Krogi

Kroženje.
Končni krogi, neskončno kroženje.
Neustavljivo in brezkompromisno.
Večni krogi življenja pripeljejo na začetek.
Na začetek bivanja, ko začneš krožiti.
In potem krožiš.
Neprenehoma rišeš kroge po listu življenja.
Brez konca in kraja oblikuješ kroge.
Enkrat veliki in nepredstavljivi,
spet drugič čisto majhni, enodnevni.
Krogi.
Brez njih je konec, z njimi pa si vedno na začetku.
Z njimi vedno mlad, vedno s ciljem.
S ciljem, ki je le začetek.
Le začetek neskončnosti, ki ga ni.
Vsak dan skupaj s krogi in s ciljem, z začetkom.

ecinser iN

Nihče ne pove resnice.
Ne... Prav nihče...
Nihče je ne ve, nihče je ne upa trditi.
In tako je prav.
Ni resnice.
A vendar je prepričanje lahko trdno.

Gospod z rogovi

Ali se vam ne zdi, da ozadje fotografije deluje, kot da bi imel gospod rogove?
Enostavno nisem mogel mimo te fotografije na wikipedii...

In objave ni

V udobnem naslanjaču sem preveč kritičen za objavo,
v glavi že skrivnostno kujem jutrišnji pobeg v naravo.
Najmanjša spodbuda bi me opogumila, da takoj odhitim,
najmanjša sapa bi me vzpodbudila, da v višave odletim.

A meni se zdi, da ničesar resničnega več ni
in sploh ne vem, kje lahko začnem.
A vendar se zdi, da večnega resnično ni
in tako že vem, kaj lahko povem.

Povem vam lahko, da resnično bo le to,
v kar verjeli boste vse te dni, kar jih srce živi.

Preveč kritičen za objavo hitim v naravo,
oddahnem si, ko ugotovim, da objave ni.
A ti pred njo v udobnem naslanjaču sediš,
pridno bereš, pridno se učiš in nezavedno se rediš.

Assunta

Izidor Cankar: S poti

Ta kratek esejistični roman je bil pri današnji uri sloveščine osrednji predmet pogovora. Pri branju smo se osredotočili na odlomek Assunta, kjer pripovedovalec in njegov prijatelj Fritz debatirata o slavni Tizianovi sliki Assunta. Pri tem se prerekata (kakor menda v celem romanu) o lepoti.
Mi je bilo všeč.

Kakorkoli... Zelo resničen del besedila se mi je zdel tale (citiram):
"Prav tako je z resnico; tudi v umskem spoznavanju je užitek, ki se menda krije z estetskim; toda užitek občutiš samo, dokler pridobivaš nove resnice ali dokler je vsaj dokazovanje novo."
Užitek občutiš, dokler pridobivaš nove resnice... Ali ni v tem dobršen del resnice? Zdi se mi, da dejansko občutiš zadovoljstvo in celo veselje pri učenju le, kadar so resnice nove in do tedaj tebi še nepoznane. Le tako je namreč možnost, da te bodo te resnice navdušile oziroma te bodo - še bolje - velo presenetile. S tem, se mi zdi, je že v veliki meri zagotovoljeno, da boš sprejel spoznanje za lastno; s tem pa se osebno bogatiš.

Poleg tega se mi je (morda celo prvič, kar je sploh nenavadno) danes pri uri slovenščine zgodilo, da se mi prebran odlomek slovenskega avtorja ni zdel neprimerljiv s kakšnim drugim evropskim ali svetovnim avtorjem. Ali pa se mi morda to le ni naredilo prvič, ampak sem to prvič nekoliko globlje spoznal. Morda. Seveda moram pri tem narediti poudarek na "pri uri sloveščine", saj drugače prebiram dela slovenskih avtorjev, ki so še kako primerljiva z evropskimi, res pa je, da v to skupino literarnih del uvrščam večinoma dela sodobnih avtorjev (recimo obdobje 20. stoletja).

