avtist) - iti v London k njegovi mami. Začne se drug del knjige, v katerem smo priča 70 milj dolgi odisejadi. Christopher se glede na svoje telesno zdravje spremeni v neustrašnega junaka. Seveda prispe v London k mami, vendar se kaj kmalu skupaj z njo vrne v Swindon, kjer reši matematični test. Opravi ga z odliko in to daje delu pozitiven konec. Christopher je mnogo bolj samozavesten in zase pravi, da bo lahko pometel s še težjimi testi iz matematike ter fizike, nato se bo lahko vpisal na fakulteto in morda bo lahko postal znanstvenik.
Mislim, da je navsezadnje opis dela kar precej izčrpen, čeprav podrobnosti še zdaleč nisem razlagal. Morda še link do Centra za avtizem, kjer lahko mnogo več preberete o sami bolezni.
Moje mnenje: kriminalka, drama, humoreska in še več v enem. Preberite v angleščini, nikar se ne bojte prevelike zahtevnosti, saj boste nazadnje govorili, da je prelahka.
Moja ocena: 9/10.
V redu. Ali vredu? Hm?
Mark Haddon je napisal zanimiv "murder mystery" roman, katerega naslov preberite v naslovu te objave in je kar malce težko izgovorljiv. Celoten roman je napisan skozi oči petnajstletnega avtista Cristopher-ja Boone-a. Torej imamo še enkrat več primer subjektivnega pripovedovalca. O sami knjigi sicer več na wikipedii.
Osnovni pregled vsebine (ustvarite sliko po želji, skušajte uporabljati logiko):
Christopher Boone, 15 let, avtist, rad ima matematiko, fiziko, zaporedja, logične igre, miselne računalniške igre, pse, rdečo barvo, urejenost, natančnost, različne časovne sezname, praštevila itd., ne mara rumene in rjave barve, različne hrane, ki se dotikajo druga druge, tujcev, prostorov, kjer je gneča, dotikanja, metafor, šal, nepoznanih prostorov, ...
Živi v Swindonu z očetom, saj je mama mrtva, in ima podgano Toby kot hišnega ljubljenčka. Obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami in se že veseli izpita na najvišji ravni. Začetek romana zaznamuje že v naslovu omenjeni umor, umor sosedinega psa Wellingtone-a. Ker ima Christopher rad pse, se odloči, da bo raziskal, kdo je umoril psa. Seveda to ni lahko, saj sam le redkokdaj hodi naokoli zaradi bolezni, hkrati ima strah pred nepoznanimi ljudmi. Že sama odločitev za detektivsko delovanje je pogumna.
Po spletu naključij v očetovi sobi odkrije neodprta pisma, ki so vsa naslovljena nanj. Sprva vzame eno ter ga prebere, nato isto stori z drugimi in presenečeno ugotovi, da je njegova še živa in da mu že dve leti (odkar naj bi bila mrtva) vsak teden piše pisma. Oče ga zasači pri branju pisem in spozna tragičnost situacije. Oče je namreč Christopherju lagal, Christopher pa je vedno verjel, da oče govori resnico (mimogrede glavni junak vedno govori resnico, saj se ob laži zmede). Kot da to ne bi bilo dovolj, oče pove Christopherju, da je on ubil sosedinega psa.
Vmes moram razložiti, da je mama odšla od doma zaradi nje same - kot zapiše v enem izmed pisem, je preveč vzkipljiva in nepotrpežljiva, da bi lahko shajala z otrokom, kakršen je Christopher, poleg tega sta imela z njegovim očetom nenehne prepire. Preden se je odselila, je imela že dalj časa odnos s sosedinim možem, gospodom Shearsem. Zato se je nenapovedano odselila z njim v London.
Nazaj h glavni zgodbi. Mladi avtist je jezen na očeta in mu nikakor ne more več zaupati. Živeti z njim v isti hiši se mu zdi nesprejemljivo in nevarno. Takrat se odloči za povsem noro idejo (noro zanj, saj je avtist) - iti v London k njegovi mami. Začne se drug del knjige, v katerem smo priča 70 milj dolgi odisejadi. Christopher se glede na svoje telesno zdravje spremeni v neustrašnega junaka. Seveda prispe v London k mami, vendar se kaj kmalu skupaj z njo vrne v Swindon, kjer reši matematični test. Opravi ga z odliko in to daje delu pozitiven konec. Christopher je mnogo bolj samozavesten in zase pravi, da bo lahko pometel s še težjimi testi iz matematike ter fizike, nato se bo lahko vpisal na fakulteto in morda bo lahko postal znanstvenik.
