nedelja, april 29, 2007

Irska - here I come, here I go.

Danes odpotujem na Irsko.
Me ne bo na internetnem vidiku.


Na besedovanje!

petek, april 27, 2007

S kolesom po čudoviti poti nad Savinjsko dolino

Današnji dopoldan sem izkoristil za kolesarjenje. Iz Žalca do Prebolda in na Podmejo ter naprej na Mrzlico. Počitek. Nazaj in desno, tako da sem prišel proti Reki oz. kakorkoli se že reče in nato do Matk. Od tu do Šešč in nazaj v Žalec. Kolo služi svojemu na namenu stoodstotno.

četrtek, april 26, 2007

Današnja Cerkev

(S to objavo nikakor ne želim izražati karkoli proti religiji, prepričanjem, vernikom. Izražam le mnenje o svetu, ki ga zaznavam okoli sebe vsak dan.)

Kakor vsak delovni dan odpravil sem se na avtobus, se kaj kmalu udobno namestil in se zamislil. Gledal okolico, že tolikokrat videno.

Ovinek na desno in ob cesti zagledam velik križ. Temno rjav, na njem pozlačen Jezus. Vse skupaj visoko najmanj 5 metrov, tik ob glavni obvoznici.
Logično, takoj pomislim na vero. Na krščanstvo. In na sodobno religijo, ki ji menda komajda še lahko tako rečemo, saj je med nami prav malo pravih, gorečih vernikov. Oziroma se je najbrž pojmovanje vere nekoliko spremenilo. V bistvu kar korenito.
Torej; ogromen spomenik, ki so ga pred nedavnim postavili; zlata podoba na lesenem križu v neokusnem betonskem temelju. Skrajno neestetsko.
Takole kot laičen vernik bi rekel, da Sveto pismo uči skromnosti, ponižnosti, iskrenosti... Ampak - ali to občutite v današnji Cerkvi? Zakaj Cerkev potrebuje tako bogate cerkve? In gozdove? Se vam ne zdi, da je vse bolj nepriljubljena med ljudmi? Najbrž zaradi njihovega pristopa. Vsiljivega, nepristnega. Cerkev deluje preveč oblastniško... Ni res?
Na veliko noč sem poslušal pridigo našega duhovnika, ki je omenjal izjavo Jean-Jacques Rousseau-ja. Bil je predstavnik racionalistov in je rekel: "Tudi če bi na lastne oči videl Jezusovo vstajenje od mrtvih, bi tega ne verjel, pač pa bi mislil, da me varajo čutila." Duhovnik je komentiral, češ da je to tipična izjava zaslepljenega človeka in da je takšno mišljenje zmotno. Ali si lahko duhovnik dovoli govoriti kaj takšnega? Ali ni res, da vsak posameznik svobodno izbira, kar verjame (torej resnico)? Se mi zdi, da je ta primer čisto zadosten za že prej omenjeni neprimeren pristop širjenja vere.
In pa materializem, na katerega nakazujem že od vsega začetka. Prekleti materializem! Pohlep! Zakaj vendar vsi delujemo tako egoistično, materialistično...?

Kaj menite?

(Nikar ne zamerite.)

Govorice

Govorice brbotajo.
Nikoli kuhane v vrelem kotlu so.
Kar naprej samo mešamo jih.
Vedno znova.
Slišane, videne, prežvečene že neštetokrat.
Meljemo jih naprej.
V mlinu na deroči reki.
Reka nevoščljivosti.
In ta mlin in ta kotel nenehno priljubljena med ljudmi.
Ali res tako lepo ropoče in res tako prijetno diši?

torek, april 24, 2007

Ko sredi noči ob gozdu se mrači

Slišiš.
Šš... Šš... Šš...
Zlovešča krila.
Huh... Huh... Huh...
Plahutanje kril.

Straši me.
Škrt.
In tišina.
... - ...
Bu!

Na meji

Čakam na slike preteklosti v mislih na prihodnost,
a se znajdem le tu - v tem prekletem vsakdanu laži, prevar in nasilja.