Moje "modrovanje" prejšnjega odstavka nikar ne dojemajte kot napad na katerega izmed "velikanov" slovenske književnosti, ki jih pravzaprav vsak dan kujemo v zvezde (mi mali, mali, majhni, majhni Slovenčki) npr. Prešerna, Jenka, Kersnika, Tavčarja, Cankarja, Murna, Ketteja, Župančiča itd. Ugotavljam le, da naše "so called" "literarne velikane" sploh ni težko kritično ovrednotiti oziroma želim poudariti, da moramo sami raziskovati med deli tako slovenskih kot evropskih kot svetovnih literarnih ustvarjalcev in si sami poiskati kaj "za prebrat'". S tem, ko namreč sami poiščemo (in najdemo) kakšno zanimivo knjigo pokažemo svoje zanimanje za znanje, širimo obzorja po lastnem izboru in morda celo spoznamo, da je na tem svetu nešteto resnic, ki le čakajo, da jih pogoltnemo z vsem navušenjem ali pa jih nasprotno zavržemo z najslajšim zanikanjem.

Odločite se sami.

ZAZNAMKI

Najprej na misel pridejo FINANCE,
nato ustaviš se in napišeš kakšno resnico - na BLOG?!.
Zaslutiš, da dobro bi bilo, če POISKAL bi kaj novega,
a se raje podaš na preverjena pota vsakdanjih NEpomembnosti.
Vsekakor moraš biti na tekočem in pogledaš kaj je AKTUALNEGA.
Morda raje odšel bi v KINO kar vsak dan?
Vmes se porodi še ideja o ŠOLSTVU, ampak... kaj bi s tem?
A vendar posledično pojdeš na pota ZNANOSTI.
Na koncu prebereš še kakšno EZOTERIČNO dognanje,
nato pa z razočaranjem, veseljem ali pa kar obojem hkrati klikneš "ZAPRI".

"Cenimo, kar imamo!"

Lepo nam je...
...in upam, da to veste...
...kako lepo nam je...
...čisto vsem...
...no, vsem na svetu ne...
...ampak tisti, ki to beremo...
...nam je prelepo...
...vsem...
...včasih celo preveč...
...a se tega žal premalo zavedamo.

Zato: "Cenimo, kar imamo!"

P. Morda

Ti pojdeš v raj, kjer zemlja je gaj
in ne slišiš besed, če priganja te nered.
Ne uideš mislim, ne uideš tistim,
ki na Zemlji tej pojdejo naprej.
Ko v raju boš, če ostal boš mož,
ne ustavi se, le ohrani upanje.

Ker... Ti si ta, ki kaj velja,
ti si ta, ki ne skriva srca čistega.

Ker... V sebi najdeš, kar srce si poželi,
v sebi najdeš, kar želijo si vsi.

Vztrajno naprej se boriš, vse hitreje - hitiš,
pogumno si veliš, da preudarno živiš.
Drugim kažeš pot, da ubranijo se zmot,
tvoje življenje polno not, kakor vina sod.
Meni, sebi in vsem ljudem, vse najboljše ti želiš,
vsem najboljše ti želiš, saj nesebično venomer živiš.

Moja ljubezen bo tvoja oblast

Ne čutim besed in ne čutim dejanj,
ker jaz živim čisto sam sredi sanj.
Ni živih obrazov, preteklih porazov,
zame sanje živijo za prihodnje upanje.
Ko ustavil se bo čas, ko odšla bo oblast,
moja ljubezen doživela bo nenaden porast.

Strah bo izginil, v srcu poginil
in življenje začutilo bo sončno stran neba.
Ne upam verjeti, da vse bo popolno,
a še vedno želim si dežja srečnega.
Ni resnice resnic na tem svetu,
želel sem uživati v življenjskem poletu.

Na obrazih začudeni pogledi vame stremijo,
kakor mačke miši ponoči lovijo.
Pogledi bedni, včasih nezavedni,
v meni odpor vzbuja črnina njihova.
Zaprem oči in sanje lovim,
počasi, a vztrajno jih z ljubeznijo živim.

Jaz živim čisto sam sredi sanj,
zame sanje živijo za prihodnje upanje.

In ko ustavil se bo čas in premagan bo poraz,
takrat moja ljubezen tvoja bo oblast.

Sence povsod

Ljudje, množice, gneča.
Nenehna stopala hiteča
in družbena želja goreča.

Stiki, pogovori, sodelovanje.
Želje postanejo kakor sanje
in misli se zlivajo vanje.