Mislim, da je navsezadnje opis dela kar precej izčrpen, čeprav podrobnosti še zdaleč nisem razlagal. Morda še link do Centra za avtizem, kjer lahko mnogo več preberete o sami bolezni.
Moje mnenje: kriminalka, drama, humoreska in še več v enem. Preberite v angleščini, nikar se ne bojte prevelike zahtevnosti, saj boste nazadnje govorili, da je prelahka.
Moja ocena: 9/10.
petek, september 21, 2007
Modrost 30.
Maximum vitae vitium est quod imperfecta semper est. SENEKA
Največja hiba življenja je, da je vedno nepopolno.
Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata
Francoski eksistencialistični filozof, dramatik, scenarist, pisatelj in literarni kritik Jean-Paul Sartre je po svojem opusu svetovno znan, najbolj po dramah Muhe in Zaprta vrata. Slednjo sem prebral z užitkom, obravnavali smo jo tudi pri pouku, že v začetku pa naj povem, da se povsem strinjam s trditvijo "Pekel so ljudje okoli tebe."
Garcin, Ines ter Estelle se znajdejo v salonu, za katerega bralec oziroma gledalec kmalu izve, da je del pekla. Soba nima oken, zrcal in samo ena vrata. V sobi sta pomembna elementa bronast odlitek, nož, še enkrat pa ponavljam, da v njej ni zrcal. Zakaj pa bi bila v peklu zrcala? Saj jih ne potrebuješ, mrtev si, poleg tega se lahko zrcala razbijejo. Na drugi strani je tu odlitek, ki ,težek in močan, simbolira večnost, monotonost. Garcin pravi, da bo bržkone gledal odlitek, ki ga bo očitno opominjal na njegovo bedo in dejstvo, kako večno je njegovo trpljenje. Pekel je namreč večen. Nož predstavlja predmet, ki postane po smrti neuporaben - na našem svetu lahko z njim ubijaš, v peklu še tega ne moreš.
V salonu se prvi znajde Garcin, za njim vstopita še Ines ter Estelle. Nato so vrata zaprta. Najbrž pomembno dejstvo. Izkaže se namreč, da te tri osebe tvorijo "nemogoč" trikotnik; Garcinova najpomembnejša lastnost je strahopetnost (zaradi katere je bil ubit), Ines je lezbijka, Estelle nimfomanka in detomorilka (umorila je svojega otroka). Lahko si mislimo, da se Ines skuša prikupiti Estelle, nasprotno pa Estelle hrepeni po Garcinu. Dialogi, pogovori so zanimivi. Premisliti morajo o svojem življenju, Garcin pravi, da bo skušal najti odrešitev. Vendar zaprti v isti sobi kaj kmalu ugotovijo, da se težko razumejo, kar skuša Garcin rešiti, tako da bi bili vsi skupaj tiho. No, morda je pozabil, da ima opravka z ženskami (brez zamere, zdela se mi je dobra poved, nimam nič proti ženskam, nasprotno). Ines in Estelle se pogovarjata naprej. Po več nadaljnjih nestrinjanjih Garcin izreče temeljno misel celotne enodejanke.
"Pekel so ljudje okoli tebe." "Pekel smo drug drugemu."
Že v začetku je bilo začudenje Garcina nad podobo pekla očitno in precej veliko. Kje je ogenj? Kje so koli? Kje mučilne naprave? Ničesar na spregled. In tako torej na koncu dela ta bistroumna ugotovitev.