Kje naj iščem mir...?

Le v sebi ga najdem.

sobota, april 21, 2007

kS 11

Kristus, Ljudje?
Ali nimate radi poezije?

petek, april 20, 2007

Odgovor



.


Razumeš?

Ni ni

Nič ni tukaj.
Tukaj ni nič.

Ni potrebe po branju. -
Zakaj bereš?

Tukaj ni.
Ni tukaj.

Ni potrebe po hlastanju. -
Zakaj hlastaš?

Ni.
Ni.

Ni potrebe po bitju. -
Zakaj biješ?

V navedkih

Vse smo že videli.

Rešitev

Hitro iščem rešitev.
Hitro iščem rešitev.
Hitro iščem rešitev.
Hitro iščem rešitev.
Hitro iščem rešitev.
Hitro iščem rešitev.
Hitro iščem rešitev.
Hitro iščem rešitev.
Hitro iščem rešitev.
NE!!!
Rešitve ni!!!

Naučen um

Pišejo o svobodi misli.
O lastnem umu.
Kako, da je pomemben?!

In te učijo!
Kako pomemben je lasten, lasten um?!

Kako naj bo? Kako naj bo lasten?
Če te učijo?!

Pika

Pika.
Neznatno lepa.
Majhna.
Nepojmljiva je njena velikost.
Velika ostaja le pika.

Pika. Pikica.
Nihče je ne opazi.
Morda le pika ob pikici.
Obe minimalni.
S pikicama sežeta si v roko.

Pika ob piki.
Pik ogromno.
Skupaj le ena pika.
Neznatna, lepa.
A le, pika.

četrtek, april 19, 2007

S kolesom na Mangart?

Staro kolo sem danes prodal (za ceno 180 EUR), novo kolo sem kupil že prejšnji petek.

Zaenkrat sem zelo zadovoljen z nakupom oziroma prodajo. Upam, da mi bo kolo služilo dobro (sploh zavore!). Letos grem namreč na Mangartsko sedlo, če bo le šlo... Pa še kam drugam seveda... Kondicijo že nabiram.

sreda, april 18, 2007

Copy & paste

Mi smo copy - paste varianta.
Mi nismo nič drugega kot kopije.
Kopije smo z nekaj variacijami.
Ampak bistvo se kopira.

Hmmm?

Lepo je. Življenje.

ponedeljek, april 16, 2007

Vihar

Svež, močan vihar
naj pridrvi v moje življenje.
In jaz bom močan.
Nov. Čist. Pripravljen.
Na nov vihar.

Ekspresija 23.28

Kličem, bluzim, se smejim.
Ne vem, kaj bi.
Kako naj?
Kako naj ji povem?
Nasmeh...
Bežen pogled...
Samo ona je še v mojih očeh.
Kličem in bluzim in se smejim.
Samo, da je.
Samo, da je ona.
Brez nje sem prazen.

četrtek, april 12, 2007

Aprilski dnevi

Aprilski dnevi,
najprej napeti,
zdaj sproščeni.
Diham zrak,
svež, vesel, zdrav,
kako prija!
Pomlad, skoraj poletje,
izvrstno,
ljubezen kar sama ponuja se.

torek, april 10, 2007

Po velikonočnem blog-postu... PRODAJAM KOLO.

Takole med prazniki sem vam brez besed izginil, ker mi je čisto prijalo in sem posvetil malo več časa družini. No, niti ne samo družini, ampak sploh drugim aktivnostim. Trikrat sem celo bil na malo daljšem kolesarjenju in ugotovil, da bo najbrž kljub prizadevanju, da bi obdržal kolo še eno sezono, potrebna zamenjava bicikla. Bom najbrž nabavil novo gorsko kobilico. Merida ali pa Scott. Odvisno od cene in ponudbe.
Staro kolo torej prodajam. Merida Kalahari, moško, s sprednim vzmetenjem, temno modre barve, staro leto in pol, zelo dobro ohranjeno. Velikost: L. Cena: 200 evrov. Če kupi kdo, naj piše na email (pod profilom). Dodajam fotko približno takšnega kolesa.
Kakorkoli. Lep dan še naprej. Zunaj je pomlad!

sreda, april 04, 2007

Vprašanje branja

Nevedni ne berejo.
Nekateri nočejo brati.
Kdo je bolj neumen?

kS 10

Napišem tri verze in je dovolj,
ker vse dobro ti želim,
čeprav ne vem, kaj je dobro.