Med vsem tem večno zatemnjene sence,
ki oko nikoli jih zaznalo ne bo.
Sence, ki živijo hkrati s teboj,
a nikoli povezal ne bo vas skupni boj,
Ne... Nikoli pogleda se srečala ne bosta,
nikoli skupaj gradila enotnega mosta.

Druga drugi senca.

Senci,
kakor ogenj in voda,
kakor mislec in moda,
kakor lov in beg,
kakor sonce in sneg.

Njuna sreča in nesreča,
veselje in smeh,
žalost in jok,
uspehi in porazi,
družini in trenutki osamljenosti
večno na nasprotnem bregu.
Nikoli si namenili ne bosta niti pogleda,
niti beseda
ju spremljala ne bo.

Včasih niti vedeli ne bosta druga za drugo.

Senci.
Sonca nikoli ugledali,
nikoli občutili topline, miline in vedrine.

V pajčevini dreves,
na drugi strani nebes
skriva se bes.

Sence prevladajo krajem planeta,
kjer nenehno minevajo leta in leta.
Druga drugi senca,
nikoli zgradile ne bodo skupnega venca.
Sence srečujejo se na vsakem koraku,
a vendar so kakor knjiga bedaku.
Druga drugi senca,
nikoli zgradile ne bodo skupnega venca.

Edinstven pogled

Pogled z neba
bil bi sprejemljiv.
Za to, morda,
ostal bi dojemljiv.

Pogled v oči,
pogled v nasprotju noči,
prinesel spremembe bi v središču moči.

Kako brezbrižen bi ostal, ko skrbno varovan zaklad vsem znan bi postal?
In zaklad se odpre.

Najlepši obrazi, naklonjeni in poznani,
čisti vonji, polni in plemeniti,
postanejo nasprotno naravnani,
v zlobno čašo bili bi zliti.

Tihe, skrivnostne, sramežljive lepotice,
prelepe, razumne, čuteče krasotice
naenkrat ostale brez diha vse,
vse planile bi nad mene.

Ah, neumne sanje neslišnih misli.
Vse skrite ostale v glavi nečisti.

A vendar.
Pogled v oči,
pogled v nasprotju noči,
prinesel spremembe bi v središču moči.

Maske oživijo

Presenečeni izrazi bledih mask.
Nenadoma
oživijo!
Vražje barve pridejo na plan,
svet zdi se sveže obdan.
Z veseljem.

Zastrti obrazi
rišejo pravljico na oazi.
Njihova kri vre,
saj krivulje življenja zre,
zre v višave.
S hrepenenjem.

Pogledi vpijejo
v prihodnje dni.
Z mislimi odstirajo,
mnoga vrata odpirajo.
Barve obrazov
prihajajo izpod mostov.

Poguba ljudi

Neslišno šepetanje kričečih prividov,
vpitje drhali z najvišjih hribov.
Nepomembni vzdihi srečnih dreves,
ubijanje, hlinjenje in grenki bes.

Krvoločno letenje belih oblakov,
zveličanje prelestno svilenih bedakov.

Hrepenenje, strast, bedakom oblast!
Denar, sveta krmar in laži, pred njimi svet beži!

Poslušaj! Poglej! Presliši svetle obljube!
Slišati in videti, rešen boš temne pogube!

Neviden pozdrav tihemu mornarju
v lunini noči ob globokem barju.
Zadušeni vzkliki poštenih ljudi,
v globinah nesrečnih oblast jih mori.

Sedenje v stoječem ležanju

Krivulja sinhronega plavanja v zaviti dolini Marsa.
Prepir tihih cvetlic, kodominaca trobentic in zelenic.
Naveličanost življenja gozdnih logov, tudi blogov.
Aritmetičnost valovanja tehnologije s čokoladnim namazom.
Peripatetična ustvarjalnost črnega ptiča belih poljan.
Mednarodni poseg v obstoj dišečezelenega nalivnega peresa.
Navidezna resničnost labodjega krila v koordinatnem sistemu.
Anatomija malezijskega dolgodlakega pitona v H-molu.
Višinska krema za desnosredinski satelit v levem pljučnem krilu.
Nevarnost sevanja gama žarkov v bližini besednega zamrzovalnika.