Sprašujem se, logično, kdaj se pa ne, ali je to res. Smo drug drugemu pekel? Rekel bi, da smo lahko ravno toliko nebesa drug za drugega, kolikor smo lahko drug drugemu tudi pekel. Vse je odvisno od nas samih. Kontradikcija. Morda ne. Včasih žal ni vse odvisno od nas. Ugotavljam, da smo ljudje drug za drugega resnično lahko pekel in nebesa. Nekateri so resda bodisi pekel bodisi nebesa, toda mnogi so oboje skupaj. Two in one. In prav je tako. Večina nas je malo hudička, malo angelčka. Je bolj zanimivo, ali ne? Vsekakor je pozitivizem oziroma negativizem osebe odvisna tudi od opazovalca. Percepcija posameznika. Saj veste, nekdo zate največji sovražnik, za drugega največji prijatelj.
O tem razmišljam ob tem. In se požvižgam na to, če smo že ravno pri tem. Slednje me namreč silno prisili v razmišljanje o tem, kako bi se dalo izboljšati to in ono in kako nesmiselno je pravzaprav vse to (zadnji odstavek je zgolj reakcija na prvi stavek odstavka, ki me je privedel do misli o tem podpičje smeh).
Moje mnenje: kratko branje, ki vam ne bo vzelo veliko časa, hkrati lahko v delu zasledite humor. Humor, ki spremlja nenavadno situacijo, npr. prvo vprašanje Garcina sobarju ob prihodu v salon "Kje so koli?", takoj nato pa drugo vprašanje "Ali imate zobno ščetko?". Priporočam, da preberete in si zastavite vprašanje ali dve.
Moja ocena: 9/10
Garcin, Ines ter Estelle se znajdejo v salonu, za katerega bralec oziroma gledalec kmalu izve, da je del pekla. Soba nima oken, zrcal in samo ena vrata. V sobi sta pomembna elementa bronast odlitek, nož, še enkrat pa ponavljam, da v njej ni zrcal. Zakaj pa bi bila v peklu zrcala? Saj jih ne potrebuješ, mrtev si, poleg tega se lahko zrcala razbijejo. Na drugi strani je tu odlitek, ki ,težek in močan, simbolira večnost, monotonost. Garcin pravi, da bo bržkone gledal odlitek, ki ga bo očitno opominjal na njegovo bedo in dejstvo, kako večno je njegovo trpljenje. Pekel je namreč večen. Nož predstavlja predmet, ki postane po smrti neuporaben - na našem svetu lahko z njim ubijaš, v peklu še tega ne moreš.
V salonu se prvi znajde Garcin, za njim vstopita še Ines ter Estelle. Nato so vrata zaprta. Najbrž pomembno dejstvo. Izkaže se namreč, da te tri osebe tvorijo "nemogoč" trikotnik; Garcinova najpomembnejša lastnost je strahopetnost (zaradi katere je bil ubit), Ines je lezbijka, Estelle nimfomanka in detomorilka (umorila je svojega otroka). Lahko si mislimo, da se Ines skuša prikupiti Estelle, nasprotno pa Estelle hrepeni po Garcinu. Dialogi, pogovori so zanimivi. Premisliti morajo o svojem življenju, Garcin pravi, da bo skušal najti odrešitev. Vendar zaprti v isti sobi kaj kmalu ugotovijo, da se težko razumejo, kar skuša Garcin rešiti, tako da bi bili vsi skupaj tiho. No, morda je pozabil, da ima opravka z ženskami (brez zamere, zdela se mi je dobra poved, nimam nič proti ženskam, nasprotno). Ines in Estelle se pogovarjata naprej. Po več nadaljnjih nestrinjanjih Garcin izreče temeljno misel celotne enodejanke.
"Pekel so ljudje okoli tebe." "Pekel smo drug drugemu."
Že v začetku je bilo začudenje Garcina nad podobo pekla očitno in precej veliko. Kje je ogenj? Kje so koli? Kje mučilne naprave? Ničesar na spregled. In tako torej na koncu dela ta bistroumna ugotovitev.
Sprašujem se, logično, kdaj se pa ne, ali je to res. Smo drug drugemu pekel? Rekel bi, da smo lahko ravno toliko nebesa drug za drugega, kolikor smo lahko drug drugemu tudi pekel. Vse je odvisno od nas samih. Kontradikcija. Morda ne. Včasih žal ni vse odvisno od nas. Ugotavljam, da smo ljudje drug za drugega resnično lahko pekel in nebesa. Nekateri so resda bodisi pekel bodisi nebesa, toda mnogi so oboje skupaj. Two in one. In prav je tako. Večina nas je malo hudička, malo angelčka. Je bolj zanimivo, ali ne? Vsekakor je pozitivizem oziroma negativizem osebe odvisna tudi od opazovalca. Percepcija posameznika. Saj veste, nekdo zate največji sovražnik, za drugega največji prijatelj.