Sprašujem se

Sprašujem se.
Normalno, saj sem človek.
Ampak - kaj je človek?
Sem res?
In kaj se sprašujem?
Kaj je to?
Se mi samo dozdeva?
Kaj so misli?
Dvomim.
Obstajam ali ne?
Dvomim ponovno.
In se sprašujem.
Kaj je obstoj?
Je to življenje?
In kaj sploh je življenje?
Kako je nastalo?
Je sploh kdaj nastalo?
Ali se mi ponovno dozdeva?
Ga bo konec, ko umrem?
Je to res konec?
Kaj sploh je konec?
Nov začetek, kakor ponavadi?
Je svet, kar čutim?
In kaj sploh lahko občutim?
Kaj lahko spoznam?
Sem omejen?
Me čutila omejujejo?
Me morda tudi um?
Ali ta sploh obstaja?
Eksistenca.
Popolnoma omejena.
Ker se sprašujem?
In zakaj se?
Je to usojeno?
Je sploh kaj usojeno?
In kaj je usoda?
Kdo jo določa?
Kaj?
Jo izbiram sam?
Se mi tako samo zdi?
Me določa bog?
Kaj je bog?
Ponovno le plod naših misli?
Misli, za katere ne vemo, kaj so.
In ne!
Ne recite, da so električni impulzi!
Prosim.

Den Ken

Dva, dva, tri.
Pet, devet.
Sedemnajst.
Koliko?
Še malo.
Sok?
Test.
Odprem okno.
Tema zunaj, luč.
Večerja?
Trinajst.
Štiri, logaritem.
Ne.
Rešitev?
Narobe?

Nevednost ljudi

Prešeren ni vedel.
Ljubezen naredi človeka slepega.
Župančič ni vedel.
Selitve so nekaj vsakdanjega.
Gradnik ni vedel.
Kdo ve, kaj sledi smrti?
Tudi Kosovel ni vedel.
Revolucija nikoli ničesar ne spremeni.
Toda kdo sploh ve?

Morda sploh ni težko,
le verjeti moraš.
Morda je nemogoče,
ker smo nepopolni.
Smo res?
Morda ve vsak,
le da mi tega še nismo spoznali.
Torej ne vemo?
Ne vem.

Ne-odziv

Kaos družbe.
Preplet glasov.
Množice hitijo.
Gneča utesnjuje.
Prisila.
Človek = nič.
Tišino
Tišino
Tišino.
Želimo.
Klici, samota.
Konec.

torek, april 03, 2007

MIA: Chateau Mandourelle

MIA: Chateau Mandourelle - pesem, ki jo zadnje dni pospešeno poslušam. Enjoy.

nedelja, april 01, 2007

Bi nam bili preprosti možgani razumljivi?

Če bi bili človeški možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, potem bi bili tako neumni, da bi jih ravno tako ne mogli razumeti.

V smislu filozofa Immanuela Kanta (1724-1804).

Voda v Dalmaciji, misli družbe planeta

Kakor voda v Dalmaciji čista pretaka se skozi vse tiste kanale na robu obale,
preliva se čez čeri in buči, vsenaokrog pa mir in vonj in tišina in ljubezen,
tako jaz čutim misli, ki prebijajo se skozi tokove družbe tega planeta,
kako vsak dan premagujejo ovire in tiho, mirno, počasi postavljajo nove meje.

Moj duh na poti v klinični center

Klinično stanje mojega duha
ne prenese niti besedice več.
Primarna čustva izlivajo se kar sama,
ko stopiš na jezik mi in spregovoriti ne smem.
Zakaj počneš to?
Uživaš?