Lačne oči

Klepet današnjih dni
me pripelje v odnose s prijaznimi ljudmi.
Odnašanje misli v pozdrav,
prevlada hrepenenja - to je nrav.
Grenčica slikovitih sanj
in moreče pozdravljanje neskončnih trepetanj.

Mehčanje trdih src v veselje,
prepričati jih in zamajati vedenje.
Kričanje v zadovoljstvo lačnih oči,
pogled ubijajočih, mračnih noči.
Stremljenje senc brezbrižnih,
izdelovanje oklepov verižnih.

Kratkočasenje ob gorečih bitkah,
uživanje v migajočih ritkah.
Sebičnost enoličnih, mesa željnih, medvedov,
vsi polni neumnih pogledov.
Sladica sosedovega kosila,
čaj in med se bosta cedila.

13

Prikrite besede zahrbtnih misli.
Zlobni pogledi brezumne norosti.
Prehitri izbruhi najslajše jeze.
Nestrpno spodbujanje nasilnih odzivov.
Radost v najsilovitejšem pogubljenju.
Nesrečni ljudje brez smisla življenja.
Hrup in kaos trepetajočih duš.
Slikovitost moči v brezpogojni nadvladi.
Prekletstvo zarečenih obljub.
Ničvrednost pretepenih biserov.
Skrivnostne besede uničujočih energij.
Melanholija potopljenih sadov.
Zmagoviti pohod revolucionarnih idej.

Trenutek žalosti

Sončno nebo,
v meni pa nesrečno zlato.
Brez poguma zrem v prelep dan
in nikakor ne razumem, zakaj sem takšen dan na dan.
Vse vodi v pogubo, vse kot neskončno brezno,
zmeraj manj in manj me je na tem svetu.
Ni smisla, le trpim,
brez volje le še živim.

Spomin ob štručkah

Morske štručke
in poleten piš morja.
V duši kraj voda
zažarijo sinje lučke.

Vonj borovcev
na prostranih obalah.
Kakor v nasladah
uživajo barke pomorcev.

Šum bistrih valov
ob kamnite stražarje.
Svetloba jutranje zarje
oživi neslišnost domov.

Prebujeno življenje
v poletnem raju.
Valovanje v zelenem gaju
in ptic hrepenenje.

Sončni dnevi
na robu resničnosti.
V svoji mičnosti
oživljeni revi.

Spomin mineva
v dolgočasni norosti.
Brez vsake radosti
gnev življenja me prehiteva.

A360°Ž $-?!

V preteklih letih ni bilo
miru, ki
prevzel bi življenje na
naši preljubi Zemlji.
Ni bilo prijateljstva,
ki prineslo bi zadovoljstvo
v družine in
ni bilo prešernih nasmehov.

Nešteto drobnih nepravilnosti
in še več velikih preobratov.
Brezkončen kaos,
naguban obris sveta
in pokončanje na vsakem koraku.
Brezumen beg pred
nevidnim zlom
in nenehen lov za nedosegljivim sovražnikom.

Preveč hrane pri enih,
prepogosta lakota pri drugih.
Številna neskladja
v glavah nestrpnežev,
številna prepričanja
v srcih brezupnežev.
In boj prevladal je,
ko sonce potonilo je.

Kletev, srh zbujajoč prepad,
in nečistost razuma
nas vodita v Had.
Hudičeva hrana
premami v zemeljskih dolinah
najsvetlejše zvezde.
Kakor brez moči, brez volje,
ugašajo ena za drugo.

Kako prelepo bi bilo vse,
če bi preprosto pozabili nase
in poskusili živeti bi
kakor plamen v ognjeni pegi?
Hrabro, odločno,
z vizijo in preudanostjo
delovali bi vsak dan,
osvobojeni vseh ran.

Osvobodili bi se okovov omejenosti,
začeli bi spreminjati
kar ostalo bi še.
Vseskozi želeli bi napredek,
ozirati nazaj se
kot potovanje v srednji vek.
Polni hrepenenja
želeli bi le še življenja.

Tolarji

Z majhno zamudo, a vendar objavljam nekaj svojih fotk tolarjev, od katerih smo se pravzaprav že poslovili.

Gospod Memento

Neslišnih korakov nešteto
naredil je gospod Memento.
V prelepi obleki nasmehnil se ter mimoidočemu roko podal je.