O tem razmišljam ob tem. In se požvižgam na to, če smo že ravno pri tem. Slednje me namreč silno prisili v razmišljanje o tem, kako bi se dalo izboljšati to in ono in kako nesmiselno je pravzaprav vse to (zadnji odstavek je zgolj reakcija na prvi stavek odstavka, ki me je privedel do misli o tem podpičje smeh).
Moje mnenje: kratko branje, ki vam ne bo vzelo veliko časa, hkrati lahko v delu zasledite humor. Humor, ki spremlja nenavadno situacijo, npr. prvo vprašanje Garcina sobarju ob prihodu v salon "Kje so koli?", takoj nato pa drugo vprašanje "Ali imate zobno ščetko?". Priporočam, da preberete in si zastavite vprašanje ali dve.
Moja ocena: 9/10
sreda, september 19, 2007
Modrost 29.
Da operam, ne quid umquam invitus facias.
Prizadevaj si, da nikoli ne boš delal proti svoji volji.
Vladimir Nabokov: Lolita
Ponovno sem imel opravka s prepovedano strastjo. Tokrat v Loliti.
Sedemintridesetletni Humbert Humbert po tragični izkušnji iz otroštva hrepeni po ljubezni, ki jo je že čutil. Življenjska pot ga vodi v Ameriko, kjer spozna dvanajstletno Dolores Haze. Preimenuje jo v sebi ljubo Lolito in si izdela osvajalski načrt. V realnem svetu seveda njegova strast velja za gnusno, nenormalno, prepovedano.
Zgodba nas brez kakršnihkoli vulgarnosti vodi skozi mračno, odbijajočo zgodbo, katere konkretne dogodke lahko na trenutke samo slutimo, a je že to dovolj. Več kot dovolj. Slutnje so mi, mimogrede, všeč. Dajejo globino in vzbujajo srh. Življenjska zgodba se nam razkriva iz oči glavnega junaka in nas ne pusti mirnih. Zato beremo.
Moje mnenje: ljudje, kot so Nabokov, Dostojevski, Tolstoj in njim podobni, so imeli (imajo?) izjemno potrpljenje in vztrajnost. Hitrost zares ni njihova vrlina, zato pa jih toliko bolj občudujem zaradi dodelanih idej in globoke globine (asociacija na Pavčkovo molčanje molka). Ob Loliti so mi v mislih vseskozi letale zgodbe, ki jih slišimo v medijih; posilstva, psihopati, serijski morilci, pedofili ... Groza in strah glede na norme naše družbe. In glede na moje mnenje. Seveda ne morem mimo pogleda na drugo stran. Zdi se mi, da sta omenjena groza ter strah pravzaprav plod naše družbe. Naših norm, vrednot in kar je še tega. Navsezadnje (o tem sem celo bral - kje? Ne vprašajte.) so v nekaterih (manjših) družbah povsem normalni spolni odnosi s še nedoraslimi deklicami, saj menda le-ti veljajo kot nekakšen statusni simbol. Se žal ne spomnim natanko, a to ni pomembno, le opozarjam na znaten pomen norm, pravil, zakonov, ki veljajo v družbi.
Moja ocena: 7/10
Sedemintridesetletni Humbert Humbert po tragični izkušnji iz otroštva hrepeni po ljubezni, ki jo je že čutil. Življenjska pot ga vodi v Ameriko, kjer spozna dvanajstletno Dolores Haze. Preimenuje jo v sebi ljubo Lolito in si izdela osvajalski načrt. V realnem svetu seveda njegova strast velja za gnusno, nenormalno, prepovedano.
Zgodba nas brez kakršnihkoli vulgarnosti vodi skozi mračno, odbijajočo zgodbo, katere konkretne dogodke lahko na trenutke samo slutimo, a je že to dovolj. Več kot dovolj. Slutnje so mi, mimogrede, všeč. Dajejo globino in vzbujajo srh. Življenjska zgodba se nam razkriva iz oči glavnega junaka in nas ne pusti mirnih. Zato beremo.