V črni obleki prelepi mož
v prelepih črnih čevljih, nikdar bos.
Najimenitnejši klobuk in že bil opravljen je za pouk.

Nenehno je hodil od doma do šole
in nikdar ni bil brez prešerne volje.
Osrečil človeka je vedno in nikdar počutil se ni bedno.

Otroci radi so ga imeli in
nenehno od radosti bi najraje skupaj peli.
Razlogov za srečo bilo je dovolj, gospod Memento nikakor ni bil vsakdanji molj.

Venomer vesel, venomer nasmejan,
vsakemu osvetlil je oblačen dan.
Kot sonce veselo je posvetil vsakemu na njegovo delo.

Pomagal je tu in pomagal je tam,
priložnost za delo poiskal je sam.
Vselej delil je vse, kar je imel in vendar bil je rahlo debel.

Neslišnih korakov nešteto
naredil je gospod Memento.
Želel je širiti veselje in srečo sejati za življenje.

Ko se utrne misel

Zdi se mi, da bi morali biti ljudje v splošnem dosti bolj filozofsko nastrojeni. Ljudje premalo filozofiramo, premalo komuniciramo (v pravem smislu besede!), premalo razglabljamo, se prepričujemo, premalo težimo k skupnim dognanjem. Vsekakor smo del informacijske družbe, v kateri nas ravno informacije obdajajo z vseh strani, a smo hkrati vse preveč zaposleni z mislijo, da je vse pomembno in da se nas vse tiče. To pa vsekakor ni res. Poudarjam, da moramo biti kritični in dojemljivi za mnenja drugih hkrati. Osredotočiti se moramo na pomembne informacije, ki so ponavadi tiste, ki so za nas same koristne.
Filozofiramo premalo. Nekako opazujem ljudi okoli sebe in ugotavljam, da smo vsi preveč zaprti vase. V nekaterih občutim strah do govorjenja, do izražanja, do pronicljivosti, morda. Ne čutim želje po lastnem mišljenju, po lastnem prepričanju. Vsi se kar nekako stopimo (ali stopijo) z množico, ki jih potegne v svoj tok. Slednji pa seveda ne prinaša drugega kot ohranjanje stanja, kakršno je. Če torej želimo karkoli spremeniti moramo sprva odpreti svoj um, opazovati svet okoli sebe in čim hitreje postaviti lastne norme, lastne vrednote, ki so kar najmanj povezane s splošno priznanimi, lastno prepričanje.
V kontaktu z ljudmi (osebno prepričanje) se lahko izjemno veliko naučimo, hkrati pa je takšno učenje zanimivejše, dosti produktivnejše in bolj polno. Pri deljenju naših osebnih prepričanj lahko namreč ustvarimo neko skupno sliko, ki bo bolj jasna in pravilna. O pravilnosti se pravzaprav niti ne sprašujemo.

Ko pa opažam ljudi okoli sebe, večina mrkih, jeznih, nevarnih, neprijaznih, nesrečnih... ali pa ravno obratno: pretirano veselih, preveč vzhičenih, neprijetno glasnih... Mnogi dajejo vtis kraljev in kraljic, princev in princes, ki jim je vse dovoljeno, sami pa so tako in tako popolni. Na tem svetu nas je resnično ogromno. Vsi smo si različni. Razumem. Ampak... Nekako ne razumem, da nekdo sebe pojmuje kot popolnega, ki vse ve. Po drugi strani pa na žalost spoznavam, da vsaj malo moraš biti takšen. Trdno prepričan ali zaverovan vase, 100% odločen, vtis zbujajoč. Moraš dajati vtis pomembnosti, vtis zanimivosti, polnosti, prijaznosti... Joj, joj, koliko je teh stvari. Ravno tale prijaznost me je trenutno spomnila na hlinjenje, ritoliznost oziroma pravilno rečeno "pretvarjanje, da se z nekom absolutno strinjaš, da ga/jo podpiraš, da ga razumeš in da ima obsolutno prav... Skratka, da on/a resnično obvlada zadevo". V resnici pa si misliš, kako boš prišel do dobička, denarja, dobre ocene, napredovanja... Mislim, da se število takšnih ljudi povečuje. V povezavi z današnjo družbo bi lahko rekel, da je to logično. V današnjem svetu se namreč izrazito poudarja pomen "vezi in poznanstev" (VIP), ki nas pogosto pripeljejo do želenega cilja. Znanje? Prijaznost? Pošteni odnosi? Družinske vrednote? Vse to je zanemarjeno. Ni človeka, ki bi prijazno odstopil sedež stareši gospe. Ni človeka, ki bi rekel "oprosti" ali "žal mi je", ko ne drži obljube. Ni človeka, ki bi ponudil roko tistemu, ki je padel. Ni človeka, ki bi rekel "to si pa dobro opravil". Znanja je vse manj in manj. Znanje dandanes vendar ni več sprejeto kot nekaj, kar ti je podarjeno. Nihče več ne sprejma znanja kot nečesa, kar ti je dano kot možnost, ki je nima vsak.