Moje mnenje: ljudje, kot so Nabokov, Dostojevski, Tolstoj in njim podobni, so imeli (imajo?) izjemno potrpljenje in vztrajnost. Hitrost zares ni njihova vrlina, zato pa jih toliko bolj občudujem zaradi dodelanih idej in globoke globine (asociacija na Pavčkovo molčanje molka). Ob Loliti so mi v mislih vseskozi letale zgodbe, ki jih slišimo v medijih; posilstva, psihopati, serijski morilci, pedofili ... Groza in strah glede na norme naše družbe. In glede na moje mnenje. Seveda ne morem mimo pogleda na drugo stran. Zdi se mi, da sta omenjena groza ter strah pravzaprav plod naše družbe. Naših norm, vrednot in kar je še tega. Navsezadnje (o tem sem celo bral - kje? Ne vprašajte.) so v nekaterih (manjših) družbah povsem normalni spolni odnosi s še nedoraslimi deklicami, saj menda le-ti veljajo kot nekakšen statusni simbol. Se žal ne spomnim natanko, a to ni pomembno, le opozarjam na znaten pomen norm, pravil, zakonov, ki veljajo v družbi.
Moja ocena: 7/10
nedelja, september 09, 2007
petek, september 07, 2007
Cvet resnice
Bojim se strahu.
Kako se že reče temu?
Bojim se lastnih misli.
Kako se že reče temu?
Bojim se kričanja.
Kako se že reče temu?
Bojim se nekaterih ljudi.
Kako se že reče temu?
Bojim se smrti.
Kako se že reče temu?
Bojim se laži.
Kako se že reče temu?
Bojim se prevarantov.
Kako se že reče temu?
Bojim se opravljanja.
Kako se že reče temu?
Bojim se konca sveta.
Kako se že reče temu?
Bojim se prepotentnih ljudi.
Kako se že reče temu?
Bojim se primitivcev.
Kako se že reče temu?
Bojim se nevarne vožnje.
Kako se že reče temu?
Bojim se vetra v gorah.
Kako se že reče temu?
Bojim se neuspehov.
Kako se že reče temu?
Bojim se nerazumljivih dejstev.
Kako se že reče temu?
Bojim se.
In to je šibkost.
Bojim se.
In počutim se slabo.
Bojim se.
In gre mi na živce.
Bojim se.
In smisla ni.
Bojim se.
In ni razlogov.
Bojim se.
In smejim se.
Bojim se.
In čudno je vse to.
Bojim se.
In spomini bledijo.
Bojim se.
In ni odgovora.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Bojim se.
Borim se.
Cvetnih lističev ni več.
Izpljunek
Ne morem več nazaj.
Jaz kričal bi na svet.
Ko bi lahko.
In ne bi odšel nazaj.
Izkričal bi se.
Izbljuval vse ostanke.
Izpričal vse gnusne besede.
A upira se mi gnus.
Umiram ob nasilju.
Otožno srce prepoveduje srd.
Jaz nisem to.
Jaz nisem drhal.
Ne kričim.
Žal ne.
Nemoč.
In besede mi ostanejo v tolažbo.
Kričati ne morem.
Ne morem se rešiti ostankov.
Moja moč usiha že ob začetku.
Moja moč usiha že pred začetkom.
Slišiš?
Kričati ne smem.
A jaz bi pljuval in vpil in se smejal lastnemu gnusu.
Lastni obsedenosti.
Norosti.
Izpuščena misel absurda.