Nihče več ne hlepi po znanju. Ne... Nihče si ga resnično ne želi. Filozofirati pa tudi ne. Rajši denar in slavo.

Trud in plača

Glede na trud je tudi plača.

(Izreki očetov, Avot, V, Talmud)


Kako pregrešno resnična misel.

Odsev

Žareč odsev srca
se blešči v nasledniku meseca.

Osrečiš me lahko

V tvojih sinjih očeh
iskri se neverjetna energija.
Na tvojih rdečih ustnicah
berem najlepše pesmi.
V tvojem blaženem nasmehu
skriva se moja sreča.

En sam pogled
mi dal bo energije.
En sam poljub
mi dal navdih bo za pesmi.
En sam nasmeh
in v meni bo sreča.

Duh po realnosti

Soba z majhno, staro omaro
in miza s starimi nogami.
Lesena klop s kovinsko obrobo
in mehak kožuh za pod rit.
Okno, majhno in zaprto, v ozadju
in bela zavesa s čipkami.
Prelepa pokrajina na sliki na desni
in najlepše cvetlice v vazi na levi.
Krožnik z velikimi rožami
in kos rženega kruha na njem.
Velika skodelica toplega čaja
in neznaten kos čokolade.
Nenehni visoki zvoki kuhinje
in brundajoč glas smrčanja.
Vztrajno pospravljanje, garanje
in brezskrben počitek vsak dan.

Od pesmi do pesmi

Pesem prinaša mir
in mir leže na nebo
in nebo polepša dan
in dan osvobodi srce
in srce opogumi dušo
in duša prikliče razum,
da nastane pesem.

Resnice željan

Ali iščeš ljubezen ali morda prijatelja?
Ne iščem niti ljubezni niti prijatelja.
Želiš prijazen pogovor ob kavici? Želiš morda nasmeh?
Ni mi niti do pogovora, niti do kavice, kaj šele nasmeha.
Torej si želiš objem in spodbudo?
Ne, ne želim si jih.
Morda pa želja skriva se v tvojem srcu?
Svojega srca že dolgo čutil nisem.
A vendar čuti človek vsak in takšen moraš biti tudi ti?!
Povej mi, kaj je človek in povedal ti bom, ali sem tudi jaz.
Pričakuješ resnico, nesmrtno resnico, ki pomirila te bo?
In vendar uganil si bistvo.

Smeh

V smehu brez besed občutim več kot v besedah brez smeha.

V mojih očeh

Ne slišim besed in ne slišim glasov.
Ne čutim poljubov in ne vonjam ljubezni.

Nasprotje! V moji zavesti svet je najlepši!

Pogubno nebo

Mesečina neba
kliče
duhove življenj,
ki skrivajo se
v temi gozdov.
Pojaviš se
na nebu
in
že občutiš
slovo ter pogubo.

Iskanje ravnovesja

Misel na marmelado ali kruh z marmelado?
Pijača za pijančevanje ali voda za žejne?

Knjiga za kurjavo ali knjiga za branje?
Učenje za denar ali učenje za napredek?

Nasmeh za bogastvo ali nasmeh za veselje?
Pomežik v sliki ali pomežik v obraz?

Ljubezen zaradi koristi ali ljubezen zaradi ljubezni?
Poželenje po nasladi ali užitek v nasladi?

Iskanje ravnovesja med fizičnim in psihičnim.
Telo in duh.
Kaj je esencialno za naš obstoj?

Uničujemo

Brez besed vrača mi udarce, ki neslišno udarjajo in bijejo.
Strahotno presunljivi so kriki, ko udarjajo, tolčejo in bijejo in uničujejo.
Neslišno potihnemo vsi.
A vendar udarjajo in tolčejo in bijejo.
Mogočnim ni pomoči. Bijejo in tolčejo in udarjajo. Na koncu že čisto brez moči.
Slabotni so venomer tiho, ko prenašajo udarce in doživljajo bolečino.
Nikoli ni krvi.
Ni strahu ne enih ne drugih, ni smisla niti na eni niti na drgi strani.
Vedno znova bijejo in tolčejo in udarjajo. Zmerom znova uničujejo.
Vsi smo brez sramu.
Nihče ne sprašuje se, zakaj bijemo in tolčemo in uničujemo.
Niti nihče ne pomisli, če je smiselno in če sploh obstaja bit.
Le udarjamo in bijemo in točemo, na koncu celo uničujemo.

Pesimizem, prihaja optimizem!

Vse hiti in drvi mimo nas, nesreča,
otroci vpijejo na ves glas, utopija.
V vrtincu moči nihče ji ne sledi, poguba,
družinska slika bledi, preteklost.
V prihodnosti sreča, sanje,
penina razliva se peneča, veselje.
Vse postaja lepše v mislih, upanje,
nasmeh pojavi se na ustih, prijateljstvo.

Skoraj le rdeča

Rdeča brez meja odkriva se izza črnih zastorov.
V brezizhodni situaciji tudi črna rdeča postane.
Torej rdeča izza rdeče odkriva nove dimenzije.
Poskuša ujeti se v belino lastnih misli.
Rdeča prežema brezmadežno belo mišljenje.
Znova pojavlja bolečina v neizmerni zelenini.
Navdaja me in opajam se v modrini svobode.
Rdeča prežema brezmadežnost in ni je več.
Le rdeča v mislih in modrina v srcu ostajata še.

Veter in čaj ostala bosta v spominu

Že včeraj sva se z očetom zmenila, da odideva navsezgodaj na Mrzlico, hrib v bližini Žalca. Izkazalo se je, da sem se jaz držal zgodnje ure in se zbudil ob 7.30, oče pa tega ni zmogel. Kakorkoli, na mojo pobudo sva vendarle odšla od doma ob 9.00. Sprva naju je na izhodiščni točki presenetil močan veter, katerega moč, hitrost, nizka temperatura so se na poti proti vrhu le še stopnjevali. Vsekakor je bil izlet v znamenju vetra, saj naju je na trenutke dobesedno ustavil. Uživala pa sva lahko v zvoku ječanja dreves, ki so se strujmno borila za svoj obstanek. Fascinantno.
Na vrhu (nekaj metrov čez 1100m) so naju pričakale skromne krpice snega, na sami poti pa z njim nisva imela opravka. Seveda se je še kako prilegel topel čaj v planinskem domu (1093m). Preoblekla sva se ter hitro odšla navzdol proti avtu, kamor sva prispela okoli 11.40. Za pot navzgor sva porabila 40 minut, navzdol pa "le" 20. Skupaj torej okoli ene ure hoje (in teka navzdol), kar je dosežek, ki se je že kar močno približal najinemu časovnemu rekordu, ki znaša nekaj nad 50 minut, če se ne motim.
Sicer pa minute, ure, dnevi niti niso tako pomembni, važno je, da sva uživala in preživela prijetno dopoldne.

Operacija "tiskalnik"

Včasih si želim, da sploh ne bi bilo sodobne tehnike, torej računalnikov, interneta, mobitelov... Življenje bi marsikdaj potekalo bolj umirjeno, tudi bolj počasi. Prihranjen bi nam bil marsikateri stres, ki ga dandanes doživljamo ravno na račun številnih informacij. Zasluge za hiter prenos le-teh pa seveda grejo visoko razviti tehnologiji.

Povoda za to razmišljanje je bila današnja okvara domačega tiskalnika. Ne vem zakaj, ampak pojavila se je napaka na programski opremi/podpori tiskalnika in zato sem moral najprej celoten software tiskalnika zbrisati in ga nato ponovno naložiti. Sedaj pa ponovno deluje kot nov.
Operacija "tiskalnik" je torej že navsezgodaj (beri 9.45) uspela.