sreda, september 05, 2007
Hitre rdeče asociacije
Pišem o rdeči, saj ne vem, zakaj ne bi. Rdeča. Krvavo rdeča mi prva pade na misel. Popolna in lepa. Strastna in vojna v meni požiga drevesa; nesmisel? Tudi ogenj je rdeč. Rdeče so ptice, rdeče je nebo in rdeče so solze nemira. Rdeč je svet, ko se preliva kri na njem. Rdeče so misli, ko sem zaljubljen. Ko smo zaljubljeni. Rdeča je barva ljubezni in sovraštva. Krvi in ljubezni. Rdeči so cvetovi lokvanjev v ribniku. In rahlo rožnato rdeči so flamingi. Ali so flamingi? Ne vem. Tiste prelepe ptice. Kaj naj pišem. Ah, saj res. Rdeča. Krvavo rdeča. Rdeč metuljček poleg črne obleke popestri obleko in jo naredi rahlo igrivo. Ali rdeč metuljček kaže osebnost človeka, ki ga nosi? Rdeče hlače. Groza in strah. Italijani pa bi rekli " modno". Ah, ti Italijani, ki imajo rdečo celo v zastavi. Ampak rdeče ne bi povezal z Italijani, prej s Kitajci ali pa morda Kanadčani. Tudi lava je žgoče rdeča. Kaj je še rdeče? Mars! Rdeči planet. In rdeči so tulipani na našem vrtu. Rdeče češnje. Njami. Sočne in sladke. Takšne kot je rdeča sama. Sočna in sladka. Ljubezenska. To je močna barva. Vsekakor. In rdeča. Hmm ... Rdeča me spominja tudi na kakšno osebo. Najbrž. In rad imam rdeče majice. Še posebej tiste s kratkimi rokavi. Kadar imam preveč energije, sigurno oblečem kakšno izmed njih. Ja. Rdeča. Ena izmed mnogih barv. Rdeči so srčki na voščilnicah, čestitkah in ostalih (včasih kičastih) dodatkih. Rdeči so celo plišasti slončki. Absurd globalizacije. Rdeči slončki! Bodo moji otroci (moji otroci?!) mislili, da so sloni rdeči. Ne. Upam, da ne. Rdeča ljubezen. Haha. Je ta resnična ali krvava? Iskrena ali zahrbtna? Rdeče so španske in mehiške nadaljevanke. Pa kolumbijske tudi. Saj so tudi kolumbijske, kajne? Prekleti rdeči telefon. Oh, ja. Socializem v Rusiji; tudi ta je rdeč. In rdeče so vse vojne. To sem že povedal. Ne ustavljaj se. Rdeče ne izpusti izpred oči. Kako bi bila slišati rdeča? Kot zvok papige ali kot zvok atomske bombe? Le kakšen je zvok atomske bombe? En velik bum. Ja, to bi šlo. Tudi rdeča je en ogromen in močan bum. Ko te puščica zadane, povzroči "bum" v tvojem srcu. Poletje je morda rdeče. Ampak, ali je to res rdeč letni čas? Rdeč mesec je maj. Rdeč letni čas pa je morda res poletje. Čeprav ... Nisem prepričan. Lahko bi bila tudi zima, ko se spomnim na drobcene rdeče kapljice krvi na brezmadežno belem snegu. Kontrast. In lahko bi bila jesen, ko so rdeči listi najlepši, a hkrati najotožnejši. Lahko bi bila rdeča pomlad. Nenazadnje je maj pomladni mesec in rdeče so številne cvetice. Njih cvetovi so najmočnejši, če so rdeči. Ah, saj res! (Ponovno!) Rdeče vrtnice. Nedvomno znak ljubezni. Goreče ljubezni. Strastne ljubezni. Rdeče perilo in rdeče podvezice so morda sexy. Ne vem. Kakor za koga. Hmmm ... Rdeča pentlja v dišečih laseh dekleta. Lepo. Sveže. Rdeča poletna oblekica, ki boža prelepo telo. Rdeče bikinike na plaži. Odlično. Izvrstno. Mamljivo. Če je telo lepo. Tega se moramo zavedati. Rdeč sex. Ampak rdeča je lahko tudi duša. Sicer ne vem ... V tem primeru je lahko krvava, umazana, krvoločna ali čisto nasprotno strastna, ljubeča, čutna. Rdeči ljudje so mi všeč. So mi res? Kakšni pa so? Ekstremni? Rdeča, barva krvi. Krvi in ne vode. In katera izmed njiju je tekočina življenja? Ah, ta rdeča, ki me je izčrpala. Rdeča ljubezen.
torek, september 04, 2007
Pošiljajoč poljube
Zadnji žarki božajo temne iglice borovcev
in mesečina pada na zemljico.
Bilke srkajo dežne kapljice življenja,
otožna misel prekrije deželo.
Cvetovi pošiljajo poljube sosedom,
njihova barva ugaša v temi.