Lep dan!

x = y^2

Ko ustavim se na potoku sanj, kjer nenehno dogaja se, kar srce poželi,
zamižim in zaželim si, da na svetu ne bil bi sam,
ko v vojni tej prebijam se naprej.
Poskušam razumeti,
da rdeča v
belo kaj
lahko
se
spremeni,
a v meni
razumevanja
več ni. V tej bitki življenja
vse zdi se odveč, vse kar zakričim
v bolečini zamolčim in ti meni svetuješ ter nenehno me prebujaš.
Na potoku sanj začnem nov dan, čeprav na svetu dobil sem že veliko ran.

Tebe ni

Se mi zdi, da mene ni?
Ne, ne... Jaz nisem za smeti.

Poberi se! Poberi! Odvrzi vendar proč okove!
Če vprašaš me, poslušaj odgovore!

Nisi ti, da se smejal bi.
Ne, ne... Ti si tisti, ki menda nori.

Vprašaj se, kaj storiti želiš?
Ali sploh cilje sebi prirediš?

Kako brezglavo norenje, nenehno hitenje.
Mi pa želimo, da čutili bi hrepenenje.

Kje skuhal boš svoj obrok?
Kje pripravljal se boš na naslednji skok?

Ti nisi ta, ki sebi se upira,
niti nisi ta, ki sploh kaj velja.

Padel boš, pobral se ne boš.
Tla že poželjivo čakajo na kri svetlečih kož.

Tvoj ponos - ga ni!
Tvoje življenje- pozabljeno in v pogubi.

Globalno segrevanje

Letošnja zima do sedaj ni niti malo pokazala zob, kakršnih smo navajeni. Ni snega, ni nizkih temperatur.

Razlog: globalno segrevanje?!

Bo že držalo. Sploh pa glede na graf, ki sem ga mimogrede našel na wikipedii.

Kdaj bomo šli smučat?
Morda naslednjo zimo.

MSN

Skušnjava, ki se ji bom odrekel za najmanj tri dni (vključno z današnjim). Ne bom več porabljal časa za neprenehno tipkanje in blablanje... Ne, ne...
Raje besedujem tu... Ali pa se preusmerim drugam... Tudi v kakšno knjigo.

Bythemim... Cesar prebran - odlična knjiga!

Na novo sposojeno:
Cankarjeve Črtice + Hlapci
Christopher Merrill: Ostali bodo samo žeblji
Heinrich Boll: Irski dnevnik

Poleg tega me čakajo še učenje... študij... učenje... branje... memoriranje... učenje... amm... učenje... ponavljanje... študij... in učenje. :)

Pa lepo se imejte!

Ponovno bythemim... Počutim se senzacionalno! Upam, da bo takšno celo leto!

Euronija

"Euro..."
"Koliko?"
"En cent!"
"Preveč sem že zapravil!"
"Euro?!"
"Jurja?"
"Ne, dva eura..."
"Joj, euro?!"
"Ne vem, koliko."
"V tolarjih?"
"Koliko eurov?"
"Ne vem več..."
"Preveč!!!!!"
"Eurov?"

Filozofija v enem stavku...

Vivi pravi:
in kaj bo dobrega?
Grega pravi:
kaj bo dobrega??
mmmmmmmm
vse je dobro... nekaj boljše... in nekaj malega je najboljšega v vseh pogledih
Vivi pravi:
joj ti si car...filozofija v enem stavku
Grega pravi:
why?
Vivi pravi:
tak
Grega pravi:
tak tak...
malo filozofije ne škodi an?
Vivi pravi:
itq

Napisano pred petimi minutami na messengerju...

Končno naspan pišem vam...

Ne bi rad pisal o vstopu v novo leto, ker to itak vsi počnejo. Niti ne bi rad pisal o željah, ker to počnejo vsi.
Tistemu, ki zares kaj želim bom oziroma sem že itak voščil OSEBNO, drugim pa menda nima smisla. Prek interneta je namreč voščilo resnično neosebno, neiskreno, pravzaprav kot da ga ne bi bilo.

Moram pa vseeno priznati, da vreme v novem letu deluje depresivno in se moram kar nekako braniti, da se ne bi nalezel takšnega razpoloženja.

Trenutno razpoloženje: cool...