Zvezde se utapljajo na zadnji strani oblakov
in sence oblakov zastrupljajo svet.
Ciril Kosmač: Tantadruj
Smeh. Da. Smeh, ko samo preberem naslov prvega dela, ki sem ga prebral v začetku šolskega leta.
Čisto kratka novela še enega izmed socialnih realistov. Kljub temu menda že nekoliko pripada modernističnim pisateljem. Kdo bi zagotovo vedel?
Delo govori o vaškem posebnežu, norčku Tantadruju. Mati mu je v rani mladosti povedala, da je božji izbranec, za katere poskrbi bog po smrti še bolj kot za ostale. To pomeni, da morda na tem svetu sreča resda ni najbolj naklonjena Tantadruju, bo pa zato toliko bolj užival po smrti. Logično sledi preskok v norčkovi glavi - odslej želi le še umreti. Išče nenavadne načine, kako bi čimprej umrl. Vselej povpraša farnega župnika o načinu smrti, ki ga je dognal, a župnik vselej idejo zatre. V zgodbi se pojavijo še trije norčki, ki so vsak po svoje smešni: Luka Božorno-boserna, Rusepatacis in Matic Enaka Palica. Vsak s svojo posebnostjo oziroma hibo. Vsak s svojo norostjo. Skupaj so me tudi nasmejali. Kakorkoli, nenazadnje se norčki skupaj domislijo učinkovitega načina Tantadrujeve smrti - živega naj bi zakopali. Sredi noči pridejo na pokopališče, kjer se Tantadruj uleže v jamo in že ga začnejo zakopavati, ko se nenadoma spomni, da bi morali zvoniti. Matic odide do cerkve in začne z vso močjo vleči za vrv. Preplašeni vaščani pohitijo k cerkvi in pokopališču. Ko razjasnijo situacijo, domači župnik odloči, da tako ne gre naprej. Tantadruja spravijo iz jame, štiri norčke pa razidejo v štiri doline.
Pripoved o Tantadruju se konča. Temeljna misel dela je, da življenjskega smisla ni mogoče do kraja dognati (s čimer bi se osebno celo strinjal). Seveda Tantadruj kljub svojemu bežanju v smrt ne sme umreti, saj bi s tem priznal nesmiselnost človeškega življenja.
Moje mnenje: Gremo naprej od socialnih realistov. Saj vem, da smo mali ljudje, a lahko vsaj hrepenimo po višjih ciljih. Želim jih doseči!!!
Moja ocena: 5/10.
Čisto kratka novela še enega izmed socialnih realistov. Kljub temu menda že nekoliko pripada modernističnim pisateljem. Kdo bi zagotovo vedel?
Delo govori o vaškem posebnežu, norčku Tantadruju. Mati mu je v rani mladosti povedala, da je božji izbranec, za katere poskrbi bog po smrti še bolj kot za ostale. To pomeni, da morda na tem svetu sreča resda ni najbolj naklonjena Tantadruju, bo pa zato toliko bolj užival po smrti. Logično sledi preskok v norčkovi glavi - odslej želi le še umreti. Išče nenavadne načine, kako bi čimprej umrl. Vselej povpraša farnega župnika o načinu smrti, ki ga je dognal, a župnik vselej idejo zatre. V zgodbi se pojavijo še trije norčki, ki so vsak po svoje smešni: Luka Božorno-boserna, Rusepatacis in Matic Enaka Palica. Vsak s svojo posebnostjo oziroma hibo. Vsak s svojo norostjo. Skupaj so me tudi nasmejali. Kakorkoli, nenazadnje se norčki skupaj domislijo učinkovitega načina Tantadrujeve smrti - živega naj bi zakopali. Sredi noči pridejo na pokopališče, kjer se Tantadruj uleže v jamo in že ga začnejo zakopavati, ko se nenadoma spomni, da bi morali zvoniti. Matic odide do cerkve in začne z vso močjo vleči za vrv. Preplašeni vaščani pohitijo k cerkvi in pokopališču. Ko razjasnijo situacijo, domači župnik odloči, da tako ne gre naprej. Tantadruja spravijo iz jame, štiri norčke pa razidejo v štiri doline.
Pripoved o Tantadruju se konča. Temeljna misel dela je, da življenjskega smisla ni mogoče do kraja dognati (s čimer bi se osebno celo strinjal). Seveda Tantadruj kljub svojemu bežanju v smrt ne sme umreti, saj bi s tem priznal nesmiselnost človeškega življenja.
Moje mnenje: Gremo naprej od socialnih realistov. Saj vem, da smo mali ljudje, a lahko vsaj hrepenimo po višjih ciljih. Želim jih doseči!!!
Moja ocena: 5/10.
Bobbi DePorter in Mike Hernacki: Kvantno učenje
Že pred začetkom šolskega leta sem prebral nekakšen priročnik o učenju, spominu, miselnih sposobnostih, možganih, učnih tehnikah, eksponentnem branju, krepitvi samozavesti ...
Kvantno učenje. Seveda ne morem pisati o sami vsebini. Ni leposlovje. Lahko pa priporočim knjigo vsem, ki ne najdete pravega načina k doseganju uspeha, se ne znate motivirati, imate težave s pomnjenjem podatkov, ne veste, kako pisati, brati, biti samozavestni, odkriti ...
Moje mnenje: Knjiga mi je utrdila prepričanje, da lahko dosežem, kar želim. Zvišala mi je samozavest, čeprav na trenutke deluje preveč teoretična in se zdi napisano skorajda nedosegljivo. Poučil sem se o tehnikah kreativnega pisanja, o asociacijah ter o ustvarjalnosti.
Moja ocena: 8/10. Ker je eden boljših priročnikov te vrste, kar sem jih kadarkoli prebral ali vsaj dobil v roke.
Kvantno učenje. Seveda ne morem pisati o sami vsebini. Ni leposlovje. Lahko pa priporočim knjigo vsem, ki ne najdete pravega načina k doseganju uspeha, se ne znate motivirati, imate težave s pomnjenjem podatkov, ne veste, kako pisati, brati, biti samozavestni, odkriti ...
Moje mnenje: Knjiga mi je utrdila prepričanje, da lahko dosežem, kar želim. Zvišala mi je samozavest, čeprav na trenutke deluje preveč teoretična in se zdi napisano skorajda nedosegljivo. Poučil sem se o tehnikah kreativnega pisanja, o asociacijah ter o ustvarjalnosti.
Moja ocena: 8/10. Ker je eden boljših priročnikov te vrste, kar sem jih kadarkoli prebral ali vsaj dobil v roke.
Alessandro Baricco: Devetsto
V sklopu Bariccevih del sem moral prebrati tudi monolog Devetsto.
Pisal sem o Svili, o daljni vzhodnjaški Svili in zdaj pišem o glasbi Danny Boodmann T.D. Lemon Devetstotega. O človeku, ki ga je sicer resda ustvaril Baricco, a pred očmi bralca še kako oživi in resnično resnično igra klavir. Premaga "izumitelja" džeza. Glasbo čuti, misli, ustvarja. Pred njegovim igranjem glasba ne obstaja in ko konča, preneha obstajati. Mojster klavirja torej. Nikoli ne stopi z ladje Virginian, kljub temu pa pozna vsak vonj sveta, vsak kotiček, vsak razgled. Zdi se neverjetno.
Pisal sem o Svili, o daljni vzhodnjaški Svili in zdaj pišem o glasbi Danny Boodmann T.D. Lemon Devetstotega. O človeku, ki ga je sicer resda ustvaril Baricco, a pred očmi bralca še kako oživi in resnično resnično igra klavir. Premaga "izumitelja" džeza. Glasbo čuti, misli, ustvarja. Pred njegovim igranjem glasba ne obstaja in ko konča, preneha obstajati. Mojster klavirja torej. Nikoli ne stopi z ladje Virginian, kljub temu pa pozna vsak vonj sveta, vsak kotiček, vsak razgled. Zdi se neverjetno.
Moje mnenje: Zdi se, da bistvo najde vsak sam. Zdi se, da je bistvo prepuščeno bralcu. Zdi se, da gre za zgodbo življenja, prijateljstva, glasbe. Zvočnost besed je ponovno izvrstna (nenazadnje je Baricco glasbenik po srcu in poklicu).
Moja ocena: 8/10.
Moja ocena: 8/10.
Naročite se na:
Objave (Atom